Zaradi seksi ritke

Praznovali smo Valentinovo – dan zaljubljencev ali vsaj spomina na zaljubljenost. Je pa to tudi čas, ko se kot starši lahko vprašamo, kako zaljubljenost doživljajo naši otroci in kaj lahko storimo, da bo to obdobje zanje čim lepše.

Se otroci sploh zaljubljajo?

K pisanju sledečega članka me je spodbudila izkušnja mojega znanca, ki je prisostvoval pogovoru med tretješolci, ki so se pomenkovali o puncah. Eden izmed fantov, recimo da je bil Anže, je drugega dražil, da je zaljubljen v svojo sošolko. Znanec, ki je bil prisoten pri pogovoru, je rekel, da je biti zaljubljen nekaj zelo lepega. Pa mu je Anže odvrnil: »Seveda, Peter je zaljubljen v Ano zaradi seksi ritke.«

Otroci že od rojstva dalje intenzivno doživljajo in izražajo najrazličnejša čustva, sprva bolj enostavna (jezo, žalost, veselje, strah, gnus, sram), od petega leta dalje pa tudi bolj kompleksna čustva (na primer ponos, krivdo, ljubosumje, upanje, tesnobo, ljubezen). Pokazati zmorejo ljubezen in naklonjenost do svojih staršev, bratov in sester, tudi sovrstnikov nasprotnega spola. Pa se tudi zaljubljajo?

Spolna želja pri otrocih

V stanju zaljubljenosti bo za moškega v ospredju fizična povezanost in erotični vidik odnosa z žensko. Obratno bo ženska v stanju zaljubljenosti iskala predvsem čustven stik z moškim.

Romantična ljubezen ali zaljubljenost naj bi bila povezana s spolno oziroma erotično željo, ki se pojavi šele s puberteto. Vendar že pri mlajših otrocih opazimo, da nekateri iščejo in doživljajo užitek ob fizični stimulaciji svojega telesa, vključno s spolnimi organi. Tudi zgornja izjava osemletnika bi lahko navidezno potrdila, da imajo že mlajši otroci spolne želje in jih privlačijo intimni deli nasprotnega spola.

Ali bi bilo možno, da otroci, ki še niso spolno zreli, čutijo romantično ljubezen, vznesenost, poželjivost oziroma neko erotično izkušnjo ob svojih prijateljih? Najbrž je možno, vendar zelo redko. Dogaja se, da se kdo »zatreska« v svojo sošolko, celo v učiteljico. Vendar pa je to v času pred puberteto (nekje do 10. leta) še čisto normalno, če je seveda izraženo na primeren način (brez zalezovanja, posmehovanja ali razmišljanja samo o tem).

Ozadje zaljubljenosti tiči v odnosu z materjo

Razvoj zrele ljubezni poteka postopoma. Če zarodek v maternici nima lastnih potreb, saj je eno z materjo, v stanju duhovne enosti s celotnim stvarstvom, pa otrok ob rojstvu postane bitje s potrebami, ki jih sprva zadovoljujejo njegovi starši, zlasti mati. Prav z njo se otrok najprej identificira in ostaja v stanju simbioze vse do razvoja spolne identitete, ki nastopi okoli enega leta in pol. Takrat otrok spoznava, da je od matere ločen in neodvisen ter da tudi sam lahko vzpostavlja odnose z drugimi. Veliko vlogo torej igra mati, ki otroka spodbuja k osnovni ločenosti in separaciji od nje.

Če je med materjo in otrokom zdrav odnos, bodo fantki potlačili čustveno navezanost na mater, ne pa tudi telesne, erotične oziroma spolne privlačnosti do nje. Deklice pa bodo zanikale svojo erotično navezanost oziroma seksualno privlačnost do matere in jo preusmerile na očeta, ni pa jim potrebno zanikati emocionalne navezanosti na mater.

V stanju zaljubljenosti (kot ponovitvi odnosa z materjo) bo tako za moškega v ospredju fizična povezanost in erotični vidik odnosa z žensko. Hrepeni tudi po bližini in čustveni povezanosti z žensko, a ga je tega obenem zelo strah, saj je kot otrok moral potlačiti čustveno navezavo na mater. Obratno pa bo ženska v stanju zaljubljenosti iskala predvsem čustven stik z moškim (saj ga v odnosu z materjo ni bilo potrebno potlačiti), še zlasti v spolnosti. Spolna podaritev je za žensko veliko bolj kot za moškega povezana s pripadnostjo in čustvi v odnosu. Veliko več pogovorov bo potrebovala, preden se bo lahko popolnoma telesno predala moškemu.  

Zaljubljenost kot globok psihološki proces

Pri zaljubljenosti gre za globok psihološki proces, ki združi moškega in žensko s podobnimi čustvenimi ranami z namenom, da jih v intimnem odnosu zacelita.

Nekateri strokovnjaki menijo, da je zaljubljenost zgolj družbeni konstrukt zahodnjakov (primitivna ljudstva zaljubljenosti ne poznajo), ki se zaljubljajo zaradi čustvene nezrelosti in užitkarstva. Zaljubljenost naj bi bila trik narave, iluzija, privid ljubezni oziroma mit o romantični strastni ljubezni med moškim in žensko, ki se spolno privlačita in v tem stanju idealizirata drug drugega. Pri zaljubljenosti gre za globok psihološki proces, ki združi moškega in žensko s podobnimi čustvenimi ranami z namenom, da jih v intimnem odnosu zacelita.

Ali bi potem lahko sklepali, da se zaljubljajo le čustveno ranjeni ljudje, ranjeni otroci? Najbrž, ampak saj smo ranjeni vsi, zato imamo vsi priložnost, da se zaljubimo in tako začnemo celiti lastne rane. Iz zaljubljenosti (ko nezavedno idealiziramo drugega) lahko preidemo v zrel odnos ljubezni, ko se začnemo zavestno truditi, da bi drugega videli v vsej lepoti in idealu (idealu, za katerega smo bili ustvarjeni).

Zaljubljenost skozi oči Boga

Papež Janez Pavel II.* poudarja predvsem teološki vidik zaljubljenosti. Meni namreč, da je to prvotno blagoslovljeno stanje izvirnega moškega in ženske, ki sta kljub različnosti spola zmogla postati dar drug za drugega, brez posedovanja, poželenja, sebičnosti in gospodovanja nad drugim (govori o čisti spolni želji, torej želji ljubiti kot Bog). V času zaljubljenosti naj bi torej fant in dekle sebe in drug drugega sprejemala kot čisti dar, prav tako kot ju vidi Bog. Ker pa zaljubljenost mine, izgine tudi teološki pogled na sočloveka.

Kaj lahko naredimo starši

Vprašanje, ki si ga moramo kot starši zastaviti, je, kako živeti in vzgajati naše otroke, da bodo čez nekaj let postali zreli in odgovorni partnerji v intimnih odnosih. Navajamo nekaj predlogov:  

1. Mož in žena naj postaneta zgled čistosti v spolni ljubezni. Z zgledom lahko otroke naučita, kako ljubi moški in kako ženska, kako se darovati, si pomagati in spoštovati.
2. Otroke je potrebno naučiti, kako naj komunicirajo in pokažejo svoj namen po zbližanju z vrstniki nasprotnega spola, kako naj se zanimajo zanj na dostojen način, kako naj osvajajo srce ljubljenega – brez vulgarnih in prostaških izrazov, ki bližnjega prizadenejo, popredmetijo ali osramotijo.
3. Otroke je potrebno naučiti, kako naj se zaščitijo pred morebitno zlorabo njihovih teles. Zlasti dekleta je vedno znova potrebno potrjevati v njihovi lepoti. Ni jim potrebno razgaljati lastnih teles, da bi bile vredne in sprejete v moško družbo. Fante pa je potrebno naučiti, kako naj kot pravi vitezi zaščitijo dekleta in branijo njihovo dostojanstvo.
4. Otroku je potrebno vedno znova dajati potrditev, da je vreden kot oseba; predvsem vreden ljubezni.
5. Otrokom je potrebno dati potrditev, da je spolna želja dana od Boga in je nekaj dobrega. Papež Janez Pavel II. je dejal, da človeško telo kaže na Boga, ki nas je ustvaril. Zato tudi spolnost prinaša veselje, če je darovana in ni posedovalna, poželjiva ali zlorabljena.
6. Ob primernem času (ponavadi ko otrok sam začne kazati zanimanje) otroka lahko vprašamo, kaj si on sam predstavlja pod pojmi zaljubljenost, spolnost, spolna želja. Poučimo jih tudi o angleških pojmih »seks«, »seksi ritka« itd.
7. Priporočljivo je, da se starši sami ponovno poglobimo v razlike med moško in žensko naravo, v poslanstvo moškega in ženske. Tako bomo bolj suvereno zagovarjali svoje vrednote in prepričanja ter otrokom pokazali, kako ravna pravi vitez in prava princeska.

Naši otroci hrepenijo po lepoti, čistosti in resničnosti odnosa, saj je to v njihovi naravi.

Ko sem svojega osemletnega sina vprašala, kako si razlaga besede »seksi ritka«, je rekel, da je to lepa ritka. Prav je, da se kot starši zavedamo, da naši otroci hrepenijo po lepoti, čistosti in resničnosti odnosa, saj je to v njihovi naravi. Vendar pa jim prav odrasli (in družba, v kateri živimo) ponavadi ne zmoremo, nočemo ali ne znamo pokazati resnične lepote spolnosti, zaljubljenosti in prave ljubezni. Nemalokrat jih zavestno ali nezavedno zlorabljamo z vsemi mogočimi navideznimi ideali, idejami, podobami, besedami in zgledi, ki ne upoštevajo njihove nedolžne narave.

Skupaj se potrudimo, da naši otroci ostanejo čim dlje časa nedolžni – torej v stanju čiste svetosti.

* Christopher West (2008). Teologija telesa za začetnike. Založba Družina. 

Janja Grilc je specialistka zakonske in družinske terapije, poročena in mati štirih otrok. Na iskreni.net vodi terapije za posameznike, pare in družine, vodi »Skupino za mamice« ter predava in sodeluje v drugih programih, ki jih nudi iskreni.net.