Carski rez – bolečina za telo in dušo ali hvaležnost za življenje?

Foto: Shutterstock

Ko se govori o carskih rezih, beremo o statistikah, o bolečini, o obžalovanju. Premalo pa beremo o hvaležnosti.

Življenje namreč ne gre vedno po poti, ki si jo v mislih zarišemo. Včasih naredi krajši, včasih daljši ovinek. Včasih te namesto po lepi, urejeni cesti, pelje čez razrit hrib in strašljivo dolino. In včasih celo izbere veliko lepšo pot kot bi bila tvoja izbira. Življenje pač v sebi skriva tako modrost kot smisel za humor.

Morda ne morem vedno izbirati poti, toda obstaja izbira, ki je vedno moja: bom razočarana, ker me je peljalo po drugi poti, kot sem si jo vpisala v svoj itinerar ali bom hvaležna, da sem prišla na cilj? Bom še dolgo gledala nazaj in se spraševala, kaj bi se zgodilo, če bi zavila desno? In s tem tvegala, da spregledam lepoto, ki se mi ponuja ob poti? Kajti vlak življenja gre dalje, ne glede na to, kam je usmerjen moj pogled…

Vedno se lahko vrtimo v obtoževanju sebe in drugih, kadar se nekaj ne izide po naših načrtih. Toda tvegamo, da ob tem pozabimo na hvaležnost.

Pred osmimi leti sem prvič rodila s carskim rezom. Nato še dvakrat. Moje misli so bile vsakič polne spraševanja in očitanja.

Me je izdalo moje telo? Moja psihična nemoč? Bolela me je rana in bolelo me je dejstvo, da bova lahko imela največ tri otroke. Bolele so zgodbe o popolnih porodih in o vseh občutjih, ki pridejo zraven.

Toda veste kaj? Vsi trije moji sinovi so živi in zdravi ravno zaradi tega »groznega« carskega reza. Živi in zdravi so ravno zaradi tega posega, ki »te oropa prvega joka«. Živi in zdravi ter živa in zdrava z njimi jaz. So to razlogi za hvaležnost ali samoočitek?

Resda nisem slišala njihovega prvega joka, toda spomnim se, ko sem jih prvič slišala zajokati. Resda mi niso bil takoj položeni v naročje, toda spomnim se njihovega vonja, ko so mi jih prvič dali v objem. Vsi so bili popolni. In živi in zdravi. In živa in zdrava z njimi jaz!

Je »zamujeni prvič« res vreden tega, da svoje misli in srce zadržujemo v preteklosti, medtem ko ob nas leži, se hrani, raste in se smeji za nas najlepši otrok pod soncem? Mar ni vredno zamenjati teh brezplodnih misli s hvaležnostjo za ta trenutek? S hvaležnostjo, da po hiši teka razigran, srečen in včasih nagajiv otrok? S hvaležnostjo, da živimo v času, kjer carski rez rešuje življenja otrok in mamic?

In, če posplošim, naj se še tako trudimo, nikoli ne bomo zraven ob vsakem »prvič« pri svojem otroku. Eden izmed najinih fantov je svoj prvi samostojni korak naredil v vrtcu. Ni me bilo zraven, toda spomnim se njegovih prvih korakov po naši kuhinji. In to je tisto, kar zame šteje!

Vedno se lahko vrtimo v trenutkih, za katere si želimo, da bi se odvili drugače. In ob tem lahko spregledamo trenutke, ki so vredni spomina.

Vedno se lahko vrtimo v obtoževanju sebe in drugih, kadar se nekaj ne izide po naših načrtih. Toda tvegamo, da ob tem pozabimo na hvaležnost. Da smo tu, živi in zdravi!

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja