V zakon in tudi v partnerstvo večinoma vstopimo z neko idealno predstavo, kako lepo bo. In tudi je. Velikokrat.
Ker pa je vse, kar je živo, nagnjeno k cikličnosti, se temu ne izognejo niti naši odnosi. Veliko lažje je, če se tega zavedamo in se na zimska obdobja pripravimo. Veliko zakonov razpade, ker se preveč bojijo zime. Ker ne znajo prezimovati.
Danes je sicer moderno govoriti o tem, da si moramo vse povedati, se ves čas pogovarjati, vse podeliti … če zakonca ne zmoreta sama pa s pomočjo psihoterapije. Vse to je gotovo lahko koristno. Ni pa realno niti življenjsko. Vsaj ne za vse odnose in za vse zakonce.
Veliko zakonov razpade, ker se preveč bojijo zime. Ker ne znajo prezimovati.
Tudi zima ima svoj smisel
Kot ima zima smisel v naravi – da si narava odpočije, da pomrznejo škodljivci, da umre, kar ne more preživeti in da nastane novo, tako ima zima svoj smisel tudi v zakonu.
Tako kot so podnebni pasovi različni, so tudi odnosi. Ampak večina dolgoletnih zakoncev ve povedati, da so bila v njihovih odnosih tudi obdobja »mrzlega« vremena. Tudi viharjev, še bolj pa dolgih dni, tednov ali mesecev mraza in stiskanja zob, da zdržimo … Ker zdržati se splača. Po zimi namreč pride pomlad. Čudovita in lepa. Če ni zime, ne more priti. Potem pride vroče poletje in jesen, polna sadov. Življenje je lepo, ker druga zima ni nikoli več tako huda kot prva. Ker veš, da ne more trajati. Da je treba zdržati, da ima smisel in da nova pomlad že tiho trka na vrata. Veš, da bi bilo skrajno neumno zapustiti toplo peč in se podati ven iskat pomlad v nov odnos. Saj ga najdeš, ampak tudi v njem bo slej ko prej prišla zima. Boš potem vse življenje preživel v iskanju pomladi? Boš sploh kdaj obrodil sad?
Kdaj je čas za prezimovanje?
Običajno pride povsem spontano. Čas za prezimovanje je, ko se ti zdi, da ti zakonec ne more povedati več nič novega, ko se zdi, da so vsi ognji ugasnili, ko zavlada dolgčas, ko so teme vedno iste, ko spolnost postaja rutinska … Ko je zakonski odnos le še ena od front našega življenja. Takrat je čas za prezimovanje.
Kako prezimuje zakon?
Prezimujemo tako, da se umaknemo vase, nekoliko se oddaljimo, ko je to potrebno, ohranimo spoštovanje, ljubezen …, a mirno sprejmemo to, da ni vedno čudovito, da se naveličamo, da nas nekatere stvari motