5 razlogov, zakaj starši izgorevamo

Foto: Shutterstock

Sodobni starši se soočamo s kroničnim pomanjkanjem časa, hitenjem, utrujenostjo in posledično tudi izgorelostjo. Včasih se izčrpanosti ne da izogniti, npr. ob dojenčku, ki daljše obdobje ne spi, ob boleznih, zakončevi odsotnosti, večjih obremenitvah v službi. A pogosto se zgodi, da naporno obdobje mine, starši pa smo še vedno pod pritiskom in izčrpani.

Na nekatere dejavnike žal nimamo vpliva. Živimo v času, ko večina staršev krmari med zahtevno službo, otroki in gospodinjstvom, ne da bi imeli kakšno izbiro. Na nekatere dejavnike pa lahko vplivamo, a smo tako ujeti v rutino, da tega ne storimo. Zakaj sami sebe težko razbremenimo?

1. Naložimo si preveč obveznosti

Ponudba v sodobnem svetu je ogromna. Toliko stvari bi radi videli, poizkusili, jih omogočili otrokom. Želimo si dom kot iz kataloga, radi bi obiskali tisoč in en dogodek, se ukvarjali z novim športom, otroke vse popoldneve vozili okrog, ostajali v stiku s prijatelji, šli na zanimiv seminar, zdravo kuhali, si zašili novo obleko, izdelali voščilnice, obdelovali vrt in skrbeli za rože, posušili zelišča za čaj, otroke naučili drsati, prebrali priljubljeno spletno stran, preverili družabna omrežja in poslušali kakšen podcast. Namesto da bi izbrali omejeno število dejavnosti, ki bi nas napolnile, hitimo od ene do druge in se pritožujemo nad norim tempom.

2. Ne prosimo za pomoč

Vzgojeni smo, da prositi za pomoč pomeni priznati poraz. Še huje je, če si pomoč plačamo, saj se ob tem počutimo, da smo leni in zapravljamo denar. Pomivali in likali bi vendar lahko sami, pa čeprav ob enajstih zvečer! V resnici si je dobro priznati, da ne zmoremo vsega. Če oba starša iz službe prideta pozno popoldne, še kako prav pride dodatna roka, ki poskrbi za tisto, za kar vedno zmanjka časa.

Najtežje svojo nemoč sprejmemo takrat, ko se nam zdi, da bi morali imeti veliko časa, a nam vseeno ne uspe. To se lahko zgodi med porodniško ali ko imamo doma majhne otroke. Priznati, da ne zmoremo vsega, in prositi za pomoč, je dobra vaja v ponižnosti. Obenem daje bližnjim priložnost za dobro delo ali za vir zaslužka, če se odločimo za plačano pomoč. V vsakem primeru bodimo brez slabe vesti!

3. Ne upoštevamo, da ima dan 24 ur

V idealnih okoliščinah bi 8 ur delali, 8 ur spali in bili 8 ur prosti. A služba in prevoz običajno vzameta več časa, nekaj časa je treba odšteti še za nujne obveznosti, kot je nakup hrane ali zobozdravnik. Tudi ure spanca (po priporočilu strokovnjakov jih mora biti vsak dan od 7–9 ur) bi morale biti nedotakljive, v kolikor doma nimamo dojenčka. Koliko ur nam ostane? Ko načrtujemo popoldan, si domišljamo, da razpolagamo z ogromno količino časa, ki pa je v resnici zelo omejen. Če sprejmemo, da popoldne mine hitro, bomo vanj lažje umestili stvari, ki so zares bistvene (pogovor z zakoncem, igranje z otroki, svež zrak itn.).

4. Ne znamo reči »ne«

Omejevanje in postavljanje mej je edini način za ohranjanje duševnega zdravja.

Težko je odkloniti vabilo na še eno otroško rojstnodnevno zabavo. Težko je zavrniti sodelovanje pri projektu, za katerega v resnici nimamo časa. Težko je reči prijateljem, da se ne moremo dobiti, ker potrebujemo mirno popoldne doma. Težko se je odpovedati zanimivemu seminarju. Težko si je v knjižnici izposoditi samo tri knjige, če bi jih radi prebrali deset. A omejevanje in postavljanje mej je edini način za ohranjanje duševnega zdravja. Naložimo si lahko le toliko, kolikor zmoremo (in ne toliko, da ravno še »ne crknemo«).

5. Vse hočemo imeti pod nadzorom

Ogromno obveznosti si nakopljemo zato, ker nočemo prepustiti kontrole. Na vsak način moramo pregledati, kako je otrok naredil domačo nalogo in ali ima ošiljene barvice. Preverjamo, ali se je dovolj dobro stuširal. Zlagamo perilo v omare, da kdo ne bi zmečkal sadu našega dela. Same sesamo in pomivamo, ker mož tega ne opravi enako dobro. Otroke navajamo, da razmišljamo namesto njih, jih opominjamo in namesto njih pripravljamo šolske potrebščine.

V resnici se bo marsikaj opravilo brez nas in našega vsenadzorujočega pogleda. Le bližnjim moramo dati priložnost in dopustiti, da bodo stvari opravili nekoliko po svoje.