A starši znamo biti sami doma?

Foto: Freepik

Naj na začetku tega zapisa navedem hipotetično stališče: »Vsi starši z mlajšimi otroki razmišljamo o tem, kaj bomo počeli in kako se bomo odzvali, ko otroci odrastejo in ostanemo v stanovanju sami.«

Ne glede na to, ali ta trditev za vas drži ali ne, sem prepričan, da vas je podobna misel že kdaj prešinila, pa ste jo mogoče potisnili kam v podzavest, ker je to obdobje za vas še precej oddaljeno.

V minulih dneh sva, po desetih letih nenehne otroške prisotnosti, z ženo ostala sama doma za več kot en dan. Do sedaj se nikoli ni poklopilo tako, da bi oba otroka istočasno odšla od doma za več dni, poletne počitnice pa so bile letos prva takšna priložnost, ko sta v spremstvu starih staršev odšla na morje.

In v hiši je nenadoma zavladala tišina. Več dni se od sten niso odbijali vzkliki »Ati, pridi …«, »Mami, glej …«, ni bilo slišati tistih korakov, ko že po zvoku veš, da otrok k tebi prihaja, ker nekaj potrebuje, ker je vznemirjen ali pa neučakan, ker se mu nekam mudi itd.

O tem, da bosta otroka na morju z babico in dedkom neizmerno uživala, nisem dvomil, je pa zanimivo, kako par dni »samote« prinese tudi meni in nama obema, kot staršema, precej spoznanj.

A kmalu je nenavaden občutek zaradi »samote« zamenjalo spoznanje, da kljub temu, da nisva navajena biti sama, ravno  to nujno potrebujeva.

Nisva navajena biti sama

Priznam, da sem se veselil teh nekaj dni, ko bova z ženo sama doma. Ko dnevi ne bodo zaznamovani z razmišljanjem, kaj bomo počeli, kaj otroka potrebujeta, za kaj še moramo skupaj poskrbeti pred šolo ipd.

Že prvi dan je precej hitro prišlo spoznanje, da nisva navajena biti sama. Tišina v stanovanju, ko nisi ves čas v iskanju odgovorov na otroška vprašanja, zahteve in pričakovanja, je bila na začetku precej nenavadna. V tej tišini sem ugotovil, da dejansko nisem več navajen, da sva sama. Da sva se dejstva, da otroci praktično ves čas skačejo okoli naju in da se večino časa ukvarjamo z organizacijo vseh naših obveznosti, tako navadila, da je postalo povsem samoumevno. Zato me je v tej praznem stanovanju sprva prevzemal občutek, da mi ves čas nekaj manjka.

A kmalu je nenavaden občutek zaradi »samote« zamenjalo spoznanje, da kljub temu, da nisva navajena biti sama, ravno to nujno potrebujeva.

Pogovor brez motenj

Vsak starš je že kdaj doživel trenutek, ko je s svojim možem/ženo pričel pogovor in ga je vmes tisočkrat prekinilo otroško vprašanje o tej ali oni, običajno povsem nepomembni zadevi. Kljub temu, da skušava otroke navajati, da je potrebno počakati, da drugi končajo svoj pogovor, in da šele nato »vletijo« s svojim vprašanjem, se to pravilo v praksi velikokrat ne upošteva. In potem izgubiš rdečo nit pogovora, večkrat na hitro zaključiš, kar si želel povedati, in se k temu ne vrneš več.

Zato je bil pogovor v teh dneh neverjetno umirjen. Nobeden ni hitel, da bi v čim krajšem času povedal čim več, nobeden se ni spraševal, ali naj izpostavi še kakšen problem, preden otroci na dan privlečejo eno izmed tisočerih vprašanj, ki jih imajo venomer na zalogi.

Tudi to spoznanje, vzeti si čas za pogovor brez (otroških) motenj, je pomembno, predvsem zaradi zavedanja, koliko stvari si v običajnem ritmu ne poveva, ker se nama zdi, da tako ali tako nimava časa oziroma da naju bo prej nekdo zmotil.

Nismo več navajeni živeti v tišini. V ekstremno hitrem ritmu naših vsakdanov praktično nimamo več priložnosti uživati v tišini.

Tišina

Kolikokrat si starši v miru vzamemo čas za popoldansko kavo, kratek klepet in trenutke, ko si lahko med seboj podelimo občutja in govorimo o tematikah, ki se ne navezujejo na organizacijo družinskega življenja?

In obenem, kolikokrat dopustimo, da je tudi tišina sestavni del našega življenja? Nismo več navajeni živeti v tišini. V ekstremno hitrem ritmu naših vsakdanov praktično nimamo več priložnosti uživati v tišini. Tudi doma se ves čas nekaj dogaja in tišina se le redko najde na naših urnikih.

Toda ravno tišina je neizmerno blagodejna. Čeprav tišine starši nismo več navajeni, jo nujno potrebujemo. Idealno bi bilo, če bi si lahko vsak dan vzeli vsak nekaj minut za »reset«, da izklopiš vse in si v tišini sam.

Tudi tišina v prisotnosti otrok je sicer možna, a vsak starš ve, da pogosto le pozno zvečer ali zgodaj zjutraj. 🙂

Čeprav tišine starši nismo več navajeni, jo nujno potrebujemo. Idealno bi bilo, če bi si lahko vsaki dan vzeli vsak nekaj minut za »reset«, da izklopiš vse in si v tišini sam.

Skupno delo

Čas brez otrok sva namenoma izkoristila za nekaj vzdrževalnih del v našem stanovanju. Skupaj sva postavila cilj, kaj želiva storiti, si razdelila delo in se ga skupaj lotila. Seveda je to delo možno tudi skupaj z otroki, a takrat je pozornost večinoma namenjena njim in temu, kako zastavljeno delo opravijo.

In to najino skupno delo poraja zares prijetne občutke, ko se zavem, kako to delo simbolizira zakonsko življenje – s skupnim trudom, s skupnim ciljem, s pripravljenostjo pomagati drug drugemu in s tem, da sva imela pred očmi tudi potrebe drug drugega, sva delo uspešno opravila. In ta uspešnost se ne meri le v kvaliteti dela, ampak predvsem v odnosu, ki se ob takšnem delu poglablja in krepi. In na ta vidik zakonskega življenju, da je trdo delo tudi na najinem odnosu zelo pomembno in potrebno, (pre)pogosto pozabimo, ko so otroci ob nas.

Zato hvala vsem babicam, dedkom, stricem, tetam in tudi različnim skupinam in organizacijam, ki poskrbijo za animacijo in skrb za naše otroke. Na nas starših in zakoncih pa je odgovornost, da ta podarjeni čas izkoristimo za svojo osebno rast in rast naših odnosov.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja