Kristina Kuzmič: “Neprestano me je bilo strah, da bom svojega sina našla mrtvega” (2. del)

Vir: zajem YT kanala Kristine Kuzmič

Kristina Kuzmič, slovensko-hrvaško-ameriška avtorica, govorka in ustvarjalka spletnih vsebin, ki smo jo spoznali že preteklo nedeljo, je v prvem delu intervjuja z nami delila svojo izkušnjo življenja v revščini, ki jo je zaznamovala po ločitvi, ter presenetljiv preobrat, ki se je zgodil, ko je brez posebnega načrta začela početi nekaj, kar jo je zares veselilo.

V današnjem drugem delu pogovora pa se dotakne boleče osebne teme – pripoveduje o sinu Luki, ki se je z depresijo začel soočati že pri dvanajstih letih. Kristina odkrito spregovori o najtežjih trenutkih svojega materinstva ter o globokih uvidih, do katerih je prišla, ko se je odločila za pot osebnostne rasti.

Kristina, v Slovenijo ste prišli ob promociji knjige To bom uredila, ki sta jo napisala skupaj s sinom. V njej opisujete sinov boj z depresijo in vaše vzpone in padce kot mama, ki mu je želela pomagati. Je bilo težko spraviti to zgodbo na papir?

Vedno sem bila zelo odprta glede svojih stvari. Tudi preden se je karkoli zgodilo z mojim sinom, sem bila zelo iskrena o tem, kako sem se počutila po ločitvi in kako zelo sem se borila sama s sabo. Ampak imam eno pravilo glede svoje družine: nikoli ne bom delila ničesar o njih brez njihovega dovoljenja. Tudi če gre za malenkosti.

Ravno zato je zelo težko najti družinsko fotografijo nas vseh, ker se vedno najde vsaj en družinski član, ki reče: “Tega pa ne objavi.” To spoštujem in pika. Zato tudi nisem mislila, da bova s sinom o njegovi o depresiji, samomorilnih mislih in vsem tem kdaj sploh spregovorila, saj nisem pričakovala, da bo želel deliti svojo zgodbo.

“Najbolj mi je pomagalo, ko sem slišal druge otroke, ki gredo skozi isto.”

Ampak potem, ko mu je šlo že bolje, ko se je stanje izboljšalo, sem ga enkrat vprašala: “Kaj ti je najbolj pomagalo?” V vsem tem času je namreč obiskoval terapevta, psihiatra, jemal zdravila, hodil na podporne skupine – vse to.

Odgovoril mi je: “Od vsega tega – kaj mi je najbolj pomagalo? Najbolj mi je pomagalo, ko sem slišal druge otroke, ki gredo skozi isto. Takrat nisem več imel občutka, da sem nor. Kar naenkrat me ni bilo več sram. Ugotovil sem, da imam pač bolezen, tako kot katerokoli drugo bolezen, in da potrebujem pomoč. In to je v redu.”

Tako sva se odločila, da posnameva video, kjer je spregovoril o tem, in to je potem pripeljalo do knjige. Sicer pa nisem imela občutka, da je bilo potrebnega veliko poguma – v knjigi je opisanih veliko mojih napak, ki se jih naredila, medtem ko sem sinu poskušala pomagati. Nikoli nisem želela na zunaj delovati kot popolna mama. Nasploh nisem nikoli želela dajala vtisa, da vse vem ali da imam vse pod nadzorom.

Zelo sem samozavestna glede dejstva, da sem nepopolno človeško bitje – in da je to v redu.

Zame je biti ranljiva pravzaprav zdravilno, ker mi je bližji občutek, da se zjutraj ne zbudim z mislijo: “Kaj pa, če ljudje izvejo to stvar o meni? Kaj pa, če ugotovijo, da nisem popolna? Kaj pa, če ugotovijo, da sem kdaj naredila napako?” Tega strahu nimam – ker je vse to že zunaj.

Zelo sem samozavestna glede dejstva, da sem nepopolno človeško bitje – in da je to v redu. Ker smo vsi nepopolni, vsi delamo napake. Dokler sem pripravljena učiti se in se opravičiti, kadar je to potrebno, se zaradi svojih napak ne počutim negotovo. Zato sem bila glede pisanja knjige čisto v redu.

“Mama, napiši. Napiši vse. Ker je tam zunaj še ena družina, ki gre skozi isto, in morava biti iskrena.”

Ampak do svojega sina sem bila zelo zaščitniška. Nenehno sem ga spraševala: “Si res prepričan, da želiš, da to napiševa? Si res pomirjen s tem? Kaj pa, če si boš nekega dne premislil?” Toda sin me je ves čas pomirjal. V knjigi je veliko trenutkov, ko sem mu rekla – ker ni napisal le enega poglavja, pomagal mi je skozi vsa moja: “Te zgodbe nama ni treba deliti. To je res zelo osebno in zasebno. Knjiga bo čudovita tudi brez tega.” In vsakič, ko sem mu kaj takega rekla, mi je odgovoril: “Mama, napiši. Napiši vse. Ker tam zunaj je še ena družina, ki gre skozi isto, in morava biti iskrena.” Zato sem res ponosna nanj.

Je bil kaj nervozen, ko je bila knjiga končno izdana?

Zame je bilo zelo težko, ko je napočil trenutek, da knjigo res izpustim iz rok in jo dam v svet. Prebudil se je tisti zaščitniški materinski nagon: “Bolje, da mojega sina nihče ne sodi.” Ker vem, kakšen je svet – in svet je lahko krut.

Dobra stvar pa je, da odkar je knjiga zunaj, večina ljudi sodi mene bolj kot njega. In to je v redu. Naj raje sodijo mene.

 Kaj ljudem ni po godu?

Edini razlog, zakaj ljudje ne govorijo o [svojih duševnih boleznih], je, ker mislijo, da je s tem povezana sramota ali sram.

Nekateri menijo, da so take stvari zelo zasebne in da se o njih ne bi smelo govoriti. Ampak se ne strinjam s tem. Edini razlog, zakaj ljudje o tem ne govorijo, je, ker mislijo, da je s tem povezana sramota ali sram.

Toda če o tem ne govorimo, kako naj potem dobimo pomoč? Kako naj odstranimo stigmo in sram, ki obdajata duševno zdravje? To moramo preseči. In potem se najdejo ljudje, ki rečejo: “Izkoriščaš svojega sina, uporabljaš ga za svojo zgodbo” in podobno. Slišala sem že vse.

Ampak to je njihov problem. Ne prizadene me, ker vem, kdo sem. Vem, kdo je moj sin. Poznam najino zgodbo, najin odnos. Ljudje, ki so popolni neznanci, ki tega ne razumejo – to so ljudje, ki nosijo svojo bolečino in ne vedo, kaj bi z njo, zato jo mečejo v naju.

Nekje ste omenili, da ste se eno obdobje vsako noč prebujali in preverjali, ali sin še diha. Kako bi opisali to obdobje materinstva?

Ko sem izvedela, da ima sin samomorilne misli, in povrhu vsega še to, da uživa droge, da bi otopel vsa ta čustva, ki jih je doživljal, sem živela v popolnem strahu. Bala sem se, da si bo vzel življenje – ne samo zato, ker je o tem govoril, ampak ker mi je psihiater povedal, da ima tudi načrt.

In takrat je postalo res strašljivo. Eno je, če ti take misli bežno preletijo um, povsem drugo pa je, ko imaš dejanski načrt. To je čisto drugi nivo.

To je bil grozen način življenja. Ponoči nisem mogla spati. Prebujala sem se in preplavljala me je panika: “Moram preveriti, kako je z Luko.”

Poleg vsega pa sem izvedela še, da so droge, ki jih je kupoval – bodisi od drugih otrok v šoli ali pa jih iskal prek družbenih omrežij ali kjerkoli že – pogosto vsebovale nevarne snovi. Imam prijatelja, katerega sin je umrl, ker je mislil, da kupuje le marihuano. Umrl je ob prvem kajenju marihuane, ker ni vedel, da je bila prepojena z nečim zelo močnim in zelo nevarnim. Zaradi tega me je bilo neprestano strah, da bom našla svojega sina mrtvega.

Ali si bo namenoma vzel življenje ali pa se mu bo to zgodilo po nesreči, zaradi drog. Zato sem hodila v njegovo sobo in medtem ko je spal, sem obraz približala njegovemu, da sem čutila njegov dih, ali pa sem samo preverila, ali se še premika. “V redu, še je živ.” To je bil grozen način življenja, ponoči nisem mogla spati. Prebujala sem se in preplavljala me je panika: “Moram preveriti, kako je z Luko.”

Morala sem se odločiti, da ne bom več poskušala nadzorovati njega, ampak sebe.

V tistem obdobju sem vedela le eno – to je moj sin in ne bom odnehala. Morala sem živeti dan za dnem, večinoma celo uro za uro. In odločiti sem se morala, da ne bom več poskušala nadzorovati njega in njegovih duševnih stisk, ampak bom skušala nadzorovati samo sebe – ker je to edino, nad čimer imam resničen nadzor.

Zato sem morala začeti zdraviti sebe in se prepričati, da ne vzgajam iz svojih lastnih negotovosti, iz ega ali iz strahu. Morala sem se naučiti, kako spustiti potrebo po nadzoru, kako biti res zelo prijazna do sebe – ker se starši prevečkrat obsojamo. Veliko pozornosti sem morala posvetiti svojemu notranjemu celjenju, da sem lahko postala najboljši možen sistem podpore za mojega sina.

Ste opazili, da se je on začel spreminjati, potem ko ste začeli delati na sebi? Se je potem kaj spremenilo tudi v vajinem odnosu?

Pri duševnih boleznih je tako – in veliko ljudi, ki se s tem spopadajo, bo povedalo isto – je kot vožnja z vlakcem smrti: enkrat je bolje, potem spet slabše, pa spet bolje in nato spet slabše. Ni tako, da enkrat prideš do cilja in si rečeš: “Juhu, uspelo nam je, zdaj smo srečni.”

Pri vsakem stiku s svojim otrokom imam izbiro – lahko poskušam nadzorovati ali pa se povezati, ampak obojega hkrati ne morem.

Tudi pri njem je bilo tako – gor in dol, gor in dol – ampak najin odnos je postajal boljši, ker sem jaz delala na sebi. Kajti, ko sem pristopala iz strahu in želje po nadzoru, sem ves čas samo skušala popraviti stvari, rešiti težavo. Bila sem skoraj v stalnem stanju panike. Moja energija, moja napetost – vse je bilo zelo intenzivno. In potem sem dojela nekaj ključnega: pri vsakem stiku s svojim otrokom imam izbiro – lahko poskušam nadzorovati ali pa se povezati, ampak obojega hkrati ne morem.

In vedno, kadar sem skušala nadzorovati, so se stvari poslabšale. On se je zaprl vase. V poglavju, ki ga je Luka sam napisal, je celo omenil, da je vedno začutil – četudi sem mislila, da to skrivam – ko sem pristopala iz strahu. In takrat mu je bilo še težje, ker ni imel nikogar trdnega, na kogar bi se lahko oprl.

Spomnim se situacij, ko sem čutila močno potrebo, da bi nadzorovala, da bi vse rešila, ampak sem si morala reči: “Kristina, ne. Ko se povežeš, takrat se začne resnični napredek.” Ampak to sem se naučila šele po letih dela na sebi.

Ali se spomnite kakšnega posebnega trenutka, ko vam je kljub izjemno zahtevni situaciji vseeno uspelo?

Da. Spomnim se, ko je bil Luka star 17 let. Do takrat je že vrsto let obiskoval terapije, hodil k zdravnikom. Verjela sem, da mu gre bolje. Tudi sam je bil prepričan v to.

A nekega dne sem šla mimo njega na hodniku in nekaj na njegovi roki mi je pritegnilo pozornost. Pristopila sem, mu nežno dvignila rokav – in zagledala kri. Rezal se je.

Vse v meni se je hotelo odzvati s tistim nadzornim impulzom: “O moj Bog, Luka, kaj počneš? Ok, kaj bomo najprej? Pokličimo terapevta. Kaj se dogaja?” – tisti znani odziv, tista energija: “Imamo problem in ga moramo takoj rešiti.”

V meni je bilo vse pripravljeno, da mu začnem razlagati, zakaj tega ne sme početi, zakaj je nevarno, zakaj nujno potrebujeva dodatno pomoč.

Ampak namesto tega sem globoko vdihnila in rekla: “Bom šla po obliže. Prideš v sobo, da ti pomagam očistiti kri?” To sem izrekla zelo mirno in odgovoril mi  je: “V redu.” Šla sva v njegovo sobo, sedla sem poleg njega in mu očistila rane. V meni je bilo vse pripravljeno, da mu začnem razlagati, zakaj tega ne sme početi, zakaj je nevarno, zakaj nujno potrebujeva dodatno pomoč. Vse tiste stvari, ki bi jih vsak starš želel povedati. Ampak sem si rekla: “Ne, to prihaja iz potrebe po nadzoru. Ne pojdi tja, Kristina.”

Zato sem se osredotočila samo na povezovanje. Na to, da ostanem z njim v tistem trenutku. Zelo mirno in brez obsojanja sem ga vprašala: “Kako si se počutil, ko si to naredil? Je kaj zmanjšalo tvojo depresijo?”  Odgovoril mi je: “Ne, ni.” Nato sem mu rekla: “V redu, lahko potem skupaj razmisliva, kako naprej? Poskusil si to – pa ti ni pomagalo. Mogoče pa naslednjič, ko se boš spet boril s čim, preden narediš karkoli, pokliči mene. In če ne želiš govoriti z mano, mogoče pokličeš prijatelja ali terapevta. Mogoče ti nekdo pomaga najti nekaj drugega, kar bi ti lahko bolj pomagalo.”

Nisem pridigala, nisem ga popravila, samo sedela sem tam, mu postavila nekaj vprašanj in mu povedala, da ga imam rada. In to je bilo vse.

In rekel je: “V redu.” Jaz pa: “V redu. Rada te imam.” in odšla iz sobe. Spomnim se, kako sem hodila po hodniku in si mislila: “Mislim, kakšna slaba vzgoja pa je bila sedaj to?!” Kot da sem lena mama, kot da mu nisem povedala vsega, kar bi mu morala povedati. Nisem pridigala, nisem ga popravila, samo sedela sem tam, mu postavila nekaj vprašanj in mu povedala, da ga imam rada. In to je bilo vse.

Kasneje sem ugotovila, da je bilo to točno tisto, kar je potreboval. Rekel je: “Mama, nisem se počutil obsojanega. Nisem imel občutka, da sem problem. Nisem čutil, da uničujem tvoje življenje. Da si spet prestrašena ali panična zaradi mene. Samo čutil sem tvojo podporo in ljubezen.”

Poveži se in bodi spoštljivo radoveden.

Nam staršem se pogosto zdi, da je vse to, kar sem zgoraj naštela, premalo, kot da bi morali narediti več, povedati več, posredovati več, vendar s tem otrokom delamo več škode kot koristi. Zato vsakič, ko začutim potrebo po nadzoru – in vsak starš pozna ta občutek v telesu – ko se začne prebujati ta napetost, si rečem: “Ne, poveži se. Samo poveži se.”

In ko me starši zdaj vprašajo: “Kaj pa naj naredim, ko sem čisto izgubljen? Ko ne vem, kako naj pomagam svojemu otroku?” — pa naj gre za nekaj velikega kot pri mojem sinu ali pa kaj čisto vsakdanjega pri manjšem otroku — vedno rečem: “Začni se z njim povezovati preko radovednosti.” To te nikoli ne bo peljalo v napačno smer. Poveži se in bodi spoštljivo radoveden.

Ko ste prenehali vzgajati iz strahu, kakšna oseba ste postali?

Sin je začutil, da sem dober, zdrav kraj, kamor se lahko zateče.

Ko sem stopila na pot notranjega zdravljenja in spremembe, je bilo to, da sem za svojega sina postala stabilen in varen prostor. To je bilo tisto, kar je on potreboval. Potreboval je nekoga, s komer je lahko iskren in se mu lahko odpre.
Ker je vedel, da ne bom več paničarila ali da me bo strah, je lahko prišel k meni in rekel: “Mama, danes imam res slab dan.”

Medtem ko prej tega ne bi naredil, ker bi si mislil: “Zdaj mi bo začela dajati nasvete, poskušala bo vse popraviti ali pa bo videti prestrašena ali zaskrbljena.” In to ga je zapiralo vase.
Ko pa sem začela delati na sebi, se je ob meni počutil varnega. Čutil je, da sem dober, zdrav kraj, kamor se lahko zateče.

Ko sem mu kdaj kasneje rekla: “Misliš, da bi se znova pogovoril s svojim zdravnikom?” … je bil bolj pripravljen razmisliti o tem. Ker to ni bilo več: “Dobro, zdaj pa pokličemo zdravnika, ker imaš spet težave.”
Ampak bolj: “Kaj misliš ti? Lahko o tem odločiva skupaj.”

V svojih videih pogosto omenjate, kako pomembno je poznati vzroke, zakaj se otrok tako in tako obnaša. Ste kdaj šli tudi v korenine tega, zakaj je Luka zbolel za depresijo?

Veliko smo se o tem pogovarjali s terapevti, pa tudi z njim samim in še danes točno ne vemo. Nekaj verjetno izhaja iz genetike – njegov oče se tudi spopada z depresijo. Luka ima tudi ADHD, ki pa mu ni bil diagnosticiran pravočasno, kar lahko pri otroku povzroči precej anksioznosti in depresije. Poleg tega je bil v osnovni šoli tarča medvrstniškega nasilja.

V njegovem primeru gre najverjetneje za kombinacijo različnih dejavnikov. Luka verjame, da je depresija pri njem klinična in genetska – in da bo nekaj, s čimer se bo verjetno moral spopadati celo življenje. Pred kratkim je poskusil brez zdravil, a se je njegovo stanje zelo poslabšalo. Tako da si zdaj reče: “Prav, morda bodo zdravila pač del mojega življenja. In to je v redu.”

Po vsem, kar ste kot mama dali skozi, kakšna nova spoznanja ste pridobili glede duševnega zdravja?

V knjigi sem delila zgodbo o tem, kako je bil Luka zaradi depresije hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici. Ampak Luka je bil nekaj mesecev pred tem prav tako hospitaliziran, o čemer pa v knjigi nisem pisala. Pri obeh hospitalizacijah mi je dal dovoljenje, da lahko o njiju javno spregovorim.

Pri prvi hospitalizaciji sem objavila tudi fotografijo iz bolnišnice (ne sliko njega, op. prev.) in komentarji so bili izjemno pozitivni: “Želimo vam veliko ljubezni.” “Mislimo na vas.” Vse je bilo preplavljeno z ljubeznijo, podporo. Vsi komentarji so bili pozitivno usmerjeni.

Potem pa, ko sva delila zgodbo o drugi hospitalizaciji, je bilo sicer nekaj pozitivnih odzivov, a tudi veliko negativnih. “Zakaj to delite?” “Kaj je narobe z vami?” “Kako lahko kaj takega?” “Ti si kriva za to!” In še marsikaj drugega. Edina razlika med tema dvema hospitalizacijama je bila, da je bila prva zaradi slepiča, druga pa zaradi depresije.

Če bi moj sin in jaz napisala knjigo o tem, kako je preživel raka, naju nihče ne bi obsojal. Nihče mi ne bi rekel: “Kristina, ti si bila kriva za to.”

In to pove vse, kar morate vedeti, zakaj ljudje, ki se borijo z duševnim zdravjem, molčijo – ker vedo, da bodo obsojani. Če bi moj sin in jaz napisala knjigo o tem, kako je preživel raka, naju nihče ne bi obsojal. Nihče mi ne bi rekel: “Kristina, ti si bila kriva za to.”

Druga stvar, ki jo pogosto slišim – in vem, da je mišljena pozitivno, in sem hvaležna zanjo – ljudje pravijo: “Tako sta pogumna. Luka je tako pogumen, da to deli. Vsi ste pogumni.” Hvala. Res lepo od vas.  Ampak nihče ne reče, da smo pogumni, ko smo delili zgodbo o sinovem slepiču.

Duševne bolezni so del človeškosti. Nanje moramo gledati kot na vsako drugo bolezen.

Ko ima otrok glavobol in gre k staršu, si ne misli: “Kaj si bo mama mislila o meni?” In mama prav tako ne reče: “Ne povej tega nikomur. Še najmanj, da bodo sosedje to izvedeli.”

Mama ti reče: “Aha, te boli glava? V redu, poskusimo nekaj – zdravilo, počitek, voda …” Preprosto pomagamo, brez razmišljanja.

Če bi se znebili tega sramu, potem bi otrok – ali sosed, prijatelj, mož – lažje in prej prišel do nas in rekel: “Ne počutim se dobro. Ne vem točno, kaj mi je, ampak nisem v redu. Ne počutim se kot jaz.” In mi bi ga preprosto podprli, namesto da bi se bali, kaj bodo rekli ljudje.

Popolnoma moramo spremeniti način, kako gledamo na človeka, ki ima duševno bolezen. Zato si želim dočakati dan, ko ne bo več šteto za pogum, če nekdo odkrito spregovori o svojih duševnih stiskah.