Lucija Čakš: “Nihče ni tako neumen, da mu Bog ne bi mogel spregovoriti.”

Foto: osebni arhiv

Lucijo Čakš mnogi že poznate. Je prodorna publicistka, pisateljica in nadvse zanimiva sogovornica. V marsičem razbija stereotipe o povprečni slovenski katoličanki. Je zvedava, duhovita, strastna in zna dobro argumentirati svoje mnenje. Vabljeni k branju nekoliko nestandardnega pogovora, ki je lahko marsikaj, ni pa dolgočasen.

Nedavno si izdala knjigo, katere vsebine seveda ne bova izdali, ampak v njej življenje glavne junakinje pleteš glede na njen cikel. Ženske se svoje cikličnosti pogosto niti ne zavedamo, kaj šele da bi jo upoštevale. Zakaj se ti je zdelo to pomembno vključiti?

Imam življenje, imam hormone in to stalno niha gor–dol. Skoraj noben moški tega ne razume. Enkrat si čisto na tleh, drugič pa hodiš skoraj po oblakih, ker si tako srečna.

Tudi o menstruaciji se skoraj ne pogovarjamo. Morda o tem, da je in kaj pomeni, ne pa o njenih praktičnih vidikih. Vsaka je že doživela, da ji je kri prebila vložek in se videla na oblačilih. Ampak vsaka mlada punca, ki se ji to zgodi, se počuti, kot da je edina na tem svetu. Torej o tem ni dovolj govora.

To sem res želela vključiti. Nisem bila zelo očitna glede tega, ampak sem dejansko imela tudi cikel junakinje v mislih. Natisnila sem koledar dogajanja v zgodbi in sem šla čez mesece. Obeležila sem, kdaj ima menstruacijo, kdaj ovulira, in sem poskusila dogodke v zgodbi razporejati tudi skozi to prizmo, kje je ona v danem trenutku hormonsko. Tako se vidi, kdaj je zelo utrujena, kdaj ji je vse grozno, kdaj ji gre vse težko. In kdaj gleda bolj pozitivno na stvari, tudi če te mogoče niso tako dobre.

To se mi zdi zelo dragoceno, ker dejansko je še vedno tako, ali pa je bilo do pred kratkim, da je že menstruacija tabu. Kaj šele ženska cikličnost. Ženska plodnost je samoumevna, vse ostalo pa se ne omenja.

Meni se to zdi zelo pomembno. Osebno mi tudi ni težko reči, recimo na uredniškem sestanku: »Glej, ta teden ne morem. Vem, da gre dol, že zdaj sem nizko, pa bo šlo še na slabše. Če lahko s to temo še za en teden počakaš, bom prišla malo k sebi, pa jo potem vzamem.« Enkrat je urednica rekla: »Oddala si štiri članke ta teden, skoraj si celo revijo sama napisala.« Pa sem rekla: »Ja, trenutno sem kot Natalija Verboten – Zate na Triglav že zjutraj bi tekla in za večerjo ti štrudelj bi spekla, medtem pulover rdeč bi ti spletla … In to se mi zdi čisto fer, da si povemo, kje smo trenutno. Sploh me ženske med sabo.

Ker kdaj pa se ti bo dogajalo, če ne takrat, ko si mlad, poln hormonov in ravno v obdobju, ko spoznavaš največ novih ljudi.

Ima naš cikel vpliv tudi na molitveno življenje? Se pravi, ko gredo hormoni dol, molimo križev pot, žalostni del rožnega venca, litanije žalostne Matere božje, ko gre gor, pa psalme, hvalnice …

Haha, ja tudi, še bolj pa sočutje do sebe tudi na tem področju. Če v tistih dneh, ko mi je vse težko, ne zmorem celega rožnega venca, potem je ena desetka dovolj. Ali pa namesto molitve po standardnih obrazcih kakšen dober duhovni komad, ki te malo dvigne.

No, obstaja še en zanimiv predsodek. To je, da kristjani nimamo zanimivega ljubezenskega življenja. Da hitro najdemo partnerja, se poročimo in ravna črta do smrti. Predpostavljam, glede na to, da se tvojim knjižnim junakom praviloma precej dogaja na ljubezenskem področju, da se tebi zdi drugače …

Če bi jaz pisala avtobiografske romane, bi bilo ljubčkanja še veliko več. Mojim junakom se veliko dogaja, ja. Ker kdaj pa se ti bo dogajalo, če ne takrat, ko si mlad, poln hormonov in ravno v obdobju, ko spoznavaš največ novih ljudi. Si aktiven, se priključuješ novim stvarem in vedno so tam novi ljudje, ki so samski ali pa vsaj ne trajno vezani, in so priložnosti, da koga spoznaš.

Vseeno pa to ni vedno sprejeto kot dobrodošlo in se mlade velikokrat »bremza« s strani nekih avtoritet (starševskih ali cerkvenih) … Obstajajo neka merila in norme, kako naj se obnašaš, kaj naj delaš, kaj je dovoljeno, kaj ni, kdaj je nekaj dovoljeno … In večina mladih ta pravila krši, tisti ki jih ne, pa se jim potem pogosto zgodi, da so naenkrat stari 30, 40 in še vedno samski …

Sama sem imela srečo, da sta bila moja starša zelo odprta glede tega, da sem bila zaljubljena … Seveda so bila določena pravila. Recimo, kdaj si z nekom lahko sam, ne prespati in take stvari. Jaz pa sem vedno nekako čutila, da je pozno najstništvo čas, da si nekoga najdeš. In sem temu posvečala kar precej pozornosti. Vedno sem gledala, kdo mi je bil všeč, kdo bi bil lahko iskren, kje je potencial. Sem bila na preži. In šele potem, ko sem parkrat imela zlomljeno srce, sem ugotovila, da ni konec sveta, če se kakšna veza razdre. Da pač še ni bilo to to.

Ko sem se nekoliko sprostila in si rekla, da bo že, da me bo prava oseba našla, ko bo čas za to, takrat je prišel na sceno Rok, moj mož. On je bil tisti, ki je dal pobudo, da bi bila bolj v stiku, da bi se dobila … In tako je bilo prav. Ker prej sem bila vedno jaz tista, ki je iskala. V bistvu sem se morala naučiti, da sem lahko izbrana. Krščanskim puncam se sicer pogosto dogaja, da sploh ne opazijo nekoga, ki ga imajo pred nosom.

Zdaj že dolgo nisva več najstnici , sva pa mami. Tudi hčerkam. Kaj meniš, kakšno držo zavzeti glede ljubezenskega življenja pri svojih najstniških hčerah? Ki so gotovo bolj izpostavljene kot fantje. Ali spodbujati otroka ali ga ustavljati? Seveda je odvisno od otroka, ampak kljub temu se mi zdi, da je to ena velika dilema sodobnih staršev.

Jaz mislim, da je treba dati prostor. Če vidiš, da grejo stvari v napačno smer, takrat korigiraš, ne pa da vnaprej omejuješ. Konec koncev, če ima otrok zdrav zgled odnosa pri starših, bo nekaj podobnega iskal tudi sam. To je osnova. Če ima osnovne vrednote, se ne bo spuščal v stvari, ki so nevarne ali škodljive zanj, za njegovo dušo.

Seveda ne bi želela konkretno govoriti o svojih hčerah, ker se mi zdi, da so to njune osebne stvari. Ampak res je pomembno, da imaš komunikacijo z otrokom. Da ti zaupa, da pride s svojimi stvarmi k tebi. In to vzpostaviš tako, da mu daš prostor, da se izraža, da vidi, da mu zaupaš. Da nisi nekdo, ki stalno bdi nad njim in žuga, ampak si pripravljen poslušati, kje trenutno je, in mu dati tisto, kar rabi. Če rabi bolj trdo roko, mu daš to. Če pa rabi, da ga potisneš v svet in rečeš: “V redu je, daj,” mu pa pač daš to.

Tema, ki jo kot odrasli pogosto pozabimo, so tudi prijateljstva. Kot odrasel si ustvariš svoj krog, nisi več izpostavljen množici vrstnikov … S tistimi, ki ti niso všeč, se preprosto ne družiš. V najstništvu pa se moraš prek lastne izkušnje naučiti prepoznati, kdo je tvoj človek in kdo ni. In niso nujno vsi dobronamerni …

Moja izkušnja je bila, da sem se družila z ljudmi, ki sem jih srečala. Nisem se spraševala, ali mi res odgovarja z njimi preživljati čas, enostavno so pač bili tam. Se mi zdi, da sem bila tudi sama kdaj hinavska prijateljica. Hecno mi je, ker marsikdo reče, da mi je Eva zelo podobna. Pa to sploh ni avtobiografija. Gotovo pa v zgodbo vpletam svoje misli in razmišljanja, posebno iz tistega obdobja. Ampak če bi morala reči, kakšna sem bila kot najstnica, sem bila veliko bolj podobna Katji kot Evi. Bila sem zelo glasna, imela sem veliko površinskih stikov. Nisem pa govorila o svojih bolečinah.

Še ena zanimiva tema v knjigi je idealiziranje posvečenih oseb, ki ga pogosto gojimo katoličani. Nekoliko so tudi sami krivi za to, ker dajejo tak vtis. Ga celo želijo dajati, čeprav ga nihče ne more doseči.

Zdi se mi pomembno, da se zavedamo, da to sicer so posvečene osebe, ampak so še vedno samo ljudje. In da niso oni tam samo za nas, ampak smo tudi mi tam za njih. Da je odnos vedno vzajemen. Lepo je, če se vprašaš, recimo, ali župnik ima kaj za kosilo. Ali ima redovnica, s katero se srečujemo, sploh kakšne prijateljice? V katerem delu cikla je?

Velikokrat so postavljeni kot zgled tudi zato, ker predavajo, pridigajo, poučujejo … In že samo zaradi tega jih poslušaš, ceniš in upoštevaš. Zdi se mi, da so prav tiste posvečene osebe, ki naredijo največ dobrega, najbolj pritegnejo in največ ljudi peljejo k Bogu, potem tudi najbolj pod udarom hudega duha. Ker si ta ne želi, da se to dogaja.

Zdi se mi, da se je vsakemu odraslemu že kdaj zgodilo, da je bil razočaran, ko je izvedel nekaj pohujšljivega o posvečeni osebi, ki jo je zelo cenil. In se mi zdi pomembno to priznati. Ampak mislim, da za našo vero to ni nujno slabo. Konec koncev tudi ni nujno, da je vse, kar je ta oseba kdaj dobrega naredila, zaradi ene napake sedaj kar slabo. Tisto, kar je bilo dragocenega v vajinem odnosu, lahko še vedno uporabiš pri svoji duhovni in osebnostni rasti.

Zdi se mi, da so prav tiste posvečene osebe, ki naredijo največ dobrega, najbolj pritegnejo in največ ljudi peljejo k Bogu, potem tudi najbolj pod udarom hudega duha.

Danes kristjani radi potožimo, da imajo neverni do nas veliko predsodkov …

Jaz se veliko družim z ljudmi, ki niso verni. Rok je v najino družbo pripeljal veliko prijateljev, ki so neverujoči, in so krasni ljudje. In pogosto sem slišala nazaj: “Saj ti si pa kar normalna glede na to, da veruješ.” Potem si pa mislim: »Ja, saj se še meni včasih zelo verni zdijo malo čudni.«

Tudi mi moramo včasih pogledati iz svojih kalupov. V evangeliju piše, da moramo biti v tem svetu, čeprav ne od tega sveta. Mi moramo funkcionirati normalno. Nismo neka bitja, ki jih vsak prepozna že na sto metrov.

Jaz sem kot najstnica imela občutek, da mi je vse jasno. In se mi zdi, da sem bila včasih precej militantna v svojem oznanjevanju. Kot da posedujem absolutno resnico: Bog je in on nas je odrešil. Ostali, ki tega ne verjamete, ste butasti. Če se hočete dati razsvetliti, super, če ne, ste pa še bolj butasti.

To je značilno za mlade. Se mi pa zdi, da nekateri odrasli tega nikoli ne prerastejo.

Nekaj, kar se je morala naučiti Eva v moji knjigi, sem se morala z leti naučiti tudi jaz: da ni vsem dano verovati. In da je veliko boljši odprt dialog, postavljanje vprašanj, pristopanje z radovednostjo. Kako pa ti razmišljaš o tem? Če ne verjameš v življenje po smrti, kako si osmisliš življenje? Vesela sem ljudi, ki z radovednostjo pristopajo k mojemu pogledu na svet. Rada debatiram. Če pa je nekdo vzvišen, pametnjakovič, kot sem bila jaz v najstništvu, potem pa raje zamenjam temo. Lepo vreme, dobra letina, otroci hitro rastejo …

Ja, ni ravno tako, da posedujemo resnico. Mnogi imamo težave s tem, kako božjo voljo prepoznati v svojem življenju. Tako glede majhnih kot velikih stvari, kot je izbira poklica ali partnerja. Bog namreč ne pritisne zelene ali rdeče lučke.

Meni je tukaj zelo dragocen pater Mike Schmitz, ker o tem veliko govori. Večkrat ponavlja, da Bog v nas vzbudi željo. In on želi, da mi najdemo svojo pot. Da bomo na njej najbolj srečni in izpolnjeni. To ne pomeni, da bodo samo počitnice in bo vse gladko. Včasih si na pravi poti, pa vseeno naletiš na kup gnoja in se moraš izkopati. Ampak gre za tisto izpolnjenost, občutek, da si na pravem mestu. Bog želi, da to najdemo. Mi pa smo pogosto tako smotani, da ne dojamemo njegovih namigov. On pokaže, mi pa gledamo stran. Potem pokaže še en namig, pa ga prestopimo.

Najboljše, kar lahko naredimo za spoznavanje teh namigov, je, da smo v posvečujoči milosti, torej da prejemamo zakramente in da redno molimo. In če imaš to, potem ni vprašanja. Nihče ni tako neumen, da mu Bog ne bi mogel spregovoriti.

V evangeliju piše, da moramo biti kristjani v tem svetu, čeprav ne od tega sveta. Mi moramo funkcionirati normalno. Nismo neka bitja, ki jih vsak prepozna že na sto metrov.

Nam zaupaš kakšno osebno izkušnjo s področja prepoznavanja božje volje v tvojem življenju?

Od nekdaj sem rada pisala. Ampak nisem verjela, da bi lahko kdaj pisala knjige. Hvala Bogu, da je ta želja v meni še vedno tlela. Da sem jo enkrat ubesedila Roku. In on je rekel: “Napiši.” In sem se lotila. Ne gledam na to kot na nekaj, kar je dokončno. Ampak sem izpolnjena. Zelo.

Veliko veselje je dobivati odzive. Ko vidim, da so ljudem stvari kliknile. Če sem na nekaj samo namignila in so dojeli. Da jim je bilo dragoceno. To je to. To je bila moja naloga. In se zavedam, da pisanje ni od mene. To je dar. Sem hvaležna, dokler ga imam. In je moja dolžnost, da pišem.

Zdaj si omenila še drugo temo – da te je moral mož spodbuditi, da si napisala knjigo. Zelo pogosto imamo predsodek proti tradicionalnim vlogam, a dejstvo je, da se dopolnjujemo. Ne glede na to, kako emancipirane smo, si nas večina sebe težko predstavlja brez moža. Lahko si, ampak bistveno slabše.

Mislim, da si tudi moj mož ne predstavlja sebe brez mene. In to je dobro. Zelo se naslanjava drug na drugega. Zelo jasno veva, v čem je kdo dober. Jaz včasih nočem nečesa sprejeti, ker bolje razumem vizijo, on pa me realno postavi na tla in reče: “Glej, takole je.”

Po drugi strani pa tudi jaz njemu odpiram oči. Včasih mi je hvaležen, da mu pokažem pogled z drugega zornega kota. Zelo dragoceno je imeti življenjskega sopotnika, zakonca, ki to ceni. Ki ne razvrednoti tega, kar si. Kjer tiste stvari, v katerih sem jaz močna, niso manj vredne.

V marsikaterem zakonu pa se to dogaja. In niso vedno moški krivi. Velikokrat so ženske. Samo zato, ker on ne zna posode tako dobro pomiti, pa nikoli ne posesa v redu, pa pušča nogavice na tleh … Zaradi tega on nima pojma? Res, velikokrat je odnos moški–ženska kot odnos mama–otrok. Manjka spoštovanja.

Je pa to stvar, na kateri moraš delati. Jaz sem bila na začetku najinega zakona bistveno manj spoštljiva do njega. In upam, da bo šlo samo še na bolje. In tudi on zori.

Velikokrat je velik razkorak med tem, kaj je ideal in kaj je realnost. Včasih se zdi, da je vse krščanstvo zreducirano na moralo glede spolnosti. Da tukaj stojiš ali padeš. Pa je to le ena od zapovedi. Če bi se tudi drugim zapovedim tako silno posvečali, bi bili kristjani veliko prijetnejši ljudje …

Karkoli izbereš, si na neki strani stigmatiziran. Če nisi običajen par, te imajo v družbi za čudaka. Če pa si, si grešnik za nekatere in si znotraj Cerkve, sploh od zelo konservativnih ljudi, lahko stigmatiziran.

Po eni strani smo že vsi preveč taki, da vse toleriramo. Ampak po drugi strani, če spolna izkušnja pred zakonom potem vodi v poroko in če ju je morda celo otrok spodbudil k poroki … Mogoče njuna pot do srečnega zakonskega življenja pač ni bila ravno najbolj klasična, je bila pa za njiju prava. Malo ovinkasta, pa vseeno prava. V življenju velikokrat vidiš, da si moral skozi preizkušnje in padce, da si prišel tja, kjer moraš biti.

Drugače pa se mi zdi, da je že veliko boljše, kot je bilo, ko sem bila jaz najstnica. V Cerkvi se več pogovarja o spolnosti, posvečene osebe so bolj odprte, manj zadržane glede te teme. In pomembno je, da se mladim jasno pove, kaj je cerkveni nauk, in da dobijo prostor, kjer bodo lahko to raziskovali. Če pa ima nekdo, recimo, ves čas enonočne zveze, je to seveda druga stvar. Po drugi strani pa imajo nekateri čisto nerealne standarde. Da se poročiš s prvim fantom, s katerim hodiš. Saj je lepo, če komu to uspe, ampak to se zgodi, ni nekaj, kar lahko načrtuješ.

Velikokrat je odnos moški–ženska kot odnos mama–otrok. Manjka spoštovanja.

Dekleta so sicer bolj izpostavljena kot fantje in praviloma smo tudi starši bolj občutljivi za njihovo ranljivost.

Včasih mi je hudo za mlade. Se mi zdi, da sploh punce začnejo svojo ranljivost kar malo zatirati, kot da je to nekaj grešnega. Pa ni. Tvoje telo je lepo, mlado. Živi, uživaj v njem. In če se ti zgodi kakšna izkušnja, ki vodi v spolnost, lahko vseeno nekaj odneseš iz tega. Ne pomeni, da je bilo vse zaman.

Ne bi primerjala izkušenj v tem kontekstu. Vsak ima svoje. A starejši postajamo, bolj razumemo, kako močan vpliv ima lahko nek človek na nas. Morda ne zaradi moralne presoje, ampak ker si takrat v odnosu nekaj iskal – potrditev, ljubezen, stik.

Ko se pogovarjamo o odnosih, hitro opazimo, kdo je zrel, kdo ne. Koliko mladih danes sploh zna čustveno vstopati v odnos? Pogosto niso pripravljeni na resno vezo; hitro se navežejo, še hitreje pa “počijo”. Po eni strani so mladi polni čustev, a hkrati brez pravega razumevanja, kaj pomenita zrelost in odgovornost.

