Ali v večji družini najmlajšega otroka sploh še vzgajamo?

Foto: Shutterstock

Za velike družine v družbi velja kup predsodkov. Eden je ta, da so to družine, kjer starša ne znata delati nič drugega kot otroke in na njihov račun dobro služita s socialnimi prejemki. Drugi pogosto slišani predsodek je, da so to družine, kjer nekoliko primitivni starši rinejo v revščino pod geslom »kolikor jih Bog da«. V tretji krogih pa se velike družine kuje v nebo, kot idealne in super in ah in sploh.

Tisti, ki velike družine poznamo iz lastne izkušnje, vemo, da imajo vsa ta mnenja  z resničnostjo bolj malo skupnega. Kot vse, so tudi velike družine vsaka nekaj enkratnega. Seveda pa imajo posebne in drugačne zakonitosti, ki jih manjše družine ne poznajo, ne razumejo in se jih v njihove razmere ne da preslikati.

Od edinca do velike družine

Ko imaš enega/prvega otroka, se vse vrti okoli njega. Res je, da vrže mamo in očeta in njuno skupnost s tirov na mnogih področjih. Na njem se učiš biti starš, na njem iz dneva v dan delaš poskuse, kaj deluje in kaj ne, ob njem se rojevaš kot mama ali oče in zoriš kot človek. Drugi otrok te sooči z dejstvom, da s prvim nisi pridobil nekega posebnega univerzalnega znanja. Kajti nova osebica ima povsem svoj značaj, drugačne zahteve in kar je pri prvemu otroku delovalo, pri drugem sploh ni nujno, da bo. Tretji otrok pa te sploh naredi ponižnega. Kajti, če sta prva dva kot dan in noč, je tretji iz neke čisto tretje dimenzije.

Prepričana sem, da če smo se resnično potrudili z vzgojo prvega otroka, potem je vzgoja vseh naslednjih lažja, ker gre veliko stvari kar po neki inerciji dalje

Prvi otrok orje ledino

Prvega otroka imamo navadno najbolj »na kratko«. Vzrokov je več. Najprej zato, ker je to otrok, ki nas vedno znova postavlja v čisto neznane situacije. Mejniki njegovega razvoja so nekaj, česar se veselimo, hkrati pa nas je strah, ker ne vemo, kaj nas bo čakalo na drugi strani meje. In prvi otrok res kar naprej postavlja nove mejnike. Drugi in naslednji otroci potem samo sledijo ustaljeni poti.

Prepričana sem, da če smo se resnično potrudili z vzgojo prvega otroka, potem je vzgoja vseh naslednjih lažja, ker gre veliko stvari kar po neki inerciji dalje.

Nekega dne se rodi zadnji otrok

In tedaj se pojavi past, v katero se ujamemo verjetno vsi starši, ki imamo več otrok. Namreč, po letih trdega vzgojnega dela in skrbi, neprespanosti, ko se nam začenjajo »poznati leta«, pride čas, ko se nam malo »ne da več«. Zaslutimo nekoliko svobode, ker so otroci »zdaj že tako veliki« in si upamo tudi sami kaj privoščiti. Zadnji otrok itak hodi po udobno uhojenih stopinjah starejših sorojencev in mi si vendar lahko končno malo oddahnemo.

Z leti sva ugotovila, katere bitke se splača bojevati in katere brez škode spregledava.

Moji starejši otroci mi večkrat rečejo, da sva najino najmlajšo čisto nehala vzgajati. Da sva njih držala bolj na kratko. Res je, bistveno več in prej ji dovoliva, kot sva dovolila najstarejši. Z leti sva ugotovila, katere bitke se splača bojevati in katere brez škode spregledava. Poleg naju ima najmlajša za vzgojitelje tudi zgled in besede starejših bratov in sester, ki jih občuduje in so ji starostno bližje. Čez nekatere njene boje in izzive so ravnokar šli in jih poznajo do potankosti. Letom primerno so tudi »pametni« čez vse in, roko na srce, jih je treba pri nasvetih včasih celo malo brzdati. Na videz je najmlajši torej veliko lažje, ker so ji skoraj vse že izborili starejši sorojenci. A treba je vedeti, da ima ona svoje boje, o katerih se starejšim niti ne sanja. Najstarejši se z nikomer ni bi bilo treba primerjati. Najmlajša pa ima celo zbirko ljudi, vedenja in dogodkov s katerimi se želi ali celo mora primerjati. Veliko več energije mora vložiti v to, da je opažena kot nekaj svojstvenega v družini. Njej se komaj kdaj zgodi kaj takega, kar je čisto novo in posebno in vredno velike pozornosti. Skoraj vse smo v družini že doživeli.

Zadnji otrok pa prinese še nekaj. Ob vsakem mejniku, ki ga doseže, je nekega obdobja v družini za vselej konec. Nikoli več ne bo nekdo naredil prvega koraka, izgubil prvega zobka, šel v prvi razred, prvič prespal pri prijateljčku… Kot bi se okenca, ki so bila dolga leta odprta in so skoznje vedno znova pogledale nove male bučke, počasi, drugo za drugim zapirala.

Ali torej najmlajšega še vzgajamo?

Seveda ga še, a njegova vzgoja ni več ostro začrtana na relaciji med njim in mamo ter očetom. Vzgoja vsakega mlajšega je vedno mehkejši preplet zgledov, besed, občudovanja in le tu in tam je res potrebna odločna mamina ali očetova besede.