Prvi vikend v juniju. Jasa sredi rekreacijskega centra Mostec v Ljubljani. V senci okoliških dreves se podi množica otrok, med tem, ko starši v sproščenem klepetu izmenjujejo vtise od zadnjega srečanja. In to nikakor niso navadna srečanja »običajnih« otrok in njihovih staršev.
Večina otrok, ki se podi po jasi v gozdu, so bili ob rojstvu le za dlan veliki novorojenčki, kot jim pravijo v Društvu za prezgodaj rojene otroke. To društvo že od leta 1996 organizira srečanja zdravstvenih delavcev iz enote za intenzivno nego in terapijo (EINT) ter otrok, ki so bili ob rojstvu v njihovi oskrbi. Odraža predvsem hvaležnost za te otroke, ki lahko zaradi požrtvovalnega dela osebja EINT živijo.
Odtis noge 600 g težke nedonošenke
Ovekovečile so rojstvo moje hčere na prav poseben način, za kar jim bom večno hvaležen.Ob rojstvu otroka, ki je dejansko velik le nekaj več kot dlan odraslega človeka, je težko najti trenutek, ko sem se kot starš pričel zavedati, da je moj otrok rojen, da živi. Toliko je skrbi, pomislekov in dvomov, da veselje ob rojstvu (ekstremno nedonošenega) otroka, odtava iz prvega plana.
Ne bom pozabil trenutka, ko sem le nekaj dni po rojstvu na pultu ob inkubatorju zagledal majhen prepognjen kartonček. Svetlo zelen kos papirja je imel na zunanji strani podobo Društva za pomoč prezgodaj rojenim otrokom, znotraj pa so bili podatki o hčeri (teža, velikost itd.). In odtis majhne drobne nogice.
Medicinske sestre, ki so članice društva, so takrat naredile to simbolno dejanje. Naredile so to, česar kot starš nisem bil sposoben narediti. Ovekovečile so rojstvo moje hčere na prav poseben način, za kar jim bom večno hvaležen.
Ko povezanost nima roka trajanja
Od rojstva naprej se med vsemi, ki se srečujejo na oddelku EINT pletejo prav posebne vezi. Ko je življenje otroka najbolj krhko in ko kot starš zanj ne moreš storiti ničesar, razen da stojiš ob inkubatorju, ga vzpodbujaš in moliš zanj – takrat skrb prevzamejo ti zaposleni.
Počasi se gradi ta vez med otrokom, starši in zaposlenimi. Vez, ki se ne pretrga ob odhodu otroka iz porodnišnice, ampak se neguje še leta po tem, ko skrb za otroka iz rok medicinskih sester in zdravnikov prevzamejo starši. Vez, ki vsako leto znova pripelje v Mostec, ki je v vseh teh letih postal simbol hvaležnosti.
Namesto piskanja aparatov se razlegajo razigrani glasovi otrok
V Mostecu ni tišine, ni veliko mirnih kotičkov, tega je bilo v bolnišnici dovolj. V Mostecu so predvsem radost, ponos, sreča in hvaležnost. Hvaležnost staršev, da so bili naši otroci deležni te oskrbe, ki jim je omogočila preživeti. Hvaležnost medicinskega osebja, ker znamo starši skupaj z otroki prepoznati njihov trud in požrtvovalnost. In hvaležnost obojih, da so ti otroci danes med nami.
Ko pot po hodniku bolnišnice zamenja prašna pot parka
Mostec je tako kraj veselja ob ponovnem snidenju in kraj, kjer ob obujanju spominov ponovno steče kakšna solza hvaležnosti po licu zbranih.Ob stopanju po prašni poti, ki vodi proti osrednjemu prostoru v Mostecu je korak udeležencev odločen, hiter, je korak, ki ne omahuje, ampak želi čim prej priti na cilj.
Prav nasprotje negotovim korakom, ki smo jih starši morali prehoditi, ko smo se v porodnišnici vzpenjali do enote intenzivne terapije, kjer so skrbeli za naše otroke. Takrat je korak večkrat zastal v negotovosti ob pričakovanju sporočila o zdravstvenem stanju otroka.
Mostec je tako kraj veselja ob ponovnem snidenju in kraj, kjer ob obujanju spominov ponovno steče kakšna solza hvaležnosti po licu zbranih.
Ne skrbijo le za preživetje otroka, ampak tudi za nepozabne trenutke
Zagotovo je prva naloga osebja na EINT skrb za fiziološke in zdravstvene potrebe otrok. Toda ob tem nikoli ne pozabijo, da so to prvi dragoceni trenutki, ki jih otroci preživijo s starši.
Ker takšnih dejanj starši takrat ne moremo storiti, so oni tam namesto nas in se skupaj z nami veselijo teh trenutkov, ki ostanejo v spominu.Koliko ponosa je žarelo iz sestre, ko je hčero prvič oblekla v bodi, kasneje pa v majhno oblekico, pa čeprav je bila oblečena le v inkubatorju. Ali pa, ko je prvič spila tistih nekaj mililitrov mleka po steklenički, ko so ji na glavo nadele pleteno kapico, ki so jo same izdelale …
S temi dejanji pokažejo, da se je za vsako, še tako drobno življenje, vredno boriti. Ker takšnih dejanj starši takrat ne moremo storiti, so oni tam namesto nas in se skupaj z nami veselijo teh trenutkov, ki ostanejo v spominu.
Ko boste naslednjič kritizirali naš zdravstveni sistem, pomislite na te ljudi – lahko pa jih tudi pridete pozdravit v Mostec. Letošnje srečanje bo v tradicionalnem terminu (prvo soboto v juniju). Tam boste spoznali, kaj pomeni hvaležnost za dar življenja in kako ta hvaležnost poveže ljudi za vse življenje.