Tudi starši pogosto pozabimo, kako pomembno je, da spremljamo svoje otroke. Opazimo, če je sin lačen ali utrujen, a ne najdemo časa, da bi se resnično pogovorili z njim. Včasih nas življenje tako potegne vase, da pozabimo vprašati osnovno: “Kako si? Kaj se ti dogaja?”

Zdi se, da v današnjem času tudi družine razpadajo hitreje, ločitve so pogoste, tudi med katoličani.

Zakoni pa se pogosto končajo, ker ni več pripravljenosti obeh, da bi delala na odnosu. Še tako dober zakon se ne more rešiti, če samo eden vztraja.

Katoliška Cerkev sicer ponuja veliko. Terapije, duhovne obnove, zakonske skupine, a vse to deluje le, če so ljudje pripravljeni sodelovati. Marsikdaj priprava na zakon ni dovolj poglobljena; ljudje prejmejo zakramente, ne da bi res razumeli njihovo težo. Vprašati se moramo, koliko jih je Cerkev dejansko pripravila na življenje v veri.

Namesto številk, poročil in statistik bi morali graditi občestvo – pravo skupnost, kjer se ljudje poznajo, pogovarjajo in si pomagajo brez obsojanja. Takšna občestva Cerkev oživljajo: v družinskih katehezah, majhnih skupinah, kjer ljudje resnično doživijo povezanost. Tam se učiš govoriti o svojih bolečih točkah, poslušati druge, rasti skupaj. Če želimo, da bo Cerkev živela, moramo graditi skupnosti, kjer vsakdo prispeva svoj del.

Mogoče njuna pot do srečnega zakonskega življenja pač ni bila ravno najbolj klasična, je bila pa za njiju prava.

Kako mladim danes omogočiti pristno duhovno izkušnjo in ne le prostor za druženje znotraj nekih cerkvenih skupin?

Pri delu z mladimi se pogosto zanašamo nanje kot na animatorje, pevce, glasbenike … A pozabimo, da tudi oni potrebujejo duhovno hrano. Iz osebne izkušnje vem, da so trenutki pred Najsvetejšim, v molitvi in slavljenju, lahko prelomni. Mlade se mora povabiti, ne prisiliti. Dati jim priložnost, da sami odkrijejo lepoto vere. In jih spremljati z razumevanjem, ne z obsojanjem.

Marsikateri, tudi katoliški, starši imajo izdelan natančen načrt za svoje otroke. Njihovi otroci bodo šli točno tako pot, kot so si zamislili, nič drugače. Mene pa je strah, da bi svoje otroke na kaj takega predispozicionirala. Vera je osebna stvar. Če ni njihova, se ne bo obnesla. Lahko samo upaš, da jo bodo sprejeli in ohranili, ampak starš ni odgovoren za to, ali bodo otroci verni. Odgovoren je, da naredi vse, kar je v njegovi moči, da se vera lahko zgodi, da raste in da jo bodo otroci znali gojiti.

Ko so otroci stari dvanajst let, ni več toliko pomembno, kaj jim govoriš. Pomembno je, da si sam iskren, da nisi dvoličen, da vidijo, kako ti vera nekaj pomeni, in da tudi ti sam napreduješ, da nisi ostal na ravni otroške vere. Kasneje pa postanejo zelo pomembni tudi vrstniki. Mislim, da se včasih premalo zavedamo, kako močan vpliv imajo.

Res pa je, da moraš pri vsakem otroku najti svoj način. Enemu moraš dati več spodbude, drugega pa pustiti pri miru.

Ko sem bila mlajša, sem si mislila, da bom svoje otroke vzgajala točno tako in tako. Zdaj vem, da jih moraš pustiti, da dihajo, da so različni. Zato tudi jaz pravim svojim otrokom: bodite to, kar ste. Pustite drugim dihati. Bodite v skupnosti, kjer vam je lepo. V veri ni prisile, je zgled. Če te otroci vidijo, da ti vera pomeni nekaj resničnega, bodo sami začutili, da je v tem nekaj dobrega.