17. november – dan, ko sem še posebej hvaležen za življenje!

Foto: Wikimedia Commons

V teh dneh veliko slišimo besedo »nedonošenček«. Besedo, katere pravega pomena nekateri politiki še vedno ne razumejo. Ob tem bi bilo pozornost, ki je bila namenjena napačni uporabi te besede potrebno nameniti nekam drugam.

Ob besedi nedonošenček se mora soj žarometov usmeriti tja, kjer potekajo prave bitke. Bitke medicinskega osebja, ki se vsak dan znova bori za vsak dih, za vsak gib in za vsako utrip srca teh prezgodaj rojenih čudežev.

Strah, piskanje, nasmehi …        

Izkušnja obiskovanja Enote za intenzivno terapijo in nego novorojenčkov v UKC Ljubljana (EINT) je bila zame ena izmed najmočnejših v življenju. Ob vstopu na oddelek te za drsnimi vrati najprej pozdravijo kratki stavki spodbude, ki so zapisani na steni hodnika. Zapisi hvaležnosti staršev, ki so svojo pot na tem oddelku prehodili pred nami. Ob prebiranju stavkov sem si lahko le želel, da bi enkrat tudi jaz na ta zid dodal moj stavek hvaležnosti.

Nenehne spodbude, skrbnost in ravno prav odmerjena doza optimizma so mi vseskozi dajale občutek, da je hči na varnem.

Piskanje, takšno in drugačno, ki se ga z meseci hoje po teh hodnikih nisem navadil, me je vedno znova spomnilo, da eden izmed malih borcev nekaj potrebuje. In podzavestno sem se vedno vprašal, ali piska pri mojem otroku … Strah je bil sestavni del približevanja eni izmed sob, kjer je v inkubatorju ležal moj otrok, ki se mu je (pre)hitro mudilo na svet. To je tisti prvinski strah, ki mi je vedno znova, ne glede na čas, ki ga je hčerka preživela na oddelku, omehčal kolena.

Toda že prvi nasmeh in pozdrav sestre, ki je takrat skrbela za mojega otroka, me je pomiril. Ne vem, ali te veščine vedno znova »trenirajo« ali ne, ampak ti zaposleni imajo neverjetni dar, da samo s svojo čutno prisotnostjo naselijo mir v starše.

Žarek upanja, ponižnost, zaupanje …

Ta oddelek je nenačrtovano postal prvi trimesečni dom moje hčere in hkrati začasni drugi dom moje žene. Obenem pa je ta oddelek meni, kot nemočnemu očetu, ki veliko več od tega, da sem poslušal zdravnike in sestre o napredku mojega otroka, nisem mogel storiti, pomenil ogromen žarek upanja, da bo na koncu vse v redu.

Nenehne spodbude, skrbnost in ravno prav odmerjena doza optimizma so mi vseskozi dajale občutek, da je hči na varnem. Težko je pustiti otroka v skrb nekomu drugemu, toda ta izkušnja me je naučila ponižnosti. Pokazala mi je, kako sem lahko majhen pri načrtovanju prihodnosti in kako pomembno je zaupati, da bo ob pravem času za mojega otroka poskrbljeno tako, kot je to zanj najboljše.

Hvaležnost!

17. november je sicer svetovni dan nedonošenčkov, obenem pa je zame priložnost, da kot starš ponovno začutim neizmeren občutek hvaležnosti. Ko se danes ozrem na triletno hčerko, ki je na svet »pričivkala« s 640 g porodne teže, se pogosto zalotim, da se vprašam: »Kako je to mogoče?«

Ko mi ta isti otrok danes modruje, odgovarja, me poskuša pretentati ipd.  se pogosto spomnim na trenutke ob inkubatorju, ko je bila moja edina želja ta, da jo v svojem naročju prinesem domov.

Ko je odvzet občutek nadzora

Priznam, da imam kot oče rad, da so stvari pod nadzorom. Če  imam občutek, da se stvari ne odvijajo po načrtu, me hitro »zanese« v skušnjavo, da skušam vse (tudi na silo) urediti.

Tam, kjer so se drugi borili za življenje moje hčerke, mi je bil popolnoma odvzet občutek nadzora. Ničesar ni bilo, s čimer bi lahko pomagal, da bi hitreje napredovala. Razen prisotnosti, tihe podpore, molitve in zaupanja nisem mogel narediti ničesar. In to me je včasih pošteno spravljalo ob živce.

Toda v obdobju treh mesecev, ki smo jih preživeli na tem oddelku se je vame počasi naselilo zavedanje, da je takšna odpoved nadzoru nujna. Občutek nemoči ob tem je sicer srce parajoč, toda obenem sem bil blagoslovljen z zavedanjem, da  je bila hčerka prepuščena v najboljše roke.

Bitka za naše otroke

Vsaka zgodba, ki je zapisana v srcih teh, ki delajo na  EINT, je drugačna. Posebna. Vsak zgodba ima drugačen potek in drugačen konec. Žal, nekatere tudi tragičnega. Toda ena stvar je skupna vsem. Zavedanje, da se za naše otroke borijo z vsem srcem.

Zato danes usmerimo pozornost na te, katerih klici po boljših materialnih in kadrovskih pogojih so pogosto slabše slišani kot nepremišljeni tviti politikov na družbenih omrežjih. 

Hvala vsem, ki se za naše otroke borite! Hvala vsem zaradi katerih naši otroci živijo!

Komentarji

  1. Moja čudežna deklica že 5 let in pol hodi po tem čudovitem svetu. Živa je, živahna, zdrava, super punca! Vse to samo zato ker so na EINT v Lj znali z njo in z nami, ko se je prehitro rodila s 1280g.
    NAJLEPŠA HVALA ZA VSAKO SESTRO, ZDRAVNIKA, SPODBUDO IN OPTIMIZEM! Vsi na EINT STE ZAKON!

Komentiranje je onemogočeno.