Vir: Freepick/Racool_studioSe spomnite, kdaj ste nazadnje pustili svojega otroka, da se je šel sam igrat v gozd? Ali potepat s prijatelji? Sodobni otroci so navajeni, da jih odrasli vsak trenutek nadzorujemo. Kar na njihov razvoj ne vpliva niti najmanj ugodno.
Včasih so bili starši prisotni, niso pa se ves čas ukvarjali z otroki
Po statističnih podatkih (ki sicer veljajo za ZDA, vendar je stanje pri nas verjetno podobno) sodobni starši v službi preživijo precej več časa, kot so ga preživeli starši v 70. letih, a kljub temu s svojimi otroki preživijo tudi precej več aktivnega časa, kot so ga starši nekoč.
Včasih so bili starši bolj prisotni (torej doma namesto v službi), vendar niso imeli občutka, da morajo ves preostali čas nameniti otrokom. Pri tem seveda ne moremo trditi, da je bila nekdanja vzgoja v vseh pogledih boljša od sodobne. Pohvalno je, da se sodobni starši aktivno ukvarjajo z vzgojo. A tudi sodobna potreba po nenehnem ukvarjanju z otrokom skriva številne pasti …
Pohvalno je, da se sodobni starši aktivno ukvarjajo z vzgojo. A tudi sodobna potreba po nenehnem ukvarjanju z otrokom skriva številne pasti.
Sodobni starši se otroka bojijo pustiti samega
Kako je danes videti družinski konec tedna? Starši otroke vozijo na tekme, izlete, tečaje, v muzeje, parke in na igralne urice. Če slučajno ostanejo doma, se z njimi ves čas ukvarjajo.
Mnogo otrok, celo šolarjev, v celem dnevu brez nadzorstva ne preživi niti nekaj minut!
Raziskovalka Ellen Sandseter, ki preučuje tvegano vedenje pri otrocih in najstnikih (Children’s Risky Play From an Evolutionary Perspective – “Tvegana otroška igra v luči evolucije”), ugotavlja, da se sodobni starši najbolj od vsega bojijo pustiti otroke same in brez nadzorstva. Gre za kombinacijo zahtev »dobrega starševstva«, po katerem morajo biti starši prisotni in otrokom ves čas na voljo, občutkom slabe vesti (ker večino časa kljub vsemu preživijo v službi), in naraščanjem strahu, ki ga potencirajo medijske zgodbe.
Starševski strah je pogosto neutemeljen
Eden najmočnejših strahov, s katerim se soočajo straši, je po mnenju Sandseterjeve strah pred ugrabitvijo oz. pred neznanci, ki bi otroku lahko škodili. Strah je razumljiv, ni pa upravičen, saj ga razpihujejo zelo redke, a toliko bolj odmevne medijske zgodbe.
Verjetnost, da bo našega otroka ugrabil neznanec, je zanemarljiva v primerjavi z verjetnostjo, da bo doživel npr. nasilje v družini. A izjemno redke (večinoma tuje) zgodbe o otrocih iz urejenih družin, ki skrivnostno izginejo, v starših kljub temu povečujejo strah in napetost. Nevarnost zato vidijo skoraj povsod: na igriščih, ulicah, na poti iz šole …
Sodobni otroci se ne morejo več nenadzorovano igrati
Posledice so logične: prostega časa, časa brez obveznosti, ki bi ga lahko preživeli po svojih željah, otroci skoraj nimajo več.
»Otroci si ne morejo več sami izbrati, na kakšen način bodo raziskovali svet in se igrali,« opozarja psiholog Peter Gray z Boston Collega, avtor knjige Free to Learn (“Svobodni za učenje”). Vse določijo in organizirajo starši. Ravbarji in žandarji, neskončno podajanje žoge ali preganjanje med garažami ne obstaja več. Otroška kultura, kakršno smo poznali še pred eno generacijo, je praktično izumrla.
Otroška kultura, kakršno smo poznali še pred eno generacijo, je praktično izumrla.
Otroci si želijo biti sami in samostojni
Toda otroci obožujejo, če lahko svet raziskujejo sami, ne da bi jih ves čas spremljale oči odraslih.
Še pred nekaj desetletji so s starostjo počasi širili svoje kompetence in »pristojnosti«. Otrokom 2. in 3. razreda so starši navadno dovolili, da se lahko s kolesom sami odpeljejo do igrišča ali k prijateljem. Fantje so v 5. razredu lahko pohajkovali okrog, ne da bi morali staršem povedati, kam so namenjeni. (Za dekleta je bilo malo drugače, saj so pogosteje ostajala doma in pomagala mamam ali pazila na mlajše sorojence.)
Otroci so vsako “širitev prostora za gibanje” (npr. dovoljenje za prečkanje ceste ali pot v trgovino) doživeli kot znamenje, da so že “veliki”. Ob tem so čutili ponos, raslo pa je tudi njihovo samospoštovanje.
Zakaj je pomembno, da otrok svet raziskuje sam?
Katere veščine uri 8 ali 10-letnik, ki se brez staršev odpravi v gozd ali k prijatelju?
- Občutek za orientacijo, saj ve, da bo moral najti pot nazaj.
- Komunikacijske spretnosti (morda bo treba vprašati za pot ali prositi za pomoč).
- Prevzemanje odgovornosti: šele otrok, ki ni pod nadzorstvom, lahko prevzame polno odgovornost za svoja dejanja in odločitve.
- Samostojnost: otrok dobi občutek, da zmore poskrbeti sam zase (samozaupanje).
- Iznajdljivost: otrok se uči ravnanja v nepredvidljivih situacijah.
- Empatija: kadar so otroci sami, starejši poskrbijo za mlajše in šibkejše.
Težave neprestano nadzorovanih otrok
Otroci, ki so navajeni, da jim starši ves čas »krijejo hrbet«, so izgubljeni, ko se od njih pričakuje, da postanejo samostojni in zapustijo starševsko gnezdo. Če so preskočili mejnike prečkanja ceste, vožnje s kolesom k prijatelju in iskanja priložnostnega dela v soseski, si niso izgradili občutka samozaupanja, torej občutka, da zmorejo biti samostojni.
Velikanska razlika je med tem, da poskušamo otroke obvarovati pred večjimi nevarnostmi, in med tem, da se za njih ves čas bojimo.
Zato so tesnobni, težje se soočajo z izzivi in se v odraslosti pogosteje soočajo z anksioznostjo.
V eseju The Play Deficit (“Pomanjkanje igre”, 2013) psiholog Peter Gray našteva posledice propada stare “otroške kulture”: otroška depresija, narcisizem, pomanjkanje empatije. Število otrok, ki jemljejo psihiatrična zdravila, vsako leto skokovito narašča.
Odpovejmo se želji, da bi imeli vse niti v svojih rokah!
Zgodba se počasi obrača. Tako v Evropi kot v Ameriki narašča zanimanje za gozdno pedagogiko in druge tipe vzgoje, kjer otroci dobivajo manj klasičnih navodil in se lahko več prosto igrajo v naravi. Pojavljati se začenjajo tudi različna igrišča, ki želijo otroke spodbuditi k raziskovalni igri.
A resničen preobrat bomo morali storiti starši. Velikanska razlika je namreč med tem, da poskušamo otroke obvarovati pred večjimi nevarnostmi, in med tem, da se za njih ves čas bojimo. Otrokom ne moremo ustvariti popolnega okolja za odraščanje. Lahko pa jim ustvarimo okolje, v katerem bodo urili svoje spretnosti, samozavest in samostojnost. Kako? Tako da se znamo umakniti.
Viri: theatlantic.com, ecochildsplay.com, researchgate.net
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
