Kako je skrivnostni Evropejec rešil tisoče ameriških dojenčkov

Foto: New York Public Library Digital Collections

Zgornji naslov je pravzaprav naslov knjige, ki je iz šla pred nekaj leti – The Strange Case of Dr. Couney: How a Mysterious European Showman Saved Thousands of American Babies. 

Še nekaj desetletij nazaj je to, da se je otrok rodil nekaj tednov prezgodaj praviloma pomenilo smrtno obsodbo. Danes, ko so realne možnosti preživetja že kmalu po dvajsetem tednu in ko se za vsakega prezgodaj rojenega otroka trudi velika ekipa strokovnjakov, se zdi to skoraj nepredstavljivo.

Kot pri vseh stvareh, je pogosto dovolj en človek, ki ima vizijo in upa iti proti toku. Na področju neonatalne nege v ZDA je bil to Martin Couney, znan kot »zdravnik inkubator«. Verjel je, da lahko tudi nedonošenčki preživijo in normalno živijo ter to pokazal množicam.

Kdo je bil Martin Couney?

Rodil se je leta 1869 v mestu Krotoszyn, v današnji Poljski. Najprej je šel v Anglijo, pozneje v ZDA. Trdil je, da je medicino študiral v Nemčiji, a dokazov za to niso nikoli našli. Zdravstvena elita ga je zavračala in mnogi so ga obsojali kot samo promotorja in šarlatana. Kljub temu pa je oral ledino na področju neonatalne nege. Očitno je imel vseeno nekatere dobre veze v visokih medicinskih krogih, več kot očitno pa je imel tudi smisel za podjetništvo. Vendar tega ni uporabil, da bi obogatel, ampak da bi pomagal otrokom, ki so bili prezgodaj rojeni. Uradna medicina je v prvi polovici prejšnjega stoletja vložila bolj malo truda v to, da bi nedonošenčki preživeli. Starši so tako lahko večinoma samo čakali, da bodo njihovi otroci umrli.

Couney je nabavil inkubatorje, ki so bili takrat novost, zaposlil medicinske sestre in staršem nedonošenčkov ponudil možnost. Ker ni imel sredstev za financiranje vsega tega, je ustvaril najprej stalno (pozneje pa potujočo) razstavo na Coney Islandu v New Yorku, kjer je bil eden največjih zabaviščnih parkov tedanje Amerike. Največji hit tega parka je bila prav razstava “dojenčki iz inkubatorja”. Nad vhodom je obiskovalce pozdravljal napis “Ves svet ljubi dojenčke”. V notranjosti pa so prezgodaj rojeni otroci, obdani s predanim zdravstvenim osebjem, bili svojo prvo življenjsko bitko. Na tisoče ljudi je plačalo vstopnino in prišlo gledat majhne dojenčke. Za vstop in ogled je bilo treba odšteti takratnih 25 centov. Posebna steklena ograja pa je poskrbela, da se radovedneži niso mogli preveč približati otrokom.

Z nedonošenčki so delali skrajno nežno in previdno. O tem pričajo tudi neverjetni uspehi preživetja.

Novosti pri negi dojenčkov

Inkubatorji, ki jih je Couney uporabljal, so bili najnovejši modeli, uvoženi neposredno iz Evrope. Francija je bila takrat vodilna na svetu v oskrbi nedonošenčkov, ZDA pa so zaostajale za več desetletij.

Vsak inkubator je bil visok več kot 1,5 m, izdelan iz jekla in stekla ter je stal na nogah. Zunanji bojler je dovajal vročo vodo v cev, ki je tekla pod posteljo iz fine mreže, na kateri je spal dojenček, termostat pa je uravnaval temperaturo.

Otroke so hranili z mlekom dojilj in bili zelo strogi glede higiene. Nekatere metode so bile za tisti čas zelo nekonvencionalne. Večina bolnišničnih zdravnikov je menila, da je treba stik z nedonošenčki čim bolj zmanjšati, da se zmanjša tveganje za okužbo. Toda Couney je svoje medicinske sestre spodbujal, naj dojenčke jemljejo iz inkubatorjev, jih objemajo in poljubljajo, saj je verjel, da se otroci odzivajo na naklonjenost.

Skrb za nedonošenčke je bila draga, toda Couney staršem ni zaračunal niti centa za njihovo zdravstveno oskrbo – plačala je javnost. Prišli so v tolikšnem številu, da je Couney zlahka pokril svoje obratovalne stroške, dobro plačal svoje osebje in ostalo mu je dovolj denarja, da je s svojimi razstavami potoval po ZDA.

Normaliziral je nego najbolj nebogljenih in jim ponudil možnost življenja.

Spektakel za pomoč prezgodaj rojenim otrokom

Spektakel je bil samo zunanji. Za steklom razstave je bila prava medicinska enota. Z nedonošenčki so delali skrajno nežno in previdno. O tem pričajo tudi neverjetni uspehi preživetja. Ti so bili tako očitni, da jih tudi uradna medicina ni mogla dolgo ignorirati. Skozi njegove inkubatorje in nego je šlo preko 6000 nedonošenčkov in 85 % jih je preživelo. Starši prezgodaj rojenih otrok so ga slavili kot junaka, prav tako pa tisočeri, ki so si ogledali njegove razstave in se prepričali, da ti otroci ob primerni negi niso obsojeni na smrt.

Nekateri zdravniki so sčasoma začeli pošiljati prezgodaj rojene dojenčke h Couneyu, kar je končno pomenilo tiho priznanje kakovosti oskrbe, ki so jo dojenčki prejemali v njegovi ustanovi.

Njegove razstave so usahnile in bile pozabljene, ko so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v bolnišnicah ustanovili uradne neonatalne oddelke in enote za intenzivno nego novorojenčkov.

Še danes mnogi Couneyjevi “dojenčki” s hvaležnostjo govorijo o njem. “Nihče drug se ni ponudil, da bi storil karkoli, da bi me rešil,” pravi ena od dojenčkov, Beth Allen, ki se je rodila tri mesece prezgodaj v Brooklynu leta 1941.

Upati si in spremeniti družbeno mnenje

Vpliv in doseg razstav Martina Couneya so začeli ceniti šele po desetletjih. In pravzaprav tudi genialnost njegove ideje, da je nagovoril ljudi in uporabil načine predstavitve, ki so bili v tistem času najbolj odmevni. Ni ga bilo sram stopiti s piedestala, da bi prepričal množice. In uspelo mu je nekaj izjemnega. Obrnil je tako družbeno mnenje kot mnenje medicinske stroke glede sposobnosti preživetja nedonošenčkov. Normaliziral je nego najbolj nebogljenih in jim ponudil možnost življenja. Vedel je, da ima prav in upal je poiskati alternativno pot, da je to pokazal vsemu svetu.

Vir: www.neonatology.net

www.bbcnews.com