Imela sem sina edinca. Vse sem mu dala, zdaj sem pa stara in sama

Foto: Shutterstock

Zgodb, ki bi jih lahko na kratko povzel z naslovnim stavkom, je kolikor hočeš. Pa sploh ni nujno, da je res šlo za samo enega otroka. Lahko jih je bilo več, ampak za ostarelega starša ne najdejo in ne najdejo časa. Kaj je šlo narobe?

Dediščina preteklosti

V mnogih družinah je poglavitna vrlina človeka delo. Ne razumimo se narobe. Delo in delavnost sta vrednoti. Na svetu smo zato, da delamo. A nekako smo skozi razvoj civilizacije uspeli zamegliti pogled na delo. Na začetku je trdo in pošteno delo pomenilo preživetje. Človek je delal točno toliko, kolikor je potreboval za življenje. Ko je bil preskrbljen, je počival. Pohlep, in vemo kdo je oče pohlepa, v človeku pa je začel prišepetavati, da to ni dovolj. Več kot namreč delaš, več imaš. In več kot imaš, pomembnejši si, večjo moč imaš … Saj vsi poznamo to zgodbo.

So obdobja v zgodovini in življenju, ko stopi delo v prvi plan, drži. Ko je z dobrinami na tesno in je treba preskrbeti družino, ni druge, kot da narediš vse in še več. Žal je veliko preveč ljudi tega sveta vpetih v trdo delo, ki komaj zagotovi preživetje, vse od rosnih let pa do smrti. A zanimivo, težav iz naslova imajo v teh sredinah veliko manj kot pri nas.

Avtomobili bodo zarjaveli, vinogradi se bodo zarasli, hiše bodo dotrajale, tovarne bodo propadle. Le ljubezen je tista, ki lahko potuje iz generacije v generacijo. In le ta zagotavlja, da na stara leta ne bomo čisto sami.

Presita civilizacija

Po drugi strani pa opazujemo družine, ki leta in leta predvsem kopičijo. Zemljo, dobrine, nepremičnine, avtomobile, doživetja, potovanja … Nikoli nimajo dovolj in zato nikoli nimajo časa. »Če ves čas ne napreduješ, potoneš«, pravijo. A živijo v gradovih, ki niso dom, v zakonih, ki so prazni, njihovi otroci so prepuščeni samim sebi. Mnogi otrok niti delati ne naučijo, ker jim pač ni treba in ker je učenje prezamudno in prenaporno. Slabo vest zaradi odsotnosti odkupujejo z najboljšimi, najdražjimi in najbolj pisanimi igračami in »igračami«, resnične vezi med njimi pa ni. Nobenega odnosa, nobene zavezanosti, nobene ljubezni.

Lažje je delati, kot vlagati v odnose, ker imaš kratkoročno več pokazati. Opravljeno delo, pohvalo, poln bančni račun. Otrok pa medtem spotoma doraste in odraste in gre v svet iskat tisto, kar mu je doma manjkalo – ljubezen in varno povezanost.

Leta minevajo in ob strani se pojavi nova življenjska situacija. Ostareli starši naenkrat potrebujejo in pričakujejo pomoč. Mnogi šele na starost prvič trčijo ob dejstvo, da nečesa ne morejo kupiti. Ker ljubezen pač ni naprodaj. Če je ne neguješ, ovene. Lahko si plačaš pomoč, ne moreš pa kupiti tega, da bi te nekdo imel rad. In potomci niti ne dojemajo, kaj se od njih pričakuje. Zakaj taka razhajanja?

Ker resnična skrb ni (samo) vožnja k zdravniku, kuhanje in umivanje. Resnična skrb je to, da te ima nekdo rad. Prvo lahko dela kdorkoli, drugo le ljubeči.

Pozabili smo …

Pozabili smo, da je Bog predvidel počitek. Tako nujno ga potrebujemo, da se mu niti sam ni odrekal. Dal nam je nedeljo. In še več, ob stvarjenju sveta je Gospod Bog prav vsak večer pogledal, kaj je naredil in se veselil tega, da je bilo dobro. To smo v našem napuhu nekako spregledali. Zvečer se po navadi utrujeni zvrnemo v posteljo in nas v hipu zmanjka. Kak blagoslov je, če se uspemo umiriti in vsak posamezen dan pregledati, kaj smo naredili, kaj smo ustvarili in zavestno reči – »glej, dobro je«! Opravljeno delo, prijateljski pogovori, skrb za družino, za ženo, moža, za otroke … »Dobro je bilo!« Pokrijte speče otroke, poljubite moža, ženo in se zahvalite – »kako čudovito darilo ste, polnite mi dni«! Ne glede na vse, kar se je zgodilo čez dan, vas imam nadvse rad. In čeprav so rezultati našega dela kratkoročno neopazni, ni bolj zanesljive naložbe in večjega donosa, kot je tisti, ki pride iz vlaganja v medsebojno ljubezen.

Avtomobili bodo zarjaveli, vinogradi se bodo zarasli, hiše bodo dotrajale, tovarne bodo propadle. Le ljubezen je tista, ki lahko potuje iz generacije v generacijo. In le ta zagotavlja, da na stara leta ne bomo čisto sami.

Kdor pravi, da otrok vendar nimamo zato, da bi skrbeli za nas, se moti. Ker resnična skrb ni (samo) vožnja k zdravniku, kuhanje in umivanje. Resnična skrb je to, da te ima nekdo rad. Prvo lahko dela kdorkoli, drugo le ljubeči.

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. Če izvzamemo “strupene starše”, alkoholike, nasilneže, mamilaše in lenuhe, si upam trditi, da je večina staršev dobrih. Vse bi naredili za svoje otroke in še več. Delo je za Slovence vrednota. Vsak zdrav človek si želi, da bi v življenju nekaj naredil, nekaj, da bo ostalo za njim, nekaj, da bo ostalo otrokom. Ljudje garajo in garajo, četudi so že sami bolni in utrujeni. Zakaj je tako? Zato, ker nekateri ljudje ne znajo in ne zmorejo biti drugačni. Tako se je vzgajalo generacije. Prav tako kot ne zmorejo biti drugačni tisti, ki lazijo po gorah in visi njihovo življenje na nitki.
    Otroci gredo po svoje. Ustvarijo si svoje življenje. Ostarelih staršev večina ne razume. Saj jih tudi ne morejo razumeti. Sami se pehajo za svoj vsakdanji kruhek.
    Tako za umrlimi starši ostanejo prazne, zapuščene hiše, neobdelane njive…Nič več ni tako kot prej. Vsaka generacija je drugačna, vsaka generacija ima svoje prioritete.

    1. Za otroke bi naredili vse, samo meja postavili jim ne. S tlačenjem v rit vsga, kar “mi nismo imeli”, je privedlo do tu.

  2. TAKO RESNIČEN SRČEN ZAPIS NA ŽALOST NAJVEČJA KRIVDA JE NESPOSOBNIH VLADAJOČIH BREZ DRUŽIN TAKŠNI IZMEČKI NEBI SMELI OBSTAJATI V VLADAH!!!!!?

  3. Jaz nicesar ne obzalujem. Moji 4 sinovi zivijo v 4 razlicnih drzavah. Imam 4 snahe, stiri kulture, stiri jezike in 4 bogove. Jaz sem srecna za njih, da so nasli svoj poslovni uspeh in ljubezen. Ko pridejo vnuki je pravi ziv-zav. Zavedam se, da nisem rodila otrok zase, prodala sem hiso, ker je bila prevelika zame in odsla v manjsi kraj. Tu so prijazni sosedje in ceneje zivljenje. Zelo sem zadovoljna, nikoli nisem sama.

    1. Bravo, Ajda, vesela sem za vas, da so vaši otroci srečni, njihovi otroci in da ste vi srečna. Čestitke, otroke ste bili sposobni spustiti v svet in od sebe, zato se radi k vam vračajo. In nimate predsodkov in niste mama mučenka!

  4. Res je, da si pravzaprav premlad, neizkušen, ko živiš z malimi otroki.
    Misliš, da je dovolj, če imajo cca ” vse”, da mu kupiš neke materialne dobrine. To je čisto prav, samo tisto ljubezen, ko jo morda tisti krat potrebuje, mu jo pa nisi dal. Marsikateremu staršu je zdaj žal, da ni prav ukrepal, pa tudi otroku bo nekdaj žal, ko te ne bo več…. brez skrbi, da je tako!
    Takšna je usoda, ko bi vedel za naprej, kako bo, bi drugače naredil.
    Moral si delat, ustvarjat, vse pa ni šlo. Zdaj pa je, kar je! Tako je na tem ljubem svetu.

  5. Se strinjam z napisanim, dokler starši hitijo delati, da lahko vse kupijo, med počitnicami potujejo, smučajo,.. otroci odrastejo. In vzgajajo jih inštitucije- vrtci in šole- tako kot narekuje politika. Ljubezen, ki veže družino, pa je toliko močna, kolikor časa podarimo drug drugemu. In otroci, ki so vse življenje večino dneva v vrtcu, nato v šoli in službi, nimajo potrebe po stikih s starši. Sama pa se ne strinjam, da morajo otroci nujno oditi ko odrastejo, ker se samo od starejših lahko naučiš modrosti staranja. Če živiš sam zase pa sploh ne živiš z zavedanjem da boš enkrat star in nemočen in ko se to zgodi si popolnoma nepripravljen. Tako da sobivanje generacij prinaša dobrobit vsem.

  6. Problem je v tem, da vsi cenijo le materijalne stvari, namesto objema, raje 20e, priskrbljeno streho nad glavo, avto za 18 roj. dan., tako se ne vzgaja otrok, tako se uci pse ubogljivosti in ja, potem pa starsi ne razumejo zakaj adi ralacajo, kot pa, da bi sami pomagali…ja, dragi starsi, tako ste naucili otroke, da je denar vec vreden kot ljubezen, ker ste VI imeli raje denar kot druzino, sedaj ko se je slika obrnila pa jokste, z denarjem se druzite, naj vam denar brise rit, ce je prej denar vse resil, naj vas pa se sedaj, drzi za umirajoco roko!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja