Bojan in Sandra Vereš: “Poročila sva se brez denarja – najino poročno potovanje pa je bilo v študentski dom”

Foto: osebni arhiv Bojana in Sandre Vereš

Bojan in Sandra Vereš sta nadvse prijeten in energičen par iz Prekmurja, ki ju je Ljubezen našla že v zgodnjih najstniških let. Danes, po dveh desetletjih zakona in štirih otrocih, sta živ dokaz, da lahko pravo ljubezen najdemo že v srednji šoli. Oba sta učitelja, svojo predanost zakonu pa širita tudi zunaj družinskega kroga – aktivno sodelujeta pri gibanju Družina in življenje, kjer vodita zakonske skupine ter prispevata k izvedbi temeljnega vikend seminarja za zakonce.

V prvem delu intervjuja smo ju povprašali o njunih začetkih, o posebnostih najstniške ljubezni, o odločitvi za zakon že v času študija in o skupnem življenju pri Sandrinih starših. Njuna pripoved je prežeta s svežino in humorjem, a v njuni zgodbi ne manjka tudi pretresljivih trenutkov, ob katerih človeku zastane dih.

Bojan in Sandra, lani sta praznovala 20 let poroke. Kam segajo vajini začetki?

Bojan: Poznava se že zelo dolgo, vse od osnovne šole, vendar se tam nisva zares “opazila”.

Sandra: Jaz sem Bojana vsekakor opazila, a nikakor ni bil “moj tip” – bil je zraven pri vsaki šolski norčiji.

Bojan: Res je, po značaju sva si bila popolnoma različna. Sandra je bila zelo pridna punca, jaz pa pravi “gavner” (navihan, razposajen, op. avt.)

Kdaj je med vama preskočila iskrica?

Bojan: Sandro sem opazil na skavtskem taboru. Oba sva bila skavta in tisto poletje sem postal pomočnik skavtskega voditelja. Takrat sem začel “za njo gledati”, ona pa se me je poskušala otresti. (smeh)

Sandra: Jaz sploh nisem vedela, kako mu je ime. Vsi smo ga klicali “Žilavi” (kar v prekmurščini pomeni trdoživ, op. avt).

Bojan, kako se vas je to ime prijelo?

Bojan: V prvem razredu sem udaril pretepača, ki se ga je bala vsa šola. Bil je precej problematičen fant, in nekega dne, ko so se prerivali, me je izzval – rekel mi je, naj ga udarim, če si upam. No, pa sem ga! In to tako močno, da mu je tekla kri. Od takrat me je poimenoval “Žilavi” in mi obljubil, da mi nikoli ne bo nič naredil. Še več, rekel je, naj se obrnem nanj, če bom kdaj imel kakšne težave. (smeh)

Sandra: Skratka, ko je na tisti skavtski tabor poklicala mama in vprašala, če lahko govori z Bojanom Verešem, sem ji rekla, da tega fanta pri nas ni. (smeh) Sploh nisem vedela, da mu je ime Bojan – nihče ga ni tako klical!

Kako pa ste se Sandri potem približali?

Bojan: V tistem obdobju sem se kot samouk začel učiti igranja kitare. Poznal sem tri akorde in na taboru sem Sandri celo napisal pesem. Ampak je bila Sandra zelo nedostopna.

Sandra, zakaj vas Bojan ni ganil?

Poznala sem ga le kot “huligana” iz šolskih dni, ki je bil vedno vpleten v kakšno norčijo.

Sandra: Kot pridna punca sem imela svojo predstavo, kakšen bi naj bil moj fant; kot en princ na belem konju, ki iz gradu pride pote. Bojan pa ni šel v to mojo predstavo.

A po tisti pesmici ni obupal. Vztrajal je in me povabil na pijačo. Na to sem pristala iz usmiljenja, nisem ga hotela prizadeti, češ, da ni dovolj dober zame ali da ni vreden mojega časa. Res pa je, da sem ga do takrat poznala le kot “huligana” iz šolskih dni, ki je bil vedno vpleten v kakšno norčijo. Videla sem samo tisto, kar je kazal navzven. Sčasoma pa mi je postalo jasno, da se pod imenom “Žilavi” skriva še nekdo drug.

Par sta postala zelo mlada. Kako bi opisala to obdobje?

Sandra: Imela sva ogromno časa. Hodila sva na dolge sprehode in ker ni bilo telefonov, sva se veliko srečevala zunaj.

Bojan: Če sva se dogovorila, da se ob 10.00 vidiva pri Muri, sem jaz prišel že ob 9.45, Sandra pa ob 10.15. Ampak sem bil vesel, da je sploh prišla. (smeh)

Bila sva še zelo mlada, stara 16 in 17 let. Sandra je ravno končala prvi letnik srednje šole, jaz pa drugega. Moji starši so hitro opazili, da sem se umiril. Prej so bile moje ocene kot športna napoved – ena, dve. (smeh) Prvi letnik sem komaj opravil, pa še to s popravnimi izpiti. Potem pa sem se le “vzel v roke” in začel dobivati štirice in petice.

Ali so vajino zvezo odobravali starši obeh?

Bojan: Moji starši so to zvezo zelo spodbujali, ker so videli, da sem se zaradi Sandre izboljšal. Sandrini pa so bili precej bolj zadržani. Njena babica in oče sta najini zvezi nasprotovala – skrbno sta pazila, da se ne bi preveč srečevala. Sandrina družina je bila zelo zaščitniška, in ko so ugotovili, da postajava resen par, so naredili vse, da bi se prenehala dobivati.

Sandra: Bali so se, da bi zaradi zveze popustila v šoli, ali še huje – da bi zanosila, kar bi lahko vplivalo na moj nadaljnji študij.

Bojan: Kjerkoli sva se hotela srečati, so naju nekako vedno opazili. Na koncu sva našla rešitev – začela sva se dobivati na ižakovskem pokopališču. Tam naju res nihče ni iskal. (smeh)

Sandra: Sčasoma so se sprijaznili in na koncu so to zvezo sprejeli.

Kaj vam je bilo na Bojanu najbolj všeč?

Danes si sploh ne predstavljam življenja brez njega.

Sandra: Bojan me je resnično poslušal in bil nekdo, ki sem mu lahko zaupala čisto vse. Z njim sem lahko bila popolnoma odkrita, pa nikoli ni sledil kakšen komentar v smislu: “Kaj, tudi taka si?” Biti “pridna punčka” še ne pomeni, da nimaš svoje druge plati, svojih “fint”. Najini pogovori so segali v takšno globino, da sem mu lahko povedala vse, kar mi je ležalo na duši, ne da bi se iz tega norčeval. Sprejemal me je takšno, kot sem. Vedela sem, da me ima rad in da si rad vzame čas zame. Tudi če sem ga prosila za pomoč, mi je vedno pomagal, bil je spreten in sposoben. Ob delu pa ni pozabil name, znal mi je izkazovati pozornost.

Z njim mi je bilo lepo, dajal mi je neko varnost. Danes si sploh ne predstavljam življenja brez njega – brez njega bi bila malce “izgubljena”. Čeprav na zunaj delujem, kot da “vse obvladam”, je Bojan tisti, ki pokriva toliko pomembnih področij v mojem življenju.

A najbolj ključno je bilo to, da mi je upal povedati stvari, ki jih ne zaupaš kar vsakomur. Pokazal mi je svojo ranljivost, ne samo trdnost – in to me je prepričalo, da je pravi zame. Seveda tega na začetku zveze še ni bilo. Vse to sva se sproti učila.

Kako se potem na zunaj “huligan” zaljubi v pridno deklico? Kaj ste iskali pri Sandri?

Bojan: Zame je bil tisti tabor prelomni trenutek. Sandra je bila kot ženska bistveno drugačna od vseh, ki sem jih poznal. Navdušila me je njena odprtost, vedno je bila nasmejana, pozitivna, znala nas je animirati, pripovedovati zgodbe. Občudoval sem jo: “Vau! S to žensko pa bi se jaz poročil.” To sem ji povedal že takrat na taboru: “Ti si takšna ženska, s katero bi se jaz poročil in zate bi naredil vse.”

In ne pozabimo, bili smo na taboru. Tam si oblečen v trenirko, umazan si, ni lepih oblačil in parfumov. A kljub temu me je prevzela.

Tudi poročila sta se potem relativno mlada …

Ko sva domačim sporočila, da se bova poročila, so vsi mislili, da se šaliva.

Sandra: Oba sva bila še študenta. Jaz sem bila stara 22 let, Bojan pa 23 let.

Bojan: Sandra je v najinem odnosu vedno prednjačila v duhovnosti, veliko bolj kot jaz, ki sem bil zgolj tradicionalno veren. Leta 2004 je prišla na plan z idejo, da bi romala v Medžugorje, a mene to romanje ni preveč mikalo.

Sandra: Zdelo se mi je, da se je Bojan duhovnosti malce bal, kot da bi vera od njega preveč zahtevala. Verjetno si je tudi po svoje predstavljal, kaj romanje sploh pomeni.

Bojan: Ker je Sandri to veliko pomenilo in je pri svoji želji vztrajala, sem iz ljubezni do nje pristal na romanje. Na koncu je bilo Medžugorje zame pravo doživetje. Nismo le “gulili” rožnih vencev – bilo nas je veliko, sedela sva na klopci in poslušala močna pričevanja. Takrat sem se obrnil k Sandri in jo vprašal: “Zakaj se ne bi poročila?”

Sandra: Par sva bila že šest let in skupaj sva živela v študentskem domu.

Bojan: Ko sva se prvi teden v avgustu vrnila iz Medžugorja in domačim sporočila, da se bova poročila, so vsi mislili, da se šaliva. Bila sva še brez diplom, brez denarja, živela pa sva v študentskem domu.

Sandra: Pa sva se kljub temu čez dobra dva meseca poročila. To je bil najkrajši možen čas, da sva lahko vse uredila.

Bojan: Rezervirala sva le gostilno in si priskrbela obleki. Še cvetličarka ni mogla verjeti, da sem poročni šopek naročil šele tri dni pred poroko. Bil je oktober in šokirano mi je odvrnila, da nima nobenih rož. (smeh) Pa sem ji rekel: “Saj sem prišel v cvetličarno – nekaj boš že našla!”

Sta od zunanjih stvari kaj pogrešala?

Sandra: Nič. Nama je bilo najpomembneje to, da se poročiva. Če bi bilo čisto po moje, bi to bil preprost cerkveni obred s kosilom. Ker pa sem bila prvorojenka, si je moj oče zaželel, da bi imela malo večjo poroko. Na koncu mi je bilo vseeno – nisem čutila potrebe, da bi se mu zoperstavljala. Idejo o cerkveni poroki, kosilu in potem, da se nekam odpeljeva, sem opustila. No, iskreno povedano, niti nisva imela kam se odpeljati, ker sva bila brez denarja in je bilo najino poročno potovanje samo v študentski dom. (smeh)

Bojan: Pa še to v ločeni sobi, ker je Bojan ravno tisto poletje izgubil status študenta.

Kakšne pa so prednosti, če se poročiš mlad?

Veliko sva se pogovarjala o življenjskih prioritetah in te prioritete so potem postale najine skupne.

Bojan: Glede na to, da sva se kot mlada spoznala, sva nekako rasla z istimi pričakovanji. Veliko sva se pogovarjala o življenjskih prioritetah in te prioritete so potem postale najine skupne. Drug drugega sva vzgajala.

Sandra: Po poroki nisva imela načrta, da bi takoj imela otroke. Zanosila sem kakšno leto po tem. Sicer prej, ko sva si zamislila (smeh), ker sem predvidevala, da bom prej diplomirala in da bova malce “šla po svetu”. Bojan je tisti čas delal preko študentskega servisa in dobro zaslužil. Skratka, nek denar sva imela in bi tudi željo po potovanju lahko uresničila. Nisva pa imela točno določeno, kaj se mora zgoditi z najinim življenjem. Bila sva prilagodljiva in odprta za vse, kar nama bo življenje prineslo. To je ena izmed prednosti, če se poročiš mlad.

Po koncu 4. letnika pa sem rodila in tako so se najini načrti spremenili.

Kaj je potem bil vajin naslednji korak?

Sandra: Bojan si ni želel graditi hiše, ker je imel izkušnje svojih staršev, ki so dolgo zidali hišo, obenem plačevali najemnino in morali veliko žrtvovati. Vse je bilo treba preračunati – ali boš dal denar za izpit za avto ali za maturantski izlet. Oboje ni šlo.

Bojan: Sandri in svojim otrokom sem želel omogočiti nekaj več in hkrati ne biti suženj nekega objekta.

Sandra: Sama sem si želela, da bi imeli svojo hiško, vendar sva potem najine načrte združila in pretehtala, kje bi bilo najbolje živeti. Lahko bi bila pri mojih starših ali pri Bojanovih. Z obojimi sva se zelo dobro razumela. So pa nama moji starši pustili več svobode, v smislu, da se niso toliko sekirali za naju, spraševali, kje sva ali se vmešavali v najine zadeve, zato sva se odločila, da bova pri nas.

Bojan: Na začetku najine zveze sem se moral malo “bojevati” za Sandro pri njenih starših. Ko pa so me sprejeli za zeta, so me sprejeli kot lastnega sina. S tastom sva toliko stvari počela skupaj, okrog hiše, se tudi skregala in si čez dve uri bila zopet dobra. (smeh)

Kako pa zgleda vaše sobivanje stari – mladi?

Ključno je, da čutiš odgovornost in ne izkoriščaš svojih staršev.

Sandra: V isti hiši živimo kot dve družini. Seveda to v resnici tudi smo, a si med seboj tudi pomagamo. Prej smo kuhali vsak zase, od korone naprej pa je za vse začela kuhati moja mama. In tako je ostalo. Čez teden imamo kosilo pri njej, čez vikend pa se dogovorimo, kdo bo kuhal. Včasih tudi Bojan prinese kosilo iz šole in jemo vsi skupaj. Sicer pa vsak živi svoje življenje in to nama zelo ustreza. Ni nama treba “poročati”, kje sva, kam greva, zakaj so otroci takšni ali drugačni, zakaj hodimo takrat in takrat spat … Ključno je, da se vsak zaveda svojega “teritorija”.

Bojan: Sam si želim, da bi imel nekoč tako sposobnost puščanja svobode mlademu paru, kot jo ima moj tast. On mi je odličen zgled.

Sandra: Pomembno je tudi, da ne zameriš, ko stvari ne gredo po tvojih načrtih. Na primer, kurimo na drva in bilo bi treba iti v gozd, a midva imava ravno takrat druge obveznosti. Moj oče s tem sicer ni najbolj zadovoljen, vendar ne zameri – preprosto se dogovorimo za drug dan. Ključno pa je, da čutiš odgovornost in ne izkoriščaš svojih staršev. Ne moremo pričakovati, da bo vsa drva za dve družini nasekal en sam človek.

Bojan: Zelo dobro je tudi, da se Sandrini starši ne vmešavajo v najine prepire (če sta jim slučajno priča) in da se ne postavljata na stran enega ali drugega.

Koliko od tega, kar danes živite, ste se dogovorili že vnaprej?

Bojan: Ko sva se odločila, da bova živela pri Sandrinih starših, sem jima povedal, da si ne želim, da bi prihajala k nama ne da bi prej pozvonila oz. se nekako najavila. Po domače povedano, želel sem si, da bi lahko v miru šel “nag iz kopalnice v spalnico”, ne da bi se moral sekirati, ali bo izza vogala nenadoma prišla tašča. (smeh) Pomembno mi je bilo, da imaš nek prostor in intimo. Na začetku smo imeli nekaj težav, ker tast ni bil naklonjen ideji, da bi imela svoj vhod. Ne toliko zaradi sebe, ampak zaradi tega, kaj bodo rekli drugi. Po njegovem mnenju namreč vsi, ki živijo v večgeneracijskih hišah, uporabljajo skupen vhod. Bal se je, da bi ljudje mislili, da smo se sprli oziroma da se ne razumemo. (smeh)

Sandra: To je bila edina stvar, ki jo je težje sprejel, zdaj pa je popolnoma zadovoljen, da sva pri tej odločitvi vztrajala. K nam prihaja veliko obiskov – in si predstavljajte, da bi moj oče moral vsakega sprejeti na vratih, ga peljati mimo svoje spalnice in nato do najinega stanovanja … Včasih je res dobro razmišljati dolgoročno. Ta odločitev se je izkazala za najboljšo.

Kako si še drugače pomagate?

Sandra: Ko so bili otroci še majhni, sva od staršev dobila ogromno pomoči. Brez njune podpore se ne bi mogla toliko posvečati zakonskim skupinam, saj sva imela vedno zagotovljeno varstvo. Zvečer ob sedmih je mama prišla v zgornje stanovanje, bila z otroki, ko so se pripravljali na spanje, in jih dala spat. Vmes je morda kaj prebrala ali pogledala televizijo, dokler se nisva vrnila domov.

Res sva imela srečo, da sva ves čas lahko živela kot mož in žena, ker sva imela tako dober odnos s staršema.

Bojan: Starša sta vedno podpirala najino delo z zakonskimi skupinami (o tem bomo več povedali v drugem delu intervjuja, op. avt.). Razumela sta, da je to nekaj dobrega, da vlagava v najin odnos. Najbrž se je to tudi poznalo. Če se vrnem na najine začetke – ko sva začela hoditi, je Sandra pred najinimi zmenki vedno morala doma še kaj postoriti. Čez teden je bila v dijaškem domu, ob vikendih pa so jo doma čakala hišna opravila.

Sandra: Ker je bil Bojan tako neučakan, da me vidi, sem mu rekla, naj pride že prej. Medtem ko me je čakal, mi je tudi pomagal – recimo posesal po hiši ali kaj podobnega.

Bojan: Spomnim se, kako mi je nekega dne tast rekel: “Ti boš postal copata, če boš še naprej tako delal.” (smeh) Odgovoril sem mu, da vem, kaj pomeni “copata”, ampak da to delam zato, ker imam Sandro rad.

Sandra: Moj oče je bil navajen, da moški skrbijo le za okolico hiše, kurjavo, avto in podobno. Zanimivo pa je, da sedaj tudi sam pomaga moji mami pri gospodinjstvu. (smeh)

Bojan: Tako se mu lahko pošalim nazaj: “Copata, a ne?!” (smeh)

Sta tudi starša štirih otrok …

V tistem trenutku sem bila pripravljena sprejeti najhujše – da rodim mrtvega otroka.

Sandra: Najini prvi trije otroci so se rodili v razmaku dveh let in pol, med tretjim in četrtim pa je pet let razlike. Vsi so prišli na svet s carskim rezom. Najin prvi sin, Gal, je preživel po čudežu. Razlogi za njegovo preživetje bi se lahko razložili tudi na drugačen način, a danes verjameva, da je bila v ozadju Božja pomoč. Gala sem rodila v najboljših letih – bila sem povsem zdrava, nosečnost je potekala normalno.

Ko pa sem šla rodit, so ugotovili, da je izpadla popkovnica. To pomeni, da je popkovnica zdrsnila pred glavico, glavica je popkovnico stisnila in otroku prekinila dotok kisika. Ko je babica po določenem času to ugotovila, je iskala otrokov srčni utrip in ga ni več našla. Takoj so me odpeljali na kirurški oddelek, da bi opravili carski rez. Vsi trije – jaz, babica in zdravnik – smo bili prepričani, da gremo rodit mrtvega otroka.

Bojan: Sploh nisem vedel, kaj točno se dogaja. Nekaj so si šepetali, Sandro pregledovali, nato pa je kar naenkrat zavladala panika in sem slišal, kako kličejo zdravnika, naj takoj pride. Moral sem se umakniti, Sandro so hitro položili na voziček in jo odpeljali, meni pa nihče ni razložil, kaj se dogaja.

Pri nas doma se je med tem že odvijala “fešta”. Klical sem domov in jih prosil, naj te “kotle” ugasnejo in začnejo moliti rožni venec, ker je nekaj zelo narobe.

Sandra: Na poti v operacijsko sem vse izročila Mariji. Prosila sem jo, naj drži roke nad nama. V tistem trenutku sem bila pripravljena sprejeti najhujše – da rodim mrtvega otroka. Spomnila sem se svoje babice in njene pripovedi o Abrahamu in Izaku. Vse sem predala Bogu. Zdravnik mi je kasneje povedal, da že dolgo ni videl tako umirjene ženske v takšni situaciji. A v takšnih trenutkih se ne ukvarjaš z zunanjim svetom, ampak z duhovnim. Ker ne moreš storiti ničesar drugega. Ostane ti le, da kličeš Božjo pomoč in se predaš.

Glede na to, da pri Galu niso slišati srčnega utripa, da CTG ni kazal več nič, bi se moral roditi z možganskimi poškodbami.

Bojan: APGAR pa je pokazal 10/10. Zdravnik je prišel z otrokom k meni in bil vidno šokiran. Rekel mi je samo: “Čestitam.”

Sandra: Bojan je nestrpno čakal, da se zbudim iz anestezije, da bi mi lahko čim prej povedal, da je z otrokom vse v redu.

Bojan: Po vsem dogajanju in šoku sem bil popolnoma izčrpan – tako psihično kot fizično. Ta strašna napetost, ko ne veš, kaj bo z otrokom in kako bo s Sandro, me je povsem izmučila. Niti najmanjše volje nisem imel, da bi šel domov in praznoval. Tisto slavje je bilo za druge – sam sem si želel le enega: da me čim prej pokličejo in mi povedo, da se je Sandra zbudila, da lahko grem k njej.

Vse štiri otroke ste rodili s carskim rezom. Ste kdaj imeli težave zaradi tega?

Sandra: Ko enkrat rodiš s carskim rezom, zdravniki vse tvoje naslednje nosečnosti spremljajo še bolj pozorno. Drugega otroka bi lahko rodila po naravni poti, vendar so meritve pokazale, da je nekoliko večji, zato so mi ponovno predlagali carski rez. Moja zdravnica je poznala mojo prvo izkušnjo poroda in me ni želela prepustiti naključju. Zaupala sem njenemu strokovnemu mnenju, veliko sem tudi molila in nisem čutila potrebe, da bi komurkoli “dokazovala”, da zmorem roditi naravno.

Tretji otrok se je prav tako rodil s carskim rezom. Takrat so nama zdravniki dejali, da bi bilo najbolje, če ostane pri treh. In tudi midva sva čutila, da je tako prav.

Vseeno pa se je po nekaj letih najavil še četrti. Sta zaradi tega bila kaj v stiski?

Razumela sem, kaj doživljajo ženske, ki nepričakovano zanosijo in niso pripravljene sprejeti otroka.

Sandra: Naj najprej omenim, da sem kmalu po rojstvu tretjega otroka mislila, da sem ponovno noseča. Takrat sem doživela pravo stisko. Šele tedaj sem resnično razumela, kaj doživljajo ženske, ki nepričakovano zanosijo in niso pripravljene sprejeti otroka. Ne glede na vero in zaupanje v Božjo voljo se zavedaš posledic, ki jih taka nosečnost prinaša. Veš, da je splav ena od možnosti, ki bi v trenutku “rešil” vse skrbi. Zato razumem ženske, ki v takšnih okoliščinah zapadejo v to skušnjavo.

Spraševala sem se, ali sem resnično sposobna sprejeti to žrtev in se prepustiti Božjemu načrtu. Hvala Bogu se je izkazalo, da nisem bila noseča. A če bi bila, težko rečem, kako bi se odločila.

Bojan: Spomnim se, da sem Boga prosil, naj otroka ne pošilja sedaj, ampak če že, naj to stori kasneje. Zavedal sem se, kakšna tveganja prinaša zanositev kmalu po carskem rezu.

Sandra: To bi pomenilo, da bi že v enem letu po tretjem carskem rezu spet rodila – v obdobju, ko telo še ni imelo časa, da bi se zacelilo.

Bojan: Po petih letih pa je Sandra ponovno zanosila. Prvi teden sem se samo spraševal, kako je to sploh mogoče …

Sandra: Tokrat ni bilo toliko strahu pred še enim carskim rezom, temveč bolj dejstvo, da smo se že navadili na bolj “lagodno” življenje. Končno smo bili izven obdobja plenic, lahko smo več hodili naokrog, začelo se je družabno življenje. In potem kar naenkrat – spet dojenček! Spraševala sem se: “Kaj je zdaj to? Kdo je za to kriv?” (smeh)

Bi rekli, da je bila stiska manjša?

Sandra: Po eni strani sem se tega otroka veselila, po drugi strani pa me je skrbelo. Tudi zaradi Bojana, ki se je končno osvobodil mnogih skrbi okoli majhnih otrok in se veselil, da bo imel več časa za druge stvari.

Potem pa sem nekega dne skoraj doživela prometno nesrečo. Prečkala sem glavno cesto in spregledala avto.

V glavi sem premlevala kup vprašanj – ali bo četrti carski rez potekal brez zapletov, ali bo vse okej, ali bo šlo kaj narobe, kako bomo spet živeli. Potem pa sem nekega dne skoraj doživela prometno nesrečo. Prečkala sem glavno cesto, spregledala avto in če bi bil “normalen” potek nesreče, bi se tista gospa morala zaleteti naravnost vame, ampak je zavila vstran v stransko ulico. Zavedam se, da bi takrat lahko umrla oba – jaz in moj otrok. In v tistem sem začutila, kot da bi mi Bog želel povedati: “Glej, jaz sem gospodar življenja. Če sem to življenje dal, bo vse v redu.” Od tistega trenutka sem sprejela, da se nimam ničesar več bati in da bo vse v redu.

Bojan: Jaz pa sem se spomnil na moje molitve, naj nama Bog otroka pošlje kasneje. Oba sva potem prišla do spoznanja, da se Bog drži svoje zaveze. Ni nama ga dal takrat, ampak kasneje. Ta otrok je pač moral biti del naše družine.