Cena otroštva pred ekranom – resnična zgodba 12-letnika

Vir: Envato.com

Nedolgo nazaj se nam je pri kosilu pridružil 12-letni sorodnik. Ko so drugi že vstali in šli na svoje, sva se pogovarjala o tem, kaj je počel med počitnicami, kaj zanimivega je bilo pri njegovi babici, kaj najraje je itd. Ker ima precej mlajše sorodnike, s katerimi tudi preživlja del počitnic, sem ga vprašala, kateri od njih se mu zdi najbolj »živ«. Pogledal me je nekoliko zmedeno in vprašal: »Kaj pomeni ‘biti živ’?«

Cenila sem njegovo iskreno vprašanje, a trudila sem se, da na zunaj nisem izgledala preveč šokirano. Mirno sem mu razložila pomen, on pa mi je dal kratek odgovor. Pogovor sva nadaljevala, a v meni je ostalo vprašanje: koliko vsakdanjih besed mu je še neznanih?

Večino otroštva za ekranom

Vem, da je bil kot otrok veliko pred televizijo, ki je bila doma skoraj vedno prižgana. Pri šestih letih je dobil svojo otroško tablico, pri enajstih pa pametni telefon. Knjige oziroma branje pravljic niso bile visoko na lestvici družinskih prioritet.

Danes ima težave v šoli. Potrebuje dodatno strokovno pomoč in veliko popoldanskega časa z različnimi odraslimi, ki mu snov razložijo na način, da jo razume. To ni enostavno delo – zahteva veliko potrpežljivosti in vztrajnosti, tako od otroka kot od “popoldanskih učiteljev”.

Da ne bo pomote: fant ni nevzgojen, ima druge talente, predvsem praktične. A pri njem ostaja ena velika praznina – pomanjkanje besednega zaklada, nerazumevanje zahtevnejših pojmov in slabša koncentracija.

Morda kak drug otrok v podobnih okoliščinah ne bi imel tovrstnih učnih težav, saj veliko zavisi tudi od tega, kaj počne v prostem času brez zaslona. Kljub temu raziskave kažejo, koliko besed otroci izgubijo z vsako minuto, ki jo preživijo pred ekranom.

Otroci vse manj slišijo živo besedo

Povprečni triletni otrok pred zaslonom kar 172 minut na dan.

Avstralska študija, objavljena v JAMA Pediatrics, je tri leta v različnih časovnih obdobjih spremljala 220 otrok, starih od 12 do 36 mesecev, in 16 ur na dan snemala njihovo zvočno okolje.

Ugotovili so, da so bili triletni otroci, katerih starši so upoštevali priporočila Svetovne zdravstvene organizacije (največ 1 ura zaslona na dan), dnevno prikrajšani za skoraj 400 “živih” besed.

Ker povprečni triletni otrok pred zaslonom preživi kar 172 minut na dan (skoraj 3 ure), so ugotovili, da tak otrok vsak dan sliši približno 1139 besed manj. In če to pomnožimo s 365, je to primakljaj 415.735 besed na leto. Kdo jih bo nadomestil?

Najbolj ključna so prva tri leta

Zakaj so raziskovalci spremljali prav otroke do tretjega leta? Ker se govor najintenzivneje razvija prav v tem obdobju. »To je obdobje, ki je za govor najbolj intenzivno, učinkovito in neponovljivo,« pravi slovenska logopedinja.

Če otrok v tem ključnem času ne prejme dovolj jezikovnih spodbud, tega kasneje ne more v celoti nadoknaditi. Napredek je možen, a nikoli več tako hitro, spontano in celostno kot v tem “zlatem obdobju”.

Z otroki je včasih naporno, a kaj nam preostane?

Postanimo otrokov telefon.

Res je, z otroki je delo. So naporni, si nagajajo, se dolgočasijo, sitnarijo. Toda, kaj jim bomo dali v zameno?

Miha Kramli v eni od naših oddaj pove, da bi morali starši postati otrokov “telefon”. Se pravi, postati nekdo, ki je otroku zanimiv, nekdo, ob katerem je otrok rad. Podobno poudarja tudi dr. Alenka Rebula, ki pravi, da otroku ostane le tisto, kar je doživel z nami. Ob tem pa nas tudi izziva z zelo pomembnim vprašanjem: “Kaj sem jaz pripravljena dati otroku v tistih 15-ih minutah, ko ne želim, da visi na telefonu ali igricah? Kaj sem pripravljena delati z njim?”

Zmoremo vlagati v otroke?

“Možgani morajo imeti prevladujočo izkušnjo realnega življenja, da bodo kos virtualnemu”.

Fant iz uvoda se ni zataknil samo pri eni besedi. Včasih je narobe izgovoril kakšno besedo, se ni spomnil, kako se imenujejo preproste jedi, ali pa me vprašal, kaj pomeni določen izraz.

Ni težava v tem, če otrok občasno ali za krajši čas gleda v tablico ali telefon – težava je, če mu manjka prevladujoča izkušnja resničnega življenja. Kot pravi Miha Kramli v oddaji: “Možgani morajo imeti prevladujočo izkušnjo realnega življenja, da bodo kos virtualnemu”. Temu fantu je manjkala predvsem živa beseda.

Zato se moramo vprašati, katere veščine želimo, da bi naši otroci razvili, in kaj jim lahko ponudimo danes, da jim bo koristilo kasneje.

Za začetek imamo pri roki nekaj, kar nič ne stane: pristno človeško bližino in besedo. Branje na kavču, pripovedovanje zgodb, listanje starih albumov in obujanje spominov – vse to otroka opremi za življenje.