Janja Grilc: “Otrokovih občutkov ne smemo minimalizirati.” (2. del)

Foto: osebni arhiv

Magistra Janja Grilc je pedagoginja, teologinja in psihoterapevtka z dolgoletnimi izkušnjami. Vodi Terapevtski center Iskreni, kjer spremlja tako posameznike, pare in družine kot tudi otroke in mladostnike na poti ozdravljenja. S posebno rahločutnostjo in širino odgovarja tudi na vaša vprašanja v Svetovalnici. Tokrat nam je pojasnila, na kakšen način se na terapiji dogaja preobrazba tako otroka kot celotne družine in kako lahko otroka naučimo učinkovitega samouveljavljanja. 

Kako naj starši vzgajamo, da se bo otrok znal soočiti z nasiljem, se zoperstaviti ustrahovanju, ali pa da bi preprečili, da sam postane nasilnež?

Ključen je sočuten in spoštljiv odnos, že od majhnega. Če je otrok od majhnega spoštovan, bo tudi kasneje v življenju hitreje prepoznal nespoštovanje, ki je usmerjeno proti njemu, in se bo tudi lažje uprl. Če je odraščal v nekem ljubečem in spoštljivem odnosu, se bo z zgledom naučil načinov, kako se lahko v odnosih obnaša in da mu ni treba uporabiti fizičnega ali drugega nasilja kot načina odzivanja na medosebne težave.

Če je bil otrok sam fizično kaznovan, je večja verjetnost, da bo fizično ustrahoval druge, ker bo to njegov način, kako ravnati v medosebnih odnosih, ali pa bo dovolil drugim, da uporabljajo moč nad njim. Pomemben je pogovor z otrokom, da ostanemo povezani z njim, ker osamljeni in ranljivi otroci so bolj verjetno ustrahovani, potem pa se pridruži še sram, ker so žrtve in oklevajo, da bi povedali staršem, kaj se jim dogaja. Zato je res pomembno, da se pogovarjamo, poslušamo, verjamemo … Pri starševstvu je nekako zlato pravilo, da je 80 % starševstva tesen povezovalen odnos, samo 20 % pa je usmerjanja in vodenja.

Otroka moramo naučiti tudi spoštljivega samouveljavljanja. Tega, da ima lahko svoje želje in potrebe, ampak da hkrati spoštuje druge ljudi in da je to združljivo.

Kako to doseči?

Lahko preko igre. Doma skupaj z otrokom vadimo, da smo mi tisti, ki smo ustrahovalci, otroci pa ustrahovani, in odigravamo različne vloge ter situacije medvrstniškega nasilja. Ali pa se igramo druge socialne igre, povezane z odnosi. Kaj narediti, ko pride na igrišče, kako naj se pridruži neki skupini, kako naj se predstavi. Pri najstnikih tudi recimo, kako se obnašati na prvih zmenkih. Včasih so otroci izgubljeni in ne vedo, kako se odzvati, preko teh iger pa jih lahko tega naučimo. Ponavljamo toliko časa, da so otroci in najstniki suvereni in se počutijo samozavestno.

Z njimi se pogovarjamo, glede na razvojno starost, kakšna je dinamika samega ustrahovanja. Nasilneži recimo zelo pogosto začnejo z nekim verbalnim nadlegovanjem, z zasmehovanjem in žaljivkami. Pomembno je, da povemo otroku, kaj naj naredi, ko se mu to zgodi. Zelo je pomembno, kako se odzove na to prvo verbalno agresijo, od tega je odvisno, kako bo nasilnež naprej deloval, ali bo imel njega še naprej za tarčo ali bo šel na nekoga drugega.

Kako se naj odzove?

Če se bo na to provokacijo odzval tako, da bo pokazal svoja čustva ali mu ugovarjal, bo nasilnež dosegel točno to, kar rabi – dobil bo moč nad njim. Če bo otrok začel jokati, bo nasilnež to izkoristil, ker bo videl, da ga lahko rani in da ga boli oziroma ga je strah. Po navadi to izkoristijo in ga še naprej nadzorujejo, zasledujejo, ustrahujejo. Ustrahovanje je za njih kot droga. Če je pogosto v drugih situacijah nemočen ter ga znotraj boli in trpi, uporabi nasilje nad drugim, da se za kratek čas počuti bolje. Otroku, ki je žrtev, je treba povedati, da ne more nadzorovati nasilneža, lahko pa vedno nadzoruje svoj odziv. Naj se umakne, naj ohrani svoje lastno dostojanstvo ali dostojanstvo nasilneža, da ga ne napade nazaj, ampak ga ignorira in gre stran, da morda poišče tudi pomoč učitelja.

Kako urediti odnos med žrtvijo in storilcem? Po navadi, kadar sta v isti šoli, ostaneta v istem razredu. Če se recimo postavimo v kožo tega dekleta v Celju, je še vedno v razredu s svojimi nasilneži … Praviloma ni praksa, da se storilca umakne stran od žrtve, slišimo kvečjemu za primere, ko so v končni fazi starši prepisali žrtev na drugo šolo.

Večkrat se to zgodi, ja. In ni prav, da se mora žrtev prilagoditi ali se celo izpisati. Če se z intervencijami stvari ne izboljšajo, potem bi morali storilca umakniti. In z njim delati, seveda v sodelovanju s starši in strokovnim timom. Zavedati se moramo, da je tudi nasilnež v stiski in da tudi on potrebuje pomoč. Nekaj je tam zadaj in je treba odkriti vzroke nasilja. Lahko je anksiozen, tesnoben, depresiven ali pa ima res velike težave z uravnavanjem vedenja in čustev. Veliko je razlogov, zakaj to počne, in je treba preveriti, kako on vidi in doživlja situacijo. Poznam primer, ko je otrok prišel z nožem v šolo, in ko so ga vprašali, zakaj, je rekel da zato, ker ga drugi nadlegujejo, da se bo lahko branil. Zato so to kompleksne situacije. Menim, da bi v takem primeru morali poklicati policijo in raziskati, zakaj je otrok prinesel orožje v šolo, od koga se počuti ogroženega, da se obravnava vse udeležence. Otroci tako lahko vidijo, da je nasilje resna stvar in kot tako tudi resno obravnavano.

Ustrahovanje lahko povzroči vseživljenjske negativne posledice vsem udeležencem nasilja.

Ko otroka ali najstnika na psihoterapiji vprašam, zakaj je nekoga udaril, ga žalil … velikokrat pridemo do nizke samopodobe. Rečejo, da je lepo biti nek junak, čeprav v slabšalnem pomenu. Najslabši otrok sem v šoli, po tem me prepoznajo, po tem sem opažen, nisem prezrt, vsaj nekaj veljam. To jim daje neko moč.

Velika večina mlajših otrok pa niti ne ve, zakaj se tako obnaša, in takrat je treba priti do vzrokov na drugačne načine. Ali so zadaj travme, druge težave v duševnem zdravju, nasilje v domačem okolju … Je pa nujno, da so tudi posledice za povzročitelja, da se opraviči žrtvam in popravi škodo po svojih močeh, vrne denar ali predmete, ki jih je ukradel, da postane prijazen do žrtev, da pomaga tudi novim učencem, če so osamljeni ali pa potrebujejo prijatelja, da se ukvarja z nekim športom, recimo z borilnimi veščinami, da se nauči nadzorovati težka občutja, uporablja moč na pozitiven način. Naredi kakšno prostovoljno delo izven šole, si poišče prijatelja izven šole, da se nauči nadzorovati jezo, agresijo, da si tudi zastavi cilj, da ne bo zafrkaval sošolca, da ne bo nagajal pri kosilu, da si tudi znotraj šole poišče nek varen prostor, ko ga začne preplavljati bes in najde način za umiritev, da šteje do 10 preden reagira, da se sprehodi, da ga naučimo vživljanja v žrtev, predvsem pa, da delamo s celo družino. Storilec mora dobiti ta občutek, da je sprejet, cenjen, da lahko dobi pomoč, da mu ni potrebno uporabljati nasilnih in agresivnih metod.

Večina otrok, ki so žrtve, doma praviloma nimajo podpornega okolja?

Sploh ni nujno. Zanimivo je, da večina žrtev prihaja iz družin, kjer ni nasilja, in da so to zelo senzitivni, občutljivi in ranljivi otroci, ki niso navajeni nasilja, vpitja, kaznovanja. Res je žalostno, da največkrat prav oni postanejo žrtve, ker ne vedo, kako naj v taki situaciji odreagirajo, se zavarujejo in postavijo zase. Zato jih je treba tega naučiti, da se znajo zaščititi, ko bodo soočeni s povzročiteljem nasilja.

Velikokrat se zdi, da gre za neko mešanico vsega pri otrocih. Eden se odzove bolj nasilno, drugi bolj manipulativno, eden izziva, drugi se z agresijo odzove … gre tu dejansko za odnos žrtev-storilec ali je vsak na svoj način malo storilec in malo žrtev? To mejo je verjetno tudi za učitelje, ki tega vidijo več kot starši, težko potegniti?

Kot sem že prej omenila, so nesoglasja med otroki običajen del odraščanja. Treba pa je ločiti med spori otrok, ki so si med seboj po moči ali pa fizično, pozicijsko enakovredni in se zavestno, prostovoljno udeležijo konflikta in je to naraven in pričakovan del odnosov, s tem se brusijo. Tukaj ne moremo govoriti o nasilju, žrtvah in povzročiteljih, saj se otroci bolj ali manj zmenijo brez prizadetosti.

Pri nasilju pa gre za nesorazmerje, neravnovesje moči in povzročitelj prevlada nad telesno in psihično šibkejšim. Žrtev se pa ne zna in ne more braniti, čuti strah, nemoč, manjvrednost in nasilje njun odnos uniči, ga ne poglablja. Za nasilje je odgovoren povzročitelj. Treba je tudi ločiti, ali gre za nek prekršek, enkratno dejanje ali za ponavljajoče se neželeno agresivno vedenje nad drugim otrokom ali mladostnikom.

Otroku, ki je žrtev, je treba povedati, da ne more nadzorovati nasilneža, lahko pa vedno nadzoruje svoj odziv.

Je tudi snemanje nekoga nasilje?

Snemanje, kjer se potem javno objavi osebne podatke in posnetke, je seveda nasilje in povzroči dodatno viktimizacijo in izpostavitev. Kajti večina otrok in mladostnikov je prej že vključena v klasične oblike nasilja v šoli in se potem to samo nadaljuje preko interneta ali digitalne komunikacije.

Spletno nasilje je neka taka virtualna, vzporedna resničnost. Razlika med tradicionalnim oz. »klasičnim« in kibernetskim nasiljem je, da za objavo posnetka ni potrebna neka fizična in socialna moč, ampak se to dogaja na virtualni ravni in tudi žrtev se ne more skriti ali umakniti, ker je javno razgaljena. Žrtvi je treba svetovati, da zablokira nasilneža, zamenja gesla za dostop do spletnih profilov, ker prihaja tudi do kraje identitete. Zelo je pomembno, da se dokumentira stvari, posnetke zaslonov, da se zbira dokaze, če bi prišlo do prijave. Kajti žrtev mora dokazati, da je bila trpinčena, kar je še en vidik, kjer je veliko ene nemoči pri žrtvah.

Če greva na zdravljenje ran, ki jih prinaša medvrstniško nasilje, tako za žrtve kot za storilce. Delate kot psihoterapevtka in se pri delu srečujete tudi z žrtvami medvrstniškega nasilja … Kako poteka zdravljenje? Prvi korak je verjetno že to, da starši otroka pripeljejo na psihoterapijo?

Prvi korak je že to, da nekdo sploh prepozna znake stiske, tako pri žrtvi kot povzročitelju ali opazovalcu nasilja. Če otrok ne pove, kaj se mu dogaja, je treba biti zelo pozoren na njegovo vedenje. Pri otrocih, ki so žrtve, se lahko zniža učni uspeh, morda imajo nočne more, začnejo gristi nohte, bojijo se prihajati v šolo … Nenadoma lahko postanejo grobi, zadirčni, se začnejo spravljati nad svoje mlajše sorojence ali pa ne jedo, postanejo nervozni, si začnejo izmišljevati zgodbe, prihajajo domov z modricami, lahko tudi odklanjajo pogovor. V odnosu do staršev so razdvojeni, po eni strani so navezani nanje, po drugi strani pa jim ne povedo, ker čutijo sram. Strah jih je maščevanja in tiho prenašajo trpljenje. Zato je potrebno prepoznati te znake in ukrepati, nuditi ustrezno pomoč, se pogovoriti z otrokom, poiskati svetovanje ali psihoterapijo.

Ko otroka ali najstnika na psihoterapiji vprašam, zakaj je nekoga udaril, ga žalil … velikokrat pridemo do nizke samopodobe.

Kako konkretno potekajo psihoterapije?

Na sami psihoterapiji otrok opiše, nariše ali odigra s pomočjo lutk ali figuric v peskovniku, kaj se mu je zgodilo, predvsem pa, kako se je počutil zaradi trpinčenja. Pomembno je, da mu res damo čas, da pove celo zgodbo. Ob tem ostanemo mirni, da ne minimaliziramo občutkov … Otrok mora imeti občutek, da mu odrasla oseba verjame, da je z njim, da v tem ni sam ter da za nasilje ni kriv.

Delamo tudi vaje, kako se otrok lahko zaščiti, kako lahko uporabi samoobrambo. Gre za opolnomočenje otroka, da začuti svoje telo in kako lahko tudi z gestami svojega telesa pokaže, da ima moč in da se ne more nad njim vsakdo znašati. Veliko delamo s telesom, da otrok prepozna, kaj v telesu doživlja, gradi samopodobo, da razume sebe in tudi druge. Korak po koraku v nekem varnem prostoru sprocesira dogodke in travmatične izkušnje.

Otroci, ki izgubijo zaupanje do staršev ali učiteljev, lažje delijo bolečino z neko tretjo osebo. Včasih jih je strah, kako bodo odreagirali starši ali kako bodo nanje gledali učitelji, če to povedo v šoli. Ali jih bodo pomilovali ali gledali kot neke črne ovce v razredu. Cilj psihoterapije je, da se izboljša psihofizično počutje otroka, se ga opolnomoči s tehnikami samozaščite, z viri pomoči, da dobi nazaj moč in kontrolo.

Se pravi, da je lahko nek tak dogodek tudi izhodišče za otroka in njegovo družino, da stvari zastavijo na nekem bolj zdravem temelju in je dolgoročno gledano lahko to tudi nekaj pozitivnega?

Zagotovo, kjer se dela s celo družino, lahko že po parih srečanjih zaznamo večjo povezanost in zaupanje med družinskimi člani. Starše tudi naučimo, kako postavljati meje. Pri nasilnih otrocih velikokrat vidimo, da prihajajo iz družin, kjer res niso uspeli postavljati zdravih mej. Govorimo o postaršenih otrocih, kjer se otroci odločajo o stvareh, o katerih bi se morali starši. To se vidi tudi skozi različne tehnike, recimo pri delu v peskovniku, ki predstavlja nek okvir, kako mivka leti kar vsepovsod, ali pa, ko se uporabljajo barve, kako gre vse na veliko, na polno čez liste. Skozi take tehnike opazujemo in pomagamo otroku, da procesira stiske in se nauči mej, ter staršem, da preko psihoedukacije razumejo otroka, da razumejo svojo vlogo in odgovornost, opolnomočimo jih, da zmorejo in morajo postavljati meje otroku, znotraj katerih se bo počutil varno.

Se pravi, da ne bi bilo treba čakati na neke tragične dogodke, morda bi se lahko starši ali pa družine prej odločile za kaj takega, kot se odločiš za obisk zdravnika?

Dejansko je to zelo priporočljivo. Še posebej tam, kjer se čuti manjša povezanost in starši izgubljajo nadzor ali pa sami ne prepoznajo vzroka stisk pri otroku …

Pomembno je, da mu res damo čas, da otrok pove celo zgodbo. Ob tem ostanemo mirni, ne minimaliziramo občutkov …

Ali pa tudi, če ima otrok samo malo bolj zahteven karakter?

Ja, ker se preko psihoterapije sprosti neka medsebojna napetost, za katero niti ni besed. Je pa zanimivo, prvo srečanje imamo vedno samo s starši in že po prvem srečanju vidimo, da problem ni v otroku, ampak je treba najprej delati s starši. Pogosto se vidi, koliko je nerazrešenih in neozaveščenih ran, močnih in tudi neučinkovitih čustvenih odzivov, tudi medgeneracijskega nasilja, kako se to prenaša iz generacije v generacijo. Psihoterapija je zagotovo učinkovit način pomoči za celotno družino.

Lahko si zadamo torej cilj, da se začaran krog prekine z nami, z našo družino.

Ja, in ob vsem tem tudi pride nek dober občutek, da smo nekaj novega spoznali o sebi, o zakoncu, otroku. Tudi otrok dobi več samozavesti, prav tako starši. Lažje so umirjeni ob otroku, ni jim treba uporabljati kaznovanja ali nasilja, da bi dobili nadzor nad otrokom, ampak na drugačen in bolj povezovalen način vzpostavljajo odnos z otrokom.

Preberite tudi prvi del intervjuja z naslovom Janja Grilc: “Medvrstniško nasilje se dogaja že v vrtcu.”

 

 

 

 

 

 

 

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Janja,tudi za tale intervju iskrena hvala. Bom uporabila in delila naprej pri svojem delu z mladoletniki.
    Hvala!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja