Dr. Urška Sešek: “Ko se nam zdi, da se otrok noče učiti, da je len in zafrkava, gre večinoma za neko drugo težavo.”

Foto: Špela Rakun

Dr. Urška Sešek je svojo poklicno kariero začela s poučevanjem angleščine in nato nadaljevala z delom na Oddelku za anglistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Njene izkušnje segajo od dela z učenci v osnovnih šolah do dela z dijaki, s študenti in tudi z odraslimi. Kot mentorica praktičnega usposabljanja učiteljev angleščine je dobila vpogled v delo številnih slovenskih šol. Je soavtorica šestih učbenikov in avtorica mnogih strokovnih člankov, redno se izobražuje na zelo raznolikih področjih. Od jeseni 2018 se kot samostojna podjetnica ukvarja z individualno celostno učno pomočjo, z učnim mentorstvom, s počitniško pedagogiko, ob vsem tem pa je tudi certificirana presojevalka skotopičnega sindroma.

Pogovarjali sva se o celostnem učenju, o učnih težavah in o otrocih, ki imajo učne težave. O tem, kako lahko starši pri svojih otrocih prepoznamo učne težave in o skotopičnem sindromu, motnji vidnega zaznavanja, ki v Sloveniji ni uradno priznana. Med drugim tudi kako osnovna šola opremi učenca za samostojno učenje pa o odnosu do tujega jezika, ki nam ga privzgoji šolski pouk angleščine.

Pravite, da učencem nudite celostno učno pomoč. Kaj pomeni, da je učna pomoč celostna?

To pomeni, da me ne zanima, kako otroku gre pri enem samem šolskem predmetu, ne zanima me samo angleščina, matematika ali pa celo znotraj predmeta ena sama stvar. Zanima me, kako mu gre pri vseh predmetih. Ne zanima me samo ena njegova težava, ne samo disleksija, ampak me zanima širše, kaj se njemu dogaja. Zanima me tudi, kaj dela doma, katere hobije ima, ideje, interese, potenciale za naprej … Skratka, poskušam zajeti čim več tega, kar otrok je in kaj se mu dogaja. Zato celostna učna pomoč.

Kakšne učne težave imajo otroci, ki prihajajo k vam?

Praviloma imajo težave s pozornostjo, z branjem in pisanjem, kar je seveda osnova šolskega učenja. Pri mlajših so skoraj brez izjeme težave s številsko predstavo in razumevanjem matematičnih pojmov, pogosto pa je slabo tudi govorno izražanje.

Gre za specifične učne težave, za katere imajo otroci odločbo, ali se obračajo na vas tisti, ki ne vedo, kje so vzroki za učne težave?

Oboje, pa še vse vmes. Eni otroci že imajo odločbo, nekateri tudi že dalj časa, nekateri so v postopku pridobivanja odločbe, ki je kar dolgotrajen, nekateri pa še nikoli niso bili nikjer obravnavani.

Na kakšen način pristopite k delu? Kakšnih učnih metod se poslužujete?

To je proces, kjer najprej s temeljitim pogovorom s starši, potem pa v uvodnem srečanju z otrokom, poskušam pridobiti čim več informacij o tem, kaj se z otrokom dogaja. Preko pogovora, vpogleda v njegove zvezke in pa raznih gibalnih preskusov v obliki igric, ki mi dajejo vpogled v to, kako je otrok koordiniran, kako je z njegovo koncentracijo in tako naprej. Namen prvega srečanja je tudi, da z otrokom vzpostavim stik. To da se začne vzpostavljati odnos, je bistveno, ker brez tega pri tovrstnem delu ni uspeha. Ne gre za klasično šolsko delo oziroma inštrukcije, ampak uporabljam posebne vaje, ki gradijo otrokove zmožnosti za koncentracijo, grafomotoriko, vaje za spomin in tako naprej.

Vsi učenci z učnimi težavami so v velikem stresu, tako da je prvi korak obravnave tudi to, da se stres zmanjša. Naučim jih tudi nekaj tehnik za samoregulacijo: na primer, kako naj se otrok sam zmasira in kako naj diha v šoli med odmorom, preden bo vprašan.

Velik faktor uspeha je odprtost staršev do učenja: ali so pripravljeni k težavam pristopiti na drugačen način, koliko si vzamejo časa, imajo dovolj energije za izvajanje vaj …

Kako uspešno lahko s celostnim pristopom odpravite oziroma omilite učne težave?

To je odvisno od cele vrste dejavnikov, ampak za tiste, ki se odločijo za tovrstno pomoč, se vedno zgodijo neki premiki. Včasih že v kratkem času, po navadi manjši premiki že v roku parih tednov, potem pa je treba vztrajati. Za večje premike je potrebno več mesecev, pol leta, tudi eno leto. Je pa odvisno, koliko truda so pripravljeni vložiti starši. Velik faktor uspeha je namreč odprtost staršev do učenja: ali so pripravljeni k težavam pristopiti na drugačen način, koliko si vzamejo časa, imajo dovolj energije za izvajanje vaj in tako naprej. Seveda je odvisno tudi od starosti otroka, ali ima samo eno težavo, kar je sicer bolj redko, ali nek sklop dveh, treh, štirih različnih težav, ki se med seboj prepletajo. Odvisno je tudi od tega, koliko so te težave zastarane, tako da … zelo različno.

Gre za to, da se otrok nauči, na kakšen način bo delal tudi potem, ko ne bo več z vami ali gre za nekakšno “zdravljenje”.

Ne za zdravljenje, ampak za pomoč, da otroka okrepimo, usposobimo, da povečamo njegove zmožnosti za učenje. Ker učenje je proces, za katerega rabimo slušno pozornost, vidno pozornost, spomin, motoriko, koordinacijo oči-roka … vse te sposobnosti. Če imamo primanjkljaj pri katerikoli od teh, nam je učenje že oteženo. Če imamo primanjkljaj pri vseh od teh, je učenje zelo oteženo. Na neki točki v svoji pedagoški karieri sem ugotovila, da ponavadi ni težava v angleščini, matematiki ali v kateremkoli predmetu samem po sebi, ampak je verjetno v eni od zmožnosti za učenje.

Kako se pri otrocih kažejo učne težave? Kateri so tisti znaki, pri katerih naj staršem zasveti rdeča luč, da za otroka poiščejo pomoč … da morda le ne gre izključno za pomanjkanje interesa ali celo lenobo?

Jaz vedno bolj trdim, da ni nemotiviran, ampak da gre v večini primerov, ko se nam zdi, da otrok noče, da je len, da bojkotira, da zafrkava, za neko drugo težavo. V večini primerov.

Če gre vse po sreči, takoj ko se težava pojavi, to opazijo v šoli, opozorijo starše in predlagajo možne rešitve. Vedno pa ne, oziroma vsaj ne tako hitro, kot bi si želeli. Tako da so večinoma kar starši tisti, ki naj bi težave prvi opazili. A kljub temu, da nekaj opažajo, si ne upajo temu verjeti: »Saj jaz nisem strokovnjak, pa ne vem, mogoče pa ni to, saj, če bi bilo kaj, bi že v šoli rekli …« Tako da je prav, da starši pozorno opazujejo težave svojih otrok pri učenju in se predvsem vprašajo, kje je vzrok teh težav. Ker za vsak zakaj obstaja nek zato.

Vsi učenci z učnimi težavami so v velikem stresu, tako da je prvi korak obravnave tudi to, da se stres zmanjša

Morda je v takem primeru dobro stopiti v stik s šolo?

Vsekakor. To je prva stvar, tudi če iz šole niso še ničesar sporočili v zvezi s tem. Če opazimo prvi, je na nas, da opozorimo, vprašamo, ali se to dogaja tudi v šoli, kaj učitelj meni o tem … in potem ukrepamo od tam naprej.

Znaki, pri katerih je potrebno poiskati pomoč:

⇒ Vaja ne dela mojstra: Otrok se trudi, dela vaje, reši npr. pet strani računov, a ni napredka. Starši se z njim trudijo na različne načine, ga poskušajo motivirati, z njim berejo, a napredka ni. Tu je gotovo nekaj narobe, kar ni stvar niti otrokove volje niti volje staršev.

⇒ Otrok ne zmore sam: To pomeni, da smo poskusili, da je tudi on poskusil, se trudil, pa ne zmore. Če delamo z njim, gre, sam ne zmore. To je za nekatere morda nekoliko problematičen nasvet, ker smo sedaj že kar nekako sprejeli, da se je potrebno z otrokom učiti in sedeti zraven njega ne samo v prvem, drugem, tretjem razredu, ampak tudi kasneje. A praviloma že od prvega razreda dalje velja: Tem več, kot je treba sedeti ob otroku, tem bolj naj starši razmislijo, če ne gre morda za neko težavo. Včasih se sicer od otroka v šoli pričakuje nekaj, česar res ne more sam, a to ne bi smelo biti pogosto.

⇒ Pojavi se odpor: Otrok se umika, beži od vsega šolskega dela ali ima celo vedenjske izpade. S tem nam nekaj sporoča. »Ko berem, se mi dogaja to in to, sem utrujen in jaz ne zmorem,« tega otrok ne bo izrazil, ampak se bo začel plazit po tleh ali počel stvari, ki jih mi razumemo kot grdo obnašanje. Starši pogosto rečejo: »Vse drugo ga zanima, samo šola in učenje ne.« Ja … in za to je tudi nek razlog!

⇒ Telesne težave, ki se pojavljajo v povezavi s šolo: Pred poukom, med poukom, po pouku ali pa doma pred, med, po učenju. Boli trebuh, boli glava ali pa lahko tudi še kaj drugega.

Govorite o težavah s številskimi predstavami, motoriko, grafomotoriko …  Gre pri tem za razvojne težave ali lahko k nastanku težav prispevamo tudi starši, če dojenčku, malčku ne nudimo dovolj priložnosti za spontano učenje?

Gre za preplet dejavnikov. Pri svojem delu se med drugim opiram na metodo nevrosenzorne integracije MNRI, ki na vse takšne težave gleda kot na razvojne težave. Gre za vprašanje, kakšno je stanje otroka že ob rojstvu, in potem upošteva tudi tisto, kar bi se v nevrološkem smislu moralo razviti, pa se iz različnih vzrokov ni zadovoljivo razvilo.

Foto: Špela Rakun / deček MNRI vaje

Če otroku ne pustimo, da se giblje, to seveda zavira njegov razvoj. Različne vrste gibanja so stimulacija za možgane in za živčevje. Pri določeni starosti otroka je specifična prav posebna vrsta gibanja (npr. plazenje). Lahko pa, da smo otroku dali dovolj možnosti, pa je bil živčni sistem preobremenjen z nečim drugim. Danes smo vsi preobremenjeni s strupi, s kemikalijami, s sevanjem, kar verjetno ima nek vpliv tudi na naše telo.

Naše umske zmožnosti se razvijajo v povezavi s telesnimi zmožnostmi. To nam je danes že kar tuje. Ne bi si mislili, da če otrok pri določeni starosti ne zna skočiti nazaj, kasneje ne bo mogel razumeti odštevanja pri matematiki. Gre za občutek za smer v telesu, ki se razvije z gibanjem (naprej, nazaj, levo, desno, gor, dol) in je osnova za to, da bomo imeli dober občutek za smer tudi, ko bomo morali slediti zaporedju samo mentalno. To pa je v bistvu osnova branja, pisanja, računanja … vsega. To je ena izmed stvari, ki se pri vseh, ki pridejo k meni, pokaže za pomanjkljivo in potem delamo vaje, da se to izboljša.

Ponavadi ni težava v angleščini, matematiki ali v kateremkoli predmetu samem po sebi, ampak je verjetno v zmožnosti za učenje.

Ste presojevalka za skotopični sindrom. Kaj to je in kakšni so simptomi te motnje?

To je motnja vidnega zaznavanja, ki pa nima zveze z delovanjem samega očesa, ampak se tiče tega, kako naši možgani sprejemajo svetlobo, ki pride iz okolice in nam omogoča, da stvari vidimo. Če je ta proces oviran, otežen, to pomeni, da za gledanje lahko porabljamo precej več energije, kot naj bi jo sicer. Tega se običajno ne zavedamo, nam pa povzroči razne težave, predvsem pri močni svetlobi in kadar gledamo v svetle površine. Najbolj izrazito se ponavadi kaže pri branju in gledanju v ekrane, ker gre za zelo svetlo podlago in drobne črne znake. Velik kontrast lahko povzroči popačenje, torej besedilo lahko vidimo popačeno, kar pomeni večji napor in slabo učinkovitost branja, pisanja … Zmanjka nam energije za razumevanje, za pomnjenje vsebine, lahko pa povzroči tudi težave s koncentracijo. Ker težko ohranimo pozornost pri tistem, kar beremo ali pišemo, to lahko nekaterim povzroči tudi prekomerno utrujenost in glavobole. Nanaša se pa tudi na druge aktivnosti, kjer moramo biti pozorni na to, kar vidimo. Vpliva lahko na vožnjo, na šport, na izvajanje glasbe, oz. točneje branje notnega zapisa …

Če otrok pri določeni starosti ne zna skočiti nazaj, kasneje ne bo mogel razumeti odštevanja pri matematiki.

V kateri populaciji se najpogosteje pojavlja?

O številkah je težko govoriti, ker ta motnja zaenkrat pri nas ni priznana. Glede na podatke iz tujine, ki jim pritrjujejo tudi naše izkušnje, pa vemo, da je precej pogosta in da se pojavlja pri vseh starostih. Tako pri otrocih, pri mladih, pri populaciji srednjih let in tudi pri starejših osebah. Pojavlja se v približno enakem deležu pri moških in pri ženskah, pri obojih v 10-15 %. Obstajata pa dve skupini, v katerih je sindrom zelo pogosto prisoten. To so ljudje z učnimi težavami, npr. tudi tisti z disleksijo, in tisti s poškodbo glave.

Foto: Špela Rakun

Na kakšen način lahko pomagate osebi s skotopičnim sindromom? Je možno povsem odpraviti težave povezane s tem?

Pri skotopičnem sindromu povzroča težavo svetloba, ki prihaja v možgane. Možgani dela svetlobe ne morejo dobro »prebaviti«, če malo poenostavimo. Pomagamo zato lahko predvsem s tem, da spremenimo sestavo svetlobe, da to svetlobo prefiltriramo. Žal pa vsak posameznik tu potrebuje drugačno prilagoditev oz. drugačno barvo filtra. Najprej poiščemo barvo, s katero pokrivamo površine, s katerih beremo in nanje pišemo. Bolj celostna rešitev pa so očala z Irlen filtri – stekelca, obarvana s točno določeno barvo, ki jo posameznik potrebuje.

V Sloveniji s to težavo delamo po metodi Irlen, ki je v svetu že najdlje uveljavljena in ima zelo razdelan postopek presojanja te težave in tudi ugotavljanja barve za barvne folije in za očala. V večini primerov se da težave povezane s tem odpraviti kar v veliki meri, mogoče ne 100 %, a v zelo veliki meri. Seveda obstaja pa tudi nek odstotek ljudi, ki imajo ta sindrom in se jim da pomagati le delno, in pa majhen odstotek ljudi, ki jim na ta način ne moremo pomagati.

Skotopični sindrom se pojavlja v približno enakem deležu pri moških in pri ženskah, pri obojih v 10-15 %.

Kaj pomeni učno trenerstvo? Kdo prihaja k vam po tovrstno pomoč?

Ta storitev je namenjena tistim, ki nimajo učnih težav, ampak mogoče rabijo samo trening, kako pristopiti k učenju, katere so tehnike, da si lažje zapomnimo, da snov predelamo v krajšem času, da si jo lažje predstavljamo in jo razumemo. Ampak po mojih izkušnjah otrok, učencev, dijakov, ki bi res rabili samo to, praktično ni. Ko začnem delati z otrokom, se po navadi pokaže, da so neke učne težave, ki niso tako izrazite in jih je do osmega razreda, do srednje šole nekako nadoknadil, potem pa je postalo vse prenaporno. Seveda se vse prepleta, ker ta, ki ne zmore učinkovito brati, tudi ne more razviti učnih strategij, ne more izluščiti bistva iz besedila in si ne more delati izpiskov. Problem je pogosto v učinkovitosti njegovega branja, ne v tem, da ne bi vedel, kako izbere ključno besedo in naredi miselni vzorec. Zgodi se, da ko rešimo ‘tehnično’ plat težave, se v kratkem času nauči tudi npr. izpisovati ključne besede, česar prej ni znal celo osnovno šolo.

Kako osnovna šola opremi otroka za samostojno učenje?

Slabo. Temu se posveča veliko premalo pozornosti.

Dobro je, da se starši ne vmešavamo preveč v šolanje otroka, da mu pustimo, da je samostojen. Pa vseeno, kako naj starši opremimo otroka, da se bo znal učiti na učinkovit način? Lahko karkoli pripomoremo k temu?

Staršem bi priporočila knjižico avtorice Dušice Kunaver, Učim se pomagati učiti. Napisala jo je pred leti iz svojih bogatih pedagoških izkušenj, ki so še vedno zelo aktualne. Namenjena je staršem in odgovarja na vprašanje, kako naj pomagam otroku, da se bo znal učiti. Vsebuje tisto bistveno; če bi se starši držali samo tega, bi bilo za osnovno šolo povsem dovolj. Ne potrebujemo posebnih metod in učnih stilov. Treba je biti selektiven, poenostavljati in včasih je v bistvu povsem zadosti zdrava kmečka pamet.

Ste anglistka, jezikoslovka … S kakšnimi težavami se najpogosteje soočajo otroci pri učenju angleščine (tujega jezika)?

Na žalost opažam veliko neustreznih metodičnih pristopov s strani učiteljev, veliko je prezahtevnih učbeniških gradiv – in to na različnih stopnjah, od osnovne šole, tudi že od nižjih razredov, pa do gimnazije – prezahtevni so testi. To povzroča velik stres tudi tistim, ki na koncu dobijo lepe ocene. Še toliko težje pa je tistim, ki imajo že v osnovi težave z učenjem. Pri tistih nastaja škoda, ki je večinoma nepopravljiva.

Zavedam se, da do mene pridejo učenci, ki imajo težave. Ampak niso vsi takšni. Pridejo tudi učenci z lepimi ocenami. Sicer zmorejo vse, kar se od njih v šoli zahteva, navzven so uspešni, a za njih je to velik napor, poleg tega pa ni več veselja do učenja ali do jezika.

Učence z učnimi težavami pa le-te pri angleščini pogosto ovirajo še bolj kot pri drugih predmetih. Kakovost slušnega dojemanja, učinkovito branje, dobra grafomotorika itn. zelo vplivajo na učenje jezika, saj je potrebno pravilno slišati pa čim več brati, veliko vaj se izvaja preko pisanja … Zdaj pa se pozna tudi že pomanjkanje učiteljev v šolah. Veliko so odsotni in če ni pouka, proces učenja jezika še bolj trpi.

Nekaj malega še vedno poučujem angleščino, individualno, tudi odrasle. In včasih se zdi, kot bi gledala film: od tistega, ko nekdo v prvem razredu pride prvič v stik z jezikom pa do takrat, ko ima za sabo že 30 let delovne dobe. Ko je že živel v tem svetu, polnem angleščine, in se odloči, da bi izboljšal svoje znanje jezika. Vidim, kakšen velik pečat za celo življenje pusti tisto učenje v šoli, tisti glavni stik z jezikom, ki si ga imel. Kako globoko ostane ta odnos do jezika in učna samopodoba.

Na kakšen način jih lahko starši podpremo, da bo njihovo učenje uspešnejše ali pa vsaj da otroci ne bodo dobili odpora do jezika?

Če v šoli ni pozitivne izkušnje, je to težko nadoknaditi. Nekateri starši sicer otroka prepišejo drugam, a to ne more biti splošna rešitev. Lahko poskušamo s čim drugim: mu najamemo inštruktorja, s katerim se dobro razume, ga peljemo v London, da bo tam nekaj finega doživel … Ampak v praksi vidim, da tudi to dostikrat ne more skompenzirati slabih izkušenj iz šole. Na žalost. Tako velik vpliv ima šola na nas.

Pomembno je, da šola ne ‘pogoltne’ otroka. Naj ne bo šola center vsega, da gre za šolo ves otrokov čas, vsa njegova energija, pa dostikrat zraven še čas in energija staršev.

Ukvarjate se tudi s počitniško pedagogiko. Kaj to pomeni?

Počitnice z Urško so za poletne mesece, ko učne težave stopijo v ozadje. Šolsko leto je za tiste, ki imajo učne težave, napor, maraton. Včasih to spremljajo tudi že zdravstvene težave. Skratka, to je tak stres, da marsikateri otrok, ko pride junij in konec šole, ne želi slišati o nobenem učenju. Velika škoda je, da se učenje tako zelo povezuje le s šolo, ker učimo se namreč ves čas.

Počitniški program je mišljen butično, saj je najbolj kvalitetno tisto, kar delaš z enim otrokom ali pa z majhno skupino. Gre za posamezne dneve ali par zaporednih dni z enim, dvema, največ tremi otroki, s katerimi se že vnaprej vsaj malo spoznamo. Problem v šoli je ta, da je treba za vse enako ob istem času. Tu pa imamo program večinoma na prostem z raznimi ogledi, potepi, obiski … različnimi aktivnostmi prilagojenimi posameznemu otroku. Delamo tisto, kar njega zanima, gremo nekam, kjer še ni bil, pa ga morda tudi nihče drug tja ne bo peljal. Je učenje ‘nešolskih’ vsebin, učenje mimogrede, o zgodovini, o naravi, o bontonu …

Opravljate delo, ki običajno, dokler ni opaziti večjih težav, pritiče roditeljem. Starši se pri učni pomoči večinoma opiramo le na svoj občutek, medtem ko je ozadje za vaše delo bogata strokovna usposobljenost najrazličnejših področij. Kaj bi svetovali staršem? Kako naj spremljajo šolanje, da bo otrok vsaj do neke mere izpolnil svoj potencial?

Šolanje predstavlja dolgo obdobje v življenju. Devet let osnovne šole, potem štiri leta srednje šole, že to je visoka številka. Potem je še fakulteta, kjer se v bistvu dogaja isti proces, samo da je še na višjem nivoju in s še večjimi pričakovanji. Zato se mi zdi predvsem pomembno, da šola ne ‘pogoltne’ otroka. Naj ne bo šola center vsega, da gre za šolo ves otrokov čas, vsa njegova energija, pa dostikrat zraven še čas in energija staršev. Srečujem družine, ki jim ne ostane niti 15 minut časa na dan. Ta problem iz leta v leto narašča. In potem ni časa in volje niti za tisto, kar je pomembno za zdravje, za sprostitev in hobije, kaj šele za učenje še drugih veščin, ki so tudi pomembne v življenju. Pa za iskanje talentov, darov, potencialov, čemur se tudi v šoli ne posveča veliko pozornosti. Za te stvari je treba poskrbeti v družini.

Primera dveh otrok z učnimi težavami, ki sta prišla po učno pomoč k dr. Urški Sešek

⇒ Starši osmošolca so se obrnili na gospo Urško pred kratkim. Fant do sedaj v šoli ni imel negativnih ocen, vendar je učenje zanj postalo preveč naporno. Ogromno truda vloži, a ocene tega ne odražajo. Slaba ocena ga potre, začel se je umikati, malo se izraža, malo govori. Kmalu se je pokazalo, da je eden od vzrokov težav z učenjem skotopični sindrom. Z uporabo ustrezne barvne folije fant sedaj opazi očitno razliko pri branju. Še ena težava je, da težko sprocesira daljša navodila ali razlago. To je povezano s slušno pozornostjo. Delata tudi vaje za številsko predstavo. Te se sicer pogosteje uporabljajo pri mlajših otrocih, a tudi pri starejših pride do tega, da abstraktne matematične operacije postanejo prenaporne, ker začetne stopnje niso dovolj utrjene in avtomatizirane. Pozitivno pri tem fantu pa je vsekakor, da se ukvarja s športom, ki ga zelo veseli. Na srečo ni eden tistih, pri katerih je pretirano ukvarjanje s tekmovalnim športom še en vir stresa, kar je danes zelo pogosto. Tega fanta šport ‘drži gor’ in mu pomaga, da se sprosti, kar je pri premagovanju učnih težav velikega pomena.

 

⇒ Deklica, četrtošolka, je prvič prišla h gospe Urški pred letom dni. Imela je tipičen sklop težav: slaba grafomotorika, zelo se je mučila z matematiko, slabo branje. Odkrili so skotopični sindrom, vendar je barvna folija le delno pomagala, tako da gre sedaj še na testiranje za Irlen očala. Vaje za očesne mišice, vaje za številsko predstavo ter še številne druge so ji olajšale učenje vseh predmetov. Po pouku je v tem šolskem letu občutno manj utrujena kot lani. Domače naloge v precej večji meri zmore sama. Postala je tudi bolj samozavestna (sprva je zelo malo govorila), in tudi na splošno bolj spretna, ima boljšo koordinacijo, ravnotežje …

Galerija: Lesene žogice pod stolom za tiste, ki težko sedijo pri miru. Kroglice otroka spodbujajo, da med sedenjem miga z nogami, saj z gibanjem stimulira možgane. Mlajši otroci, predvsem dečki, za razvoj srednjega dela možganov potrebujejo ogromno gibanja. V primerjavi z deklicami dečki do osmega leta starosti potrebujejo dvakrat več proste igre in gibanja celotnega telesa. Za isti učinek –  dvakrat več gibanja.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. Z vsem spoštovanjem, ga. Sešek, ste podjetnica,torej vas iščejo tisti,ki lahko plačajo vaše ure poučevanja,svetovanja. Koliko je tistih,ki do vas ne morejo?

    In zdaj se to najbolj pomembno,kar ste izpustili. Niste z eno besedo omenili preveč snovi,ki se je učenci učijo od 1.razreda naprej in so tudi zaradi tega preobremenjeni.
    Z eno besedo niste omenili devetletke,kjer so vsi zasnovalci zgrešili. In to se kaže že dolga leta. Strokovnjaki govorijo o čustvenih in vedenjskih težavah otrok,tega niste omenili.

    Z eno besedo niste omenili tega,da je vsako leto več in več odlogov za 1.razred. Zakaj je tako?
    Vsi bi bili radi pametni,nihče pa ne prizna,kako so bili vrli strokovnjaki tiho,ko so se šole zaprle v korona času in se je otroke dobesedno posedlo pred ekrane.

    In tudi to je zelo pomembno, otroci imajo v šoli premalo premalo gibanja. Veliko predmetov se da učiti zunaj,v naravi itd.tako bi se učenci nadihali svežega zraka,se sprosti,se umirili in lažje sledili pouku,ko so v razredu.
    Učitelji pa sledijo (ne vsi) samo učnemu programu,ne upajo pa si biti malo drugačni,bolj pogumni.

    1. Gospa Barbara ne bi vam mogla bolje potrditi. Imam hči z odločbo (2 razred) in sina s sumom na ADHD (1 razred) . Vsi strokovnjaki, ki so pripravljeni pomagati in, ki obljubljajo 1001 rešitev so plačljivi razen seveda tistih, ki smo jih preko razvojne morali obiskovati mi. Hči ima žal vse naštete sindrom, ki jih je gospa nanizala zgoraj in smo jih prepoznali že v vrtcu. Jaz doma delam z njo že od 3 leta, pustila sem službo, da se ji celovito posvečam, ker žal za te strokovnjake nimamo denarja. Že za sina, ki nam bi pediater takoj, ko smo omenili težave z ADHD predpisal terapijo sva s partnerjem zapravila celo premoženje za samoplačniško zdravljenje, da smo omilili sindrome. Snovi v šoli je preveč, kot ste napisali devetletke je čisto zgrešena. Otroci so v stiski to vidim in se s tem soočam vsaki dan. Veliko učiteljev nima pedagoškega pristopa, niso dovolj izobraženi glede teh sindromom, otroških stanj, ki jih je vsako leto več. Tudi se na nekaterih šolah nič ne dela v tej smeri. Otroci so prepuščeni sistemu. Dobijo odločbe ampak jim ure odpadajo. Skratka ni nobene kontrole, starši smo pa dobesedno peljani žejni čez reko. Žal če nimaš finančnega zaledja ti vsa ta pomoč nič ne koristi. Lahko se samo znajdeš kakor se znaš.

      1. Spoštovana ga. Laura,sočustvujem z vami. Upam da ste dovolj pogumni on se boste še naprej borili.
        Moj sin je bil rojen decembra 2014. Čeprav je že pri 4.letih znal brati,pisati,računati,ga nisem dala prej v šolo. Podkovala sem se v znanju in presneto težko je bilo. Pediatrinja je odlog zagovarjala,psihologinja na šoli in vzgojiteljica v vrtcu ne,češ pristrigli mu bomo krila,če bo kasneje šel v šolo. To delajo z otroki.! Mimo staršev bi radi.

        Kaj pomaga,če je otrok bister – saj to so zdaj skoraj vsi,samo treba se je ukvarjati z njimi, ampak kaj pa čustvena zrelost. Samo jaz sem odgovorna za svojega sina. In samo jaz mu stojim ob strani. Zakaj bi ga potem izpostavila šoli preden bi bil čustveno zrel? V šolo je šel eno leto kasneje. In sedaj je v 2.razredu. Rad hodi v šolo,nima težav,ve kje so meje,razume,zakaj mora sedeti,upoštevati učiteljico,pravila. Medtem ko njegovi eno leto mlajši sošolci tega ne razumejo. In potem učiteljica govori o nemiru v razredu,itd.

        Otroci rabijo gibanje in se enkrat gibanje. Rabijo to da so ljubljeni,varni,slisani. Ne pa preveč nabasanih brezveznih vsebin,ki jih vsak normalen človek preveri na internetu,učitelji pa se imajo za najbolj pametne in mislijo,da so pojedli vse znanje tega sveta in da otroci nimajo pojma. Tu se gre tudi za trk generacij,učitelji,ki ne sledijo sedanjosti in med otroci,ki so spontani,se ne pustijo in ki en dva tri najdejo informacije.

        Ga. Laura,otrok ima samo vas,borite se zanj. Če boste rabili moj kontakt,javite. Sem kar veliko mamicam svetovala pri odlogih ali drugih stvareh. Sem namreč socialna delavka,ki delam z mladoletniki,ponagam pa pri ozavescanju staršev.

  2. Se strinjam z obema komentatorkama. Kako naj si plačajo pomoč tisti starši, ki nimajo financ. Npr. velike družine z eno plačo ali z dvema minimalnima, da ne govorimo o brezposelnih, ljudeh na obrobju družbe, ipd. Kje naj ti ubogi ljudje najdejo pomoč za svoje otroke, ki jo tako krvavo potrebujejo?
    O devetletki pa tudi ni za izgubljati besed. Ogromno otrok gre eno leto kasneje v šolo, ker niso še zreli (npr. tisti, ki so rojeni konec leta).
    Na osnovnih šolah imajo tudi logopede, psihologe, pedagoge, socialne delavce, mislim, da bi ta kader morali ustrezno strokovno usposobiti, da bi nudili pomoč otrokom s težavami.

    1. Tako je,ogromno kadra je zaposlenega v šolah,zakaj ne vem. Nekateri so sami sebi namen. Bi bilo fajn Štuklja vprašati! Ne,on samo gobca o plačah,briga njega za otroke in najstnike.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja