Kristina Kuzmič: “Rada imam svoje otroke, ampak ne uživam vsak dan v starševstvu” (1. del)

Foto: Igor Vovk

Kristina Kuzmič je danes ena izmed zelo prepoznavnih spletnih ustvarjalk v ZDA, znana po svojih iskrenih, duhovitih in ganljivih videih o starševstvu, življenjskih izzivih in iskanju smisla v kaosu vsakdana. A pot do uspeha ni bila niti lahka niti bleščeča. Sredi vojne vihre na Hrvaškem je pristala v ZDA, se zgodaj poročila, a žal zelo hitro po poroki ostala sama z dvema majhnima otrokoma. Izkusila je revščino, depresijo in osamljenost. 

V tem ekskluzivnem pogovoru za portal Iskreni razkriva, kako jo je najhujša življenjska stiska pripeljala do prelomne točke – in kako je prav s tiste točke začela graditi novo, pristno in navdihujočo različico sebe. Danes s svojim humorjem, ranljivostjo in optimizmom navdihuje milijone.

Kristina, najprej vprašanje, ki nas zelo zanima: pišete se Kuzmič, s trdim “č”. Ste Slovenka ali Hrvatica?

Moj oče prihaja iz majhne prekmurske vasi Nuskova, iz družine, kjer je bilo pet sinov. Kot otrok sem veliko časa preživela v Sloveniji, saj sem imela tu veliko bratrancev in sestričen.

Ste v Prekmurju preživljali svoja poletja?

Da, tudi poletja, vendar smo tja zahajali tudi čez leto. Sorodniki so imeli prašičjo farmo in otroci smo se ves čas igrali s prašiči. Na tisti čas me vežejo res lepi spomini. Rojena sem sicer na Hrvaškem, kjer smo tudi živeli, zato vedno rečem, da sem Hrvatica. A potem mi Slovenci rečejo: “Ne, ne, ti si pol Slovenka.” (smeh)

V začetku vojne na Balkanu ste se preselili v ZDA. Zakaj ravno tja? 

Med vojno smo se preselili v ZDA, ko sem bila stara približno 14 let, tik pred vstopom v srednjo šolo. Pred tem smo živeli v Osijeku, kjer je bilo med vojno res hudo. Moj oče je takrat dobil priložnost za delo na eni od ameriških univerz, zato smo se začasno preselili čez lužo. Starša sta vedno govorila, da tam ne želita ostati za vedno in da se bomo vrnili domov. A ko je napočil čas za vrnitev, sem ravno zaključila študij, se kmalu zatem poročila, dobila otroke … in tako sem ostala.

Torej, v času, ko ste ostali sami z dvema otrokoma, niste imeli nikogar od svoje družine v ZDA?

Res je. Ostala sem popolnoma sama. Moji starši so se preselili v Zagreb, prav tako moja mlajša sestra, ki ima danes pet otrok, starejša sestra pa je pogosto potovala med ZDA in Hrvaško. Poročila sem se zelo kmalu po diplomi, če se prav spomnim, kakšne tri tedne po tem — po mojem mnenju premlada. A ker sem želela, da moji otroci ohranijo stik z očetom, se nisem vrnila domov. Zdaj pa mi je življenje v Kaliforniji zelo všeč — tudi zato, ker je vreme popolno. (smeh)

Ko ste še živeli na Hrvaškem, kaj ste želeli postati? O čem ste sanjali?

Ko sem bila majhna, sem sanjala, da bom igralka v otroškem gledališču v Osijeku, kajti oboževala sem njihove predstave. Res so bile odlične. Kasneje, ko sem malo odrasla, pa sem si predstavljala, da bi lahko postala igralka v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu. Takrat še nisem razmišljala o filmski karieri ali kaj podobnega — vse mi je delovalo zelo oddaljeno, nekaj, kar obstaja samo v Ameriki. Toda ko smo se preselili v Ameriko, pa sem lahko študirala gledališče.

Vendar ker sem se zgodaj poročila, kmalu zatem dobila otroke, sem nekako pozabila na svoje sanje. Življenje je postalo zelo težko. Zdaj pa imam občutek, da živim nekaj, kar je še boljše od mojih sanj. Če želim ustvariti skeč, kjer igram ali počnem kaj zabavnega, to lahko naredim. Hkrati pa sem lahko preprosto jaz in delim sporočila, ki so mi pomembna. To je res nekaj čudovitega.

Omenjate, da vam je življenje kot mladi mamici postalo zelo težko. V kakšnem smislu?

“O moj bog, niti hrane svojim otrokom ne morem zagotoviti brez pomoči.”

Z bivšim možem sva se ločila, med nama je nastalo veliko napetosti in želela sem samo oditi. Z dvema majhnima otrokoma, starima leto in pol ter tri leta, sem pristala v majhni sobici v stanovanju, ki sem si ga delila še z drugo sostanovalko. Čeprav sem opravljala dve službi s skrajšanim delovnim časom, si nisem mogla privoščiti niti postelje – nekaj časa sem spala kar na tleh, moj prijatelj pa je za otroke kupil pograd. Živeli smo od prehranskih bonov (ang. food stamps), kar je zame – in verjamem, da se tako počuti veliko staršev – pomenilo: “O moj bog, niti hrane svojim otrokom ne morem zagotoviti brez pomoči.” Življenje v južni Kaliforniji je bilo zelo drago.

Potem sem padla v zelo globoko depresijo. Prišla sem do točke, ko sem bila prepričana, da si moji otroci zaslužijo boljšo mamo. Sama sebi sem ponavljala, da sem poraženka, da sem kot mama odpovedala in da je moje življenje brez vrednosti.

Kljub vsemu, ko ste komaj shajali s sabo in skrbeli za svoja dva otroka, ste se vseeno odločili pomagati drugim. Od kod je prišla ta ideja, da bi nekaj počeli za druge?

Vse moje misli so se vrtele okoli tega, kako težko mi je, kako sem revna, kako zanič mama sem … Vse je bilo samo še negativno.

Nekega večera, ko spet nisem mogla zaspati zaradi neznosnega stresa, sem se vprašala: “Kako naj sploh pridem ven iz tega?” Postala sem popolnoma obsedena z mislijo, kako zelo sovražim svoje življenje. Kot da sem se ujela v začaran krog samopomilovanja.

Vse moje misli so se vrtele okoli tega, kako težko mi je, kako revna sem in kako slaba mama sem … Vse je bilo samo še negativno. Nato me je nenadoma prešinilo: morda je edini način, da izstopim iz te miselnosti ‘uboge jaz’, to, da začnem razmišljati zunaj sebe. Da preusmerim pozornost na težave drugih in se s tem vsaj malo oddaljim od svojih.

Pomislila sem, da bi se pridružila prostovoljcem. Morda bi mi to pomagalo — narediti nekaj dobrega in pridobiti občutek, da vsaj malo prispevam k nečemu pozitivnemu. Poklicala sem nekaj bolnišnic, ljudskih kuhinj, domov za brezdomce — res se ne spomnim več natančno, kam vse — in se ponudila za prostovoljno delo.

Povsod so me zavrnili, ker si nisem mogla privoščiti varstva za otroke. Povedala sem jim: “Zelo rada bi prišla pomagat, a moram s seboj pripeljati dvoletnika in triletnika.” Odgovor je bil: “V prostore, kjer pomagamo brezdomcem, ne morete pripeljati malčkov. Otroci te starosti imajo izpade in lahko povzročijo kaos …” Kar je, roko na srce, tudi povsem razumljivo. Povzročili bi več škode kot koristi. Tako so me zavrnili prav vsi.

“Ali obstaja vsaj ena majhna stvar, v katero še vedno verjamem, da jo znam?”

Ko se že tako počutiš kot zguba, pa te še zavrnejo kot prostovoljko, si rečeš: “Vau, res sem zguba.” A v meni je tudi uporniški, borbeni del – in prav takrat se je prebudil. Pomislila sem: “V redu, če me nihče noče, bom pa naredila nekaj po svoje.”

Začela sem razmišljati: “Kaj pa sploh lahko naredim?” Počutila sem se nevredno, prazno. Potem sem se vprašala: “Ali obstaja vsaj ena majhna stvar, v katero še vedno verjamem, da jo znam?”

Edina stvar, ki sem jo lahko izpostavila, je bila: znam skuhati dober obrok z zelo malo denarja. Znam speči kruh iz osnovnih sestavin za drobiž. Znam iz poceni sestavin pripraviti okusno jed. In tako sem si rekla: “V redu, vsako sredo zvečer bom hranila ljudi.”

Vsem prijateljem sem povedala: “Če poznate koga, ki potrebuje večerjo – morda zaradi denarja, ker je osamljen in si želi družbe ali je nov v mestu in išče poznanstva ali pa je starejša oseba, ki je izgubila moža ali ženo – ni pomembno, zakaj. Samo povejte mu. Jaz bom zanje nekaj skuhala.”

To mi je spremenilo življenje. Spoznala sem, da sem se ves čas osredotočala na dolg seznam stvari, ki jih nimam in ne zmorem. Tak seznam bo za vse nas vedno daljši. Namesto tega pa sem se začela osredotočati na tisti mnogo krajši seznam stvari, ki jih lahko naredim.Tudi ko se počutiš brezvrednega – se lahko vprašaš: “Kaj pa vendarle zmorem?” To je bila edina stvar, ki sem jo imela. In iz tega sem naredila nekaj.

Ste pričakovali, da bo kdo sploh prišel?

Ne, niti približno.

In ste imeli prostor zanje?

Tudi ko imam občutek, da nimam ničesar, tudi ko se počutim popolnoma nevredno, imam vseeno nekaj za ponuditi.

Stanovanje je bilo majhno, z dvema spalnicama. Najprej sem vprašala sostanovalko, ali ji je v redu, da ob sredah zvečer pridejo ljudje. Bila je odlična sostanovalka in ni imela nič proti.

Že tisto prvo sredo nam je zmanjkalo hrane, ljudje so stali zunaj, ker niso mogli vstopiti. Stanovanje je bilo v pritličju bloka, zato so lahko prišli naravnost z ulice. A ker je bilo prostora premalo, preprosto nisem mogla sprejeti vseh noter. Bila sem šokirana. Tisto noč me je najbolj ganilo, kako hvaležni so bili ti ljudje. Govorili so: “O moj bog, to je tako lepo. Hvala ti, hvala ti.”

Jaz, ki sem se počutila, kot da nimam ničesar za ponuditi, kot popolna zguba, sem naredila nekaj lepega zanje. Nekdo mi je dejal: “Veš, kako sem potreboval prav tak večer? To me je res razveselilo. Hvala ti.” In vprašali so me: “Boš to naredila tudi naslednjo sredo?”

Takrat sem spoznala, da tudi ko imam občutek, da nimam ničesar, ko se počutim popolnoma nevredno, imam vseeno nekaj za ponuditi. Verjamem, da to velja za vsakogar. Problem je v tem, da smo preveč zaposleni s tem, česar nimamo, česa ne zmoremo in v čem smo šibki, namesto da bi si rekli: “OK, mogoče je teh stvari tisoč, ampak katera je tista ena, ki jo znam? Kaj lahko naredim s tem?”

Ste sploh imeli dovolj denarja za nakup vse te hrane?

Sčasoma ni šlo več toliko za hrano, temveč za prostor, ki sem ga ustvarila – prostor, kjer so se lahko zbirali ljudje, ki so si želeli družbe in morda bili osamljeni.

Takrat so v Ameriki – no, mogoče jih imajo še zdaj – obstajale trgovine po principu »vse za 99 centov« ali »vse za 1 dolar«, kjer so prodajali različne drobnarije. Šla sem tja in kupila nekaj škatel testenin, nato pa dodala tisto, kar sem imela doma. Res, niso bili nobeni prestižni obroki – sploh nisem želela narediti vtisa. Poleg tega sem spekla še kruh in že prvič nam je zmanjkalo hrane. A to ni bilo pomembno, saj so ljudje vseeno ostali in se imeli lepo. Od takrat so tisti, ki so prihajali, začeli spraševati: “A lahko kaj prinesem?” Jaz pa sem z veseljem rekla: “Seveda!” Nekdo je prinesel solato, nekdo prilogo, spet drugi sladico … Jaz pa sem kuhala tisto malo, kar sem si lahko privoščila.

Sčasoma ni šlo več toliko za hrano, temveč za prostor, ki sem ga ustvarila – prostor, kjer so se lahko zbirali ljudje, ki so si želeli družbe in morda bili osamljeni. To sem počela več kot leto dni. Nato pa sem dobila novo sostanovalko, ki ni bila navdušena nad idejo, da bi v stanovanje prihajali drugi ljudje, in tako se je moja zgodba končala.

A pravzaprav je bilo to ravno prav. Tisto leto mi je pomagalo, da sem se postavila na noge, spet začutila svojo vrednost in znova pridobila zaupanje vase.

Če prevrtimo vaše življenje naprej, ste v eni izmed svojih služb spoznali svojega sedanjega moža, ki vas je kmalu po poroki vprašal, kaj bi zares želeli početi s srcem. Prav zaradi njega ste začeli snemati videe, ki so vas pripeljali do tega, da vas je Oprah izbrala, da dobite svojo kuharsko oddajo. Zveni skoraj neverjetno, kajne?!

Da, na pobudo moža, ki me je vprašal, kaj bi resnično rada počela, sem začela snemati videe z mojimi kuharskimi recepti na zabaven način. Nekdo me je opazil in priporočil, naj se prijavim na natečaj pri Oprah. In na koncu je ravno Oprah izbrala mene izmed vseh tekmovalcev, mi dala svojo TV-oddajo in celo podarila avto. To je povsem spremenilo moje življenje.

Preden pa sem začela snemati svojo kuharsko oddajo — pri kateri Oprah ni bila neposredno vključena, ker je ravno snemala film — sem začela pogovore s producenti. Rekla sem jim: “Imam jasno vizijo kuharske oddaje, ki naj bo pristna — za prave mame in prave očete. Želim pokazati tudi nepospravljeno kuhinjo, kjer je pomivalno korito vedno polno posode — nikoli čisto. Ker vsaka kuharska oddaja, ki sem jo gledala, je bila brezhibno čista, a življenje ni tako.”

Dodala sem še: “Če kuham zajtrk, naj bom brez ličil, z maskaro od prejšnje noči, ker si je nisem zvečer odstranila. Lase naj imam razmršene. Super bi bilo posneti epizodo, kjer skušam kuhati, medtem ko se moji otroci v ozadju prepirajo — kot se bratje in sestre pač kregajo.”

Imela sem dobre ideje, a producenti so me gledali, kot da sem nora. Rekli so: “A ti še nikoli nisi gledala televizije? Tako se to ne dela.” Bili so povsem proti mojim idejam, čeprav me je Oprah po tekmovanju rotila, naj ohranim svojo avtentičnost. Na koncu so mi uredili popolno, noro lepo kuhinjo. Vse je moralo biti čisto. Imela sem popolna oblačila, vse je moralo biti ‘poštirkano’ in brez napak.

Kako pa ste se ob tem počutili?

V tem obdobju bi morala biti najsrečnejša, kajne? Imela sem svojo TV-oddajo! A kljub temu sem bila popolnoma nesrečna, saj sem ves čas razmišljala: “Ko sem bila revna in sem z otrokoma delila eno sobo, če bi takrat videla takšno oddajo, bi se počutila še slabše. Primerjala bi se in si rekla: “Tega življenja pa jaz nikoli ne bom imela.”

Želela sem postati to, kar sem sama najbolj potrebovala, ko sem bila na dnu. Takrat sem potrebovala nekoga, ki bi rekel: “Veš kaj? Rada imam svoje otroke, ampak ne uživam vsak dan v starševstvu.” Ali: “O moj bog, tole je tako naporno”, “Pojma nimam, kaj počnem”, “Moj dom je en sam kaos.”

“Postala bom tisto, kar sem sama potrebovala.”

Potrebovala sem nekoga, ki bi bil iskren. In ko sem čez leta začela snemati svoje videe o starševstvu, sem si rekla: “Postala bom tisto, kar sem sama potrebovala.” Potrebovala sem humor, ker je zame humor kot zdravilo. Potrebovala sem smeh, da bi se lahko nasmejala temu, kako smešno in absurdno je lahko starševstvo in življenje. Ampak hkrati sem potrebovala tudi upanje in nekoga, ki bo iskren in ranljiv. Zato vse, kar ustvarjam, vidim kot kombinacijo upanja in humorja. To je tisto, kar želim dajati svetu – malo upanja in malo smeha.