Kdo se sploh boji katoliške mame?

Foto: Canva

Imate morda doma otroka s kronično boleznijo?

Ker sama živim s celiakijo, se tudi gibljem v krogih ljudi z enako diagnozo. Bolezen je dedna in edina oblika zdravljenja je vseživljenjska dieta. Starši otrok s celiakijo večkrat potožijo, kako težko je otrokom v šoli. Čeprav je slišati, da se nekatere kuhinje zelo trudijo, je občutek izključenosti neizogiben. Sistem pa neenoten. Žal pa se dogaja tudi, da so ti otroci mnogokrat izključeni iz večdnevnih izletov, kot je denimo šola v naravi na morju, v hribih – izključno zato, ker izbrana nastanitev otroku ne more nuditi varne prehrane.

Diskriminacija zaradi bolezni

Zdaj ima tak otrok navadno dve možnosti. Ali ostane doma in mu učitelj pripravi neko drugo delo ali pa za prehrano v šoli v naravi poskrbijo starši. Veliko mam se oglasi v kakšni podporni skupini, da ne ve, kako naj to logistično izvede, kaj naj skuha, da bo primerno za transport, kaj pripravi, kako dostavi … Za tisti teden lahko spusti službo iz rok in samo kuha ter dostavlja obroke. Za trenutek si poskusite predstavljati, kako izredno težka in frustrirajoča situacija je to.

Nemoč, ki jo starši ob tem doživljajo, ker si želijo svojemu otroku zagotoviti samo normalno šolsko letovanje, je izredna. Naj ob tem še enkrat spomnim, da gre za dedno bolezen, ki je tako starši kot otroci ne izbiramo sami. Edini način, da ostanemo “zdravi” je, da uživamo varno brezglutensko hrano.

Na tem mestu se vprašam, kako je lahko to dopustno? Kako osnovnošolskemu otroku razložimo, da ker ima celiakijo, ne more s sošolci na morje? Saj gre z družino vsako leto in prav fino se imajo. Kako lahko šolski sistem spregleda tako veliko diskriminacijo proti bolnim? In kaj vse se še dogaja v primerih drugih vrst bolezni in omejitev?

Seveda, ne delajmo si utvar. Utopično je misliti, da je absolutna inkluzija mogoča. V nekaterih primerih je tak cilj res nedostopen. Ampak tukaj govorimo samo o hrani. 

Ob vsem govoru o svinjini, se mi še vedno ne pogovarjamo o naših otrocih s prehransko boleznijo. Zakaj ne?

Verska diskriminacija zaradi svinjine?

Po letih in letih takšnih zgodb, danes v novicah poslušam o prilagajanju šolske prehrane različnim verskim prepričanjem, o katerem je med drugimi spregovoril tudi zagovornik načela enakosti. To mi da misliti. Vem, da se pedagogi v šolah že dolgo ukvarjajo s tovrstno problematiko in da jih ob vsakem kosilu učenci sprašujejo ali je na krožniku svinjina.

Pritiski na učitelje so eskalirali na nivo, ko se zdaj o problematiki pogovarja širša slovenska javnost. Pa ne razumite narobe, moja edina želja je, da nihče od otrok v šoli ne bi bil lačen in da bi vsak dobil kosilo, ki ga lahko brez strahu poje. Ampak ob vsem govoru o svinjini, se mi še vedno ne pogovarjamo o naših otrocih s prehransko boleznijo. Zakaj ne?

Sprašujem se, kaj je vodilo za vse to. Tudi otroci iz katoliških družin bi se lahko denimo sklicevali na post, pa se ne. Vrsto let to nikoli ni bilo pereče vprašanje, pa je katoliška vera globoko zasidrana v našo zgodovino.

Je tukaj prisoten strah?

Katoliške mame se namreč nihče ne boji, saj mora ta biti po družbenem prepričanju tiha, pokorna in ubogljiva. Tudi kadar se glasno postavi za svojega otroka, se s strani družbe to prej obsoja kot upošteva. Se staršev iz drugih verskih pripadnosti bojimo? Si zato kar naenkrat želimo ugoditi vsemu in vsakemu? Da nas več ne bi bilo strah? In če da, česa se v resnici bojimo?

To vprašanje pospravljam nazaj v predal, saj se zavedam, da pravega odgovora nanj ne bom dobila, hkrati pa mi vse dogajanje po svetu kriči jasen odgovor v obraz. Edino vprašanje, ki ga puščam na mizi je to – kje je zagovornik načela enakosti, ki se bo zavzel za naše male celiakaše in jim omogočil, da bodo svoja osnovnošolska leta preživeli neodrinjeni in nestigmatizirani?

Nestrpno vas pričakujemo, bodite glasni tudi zanje.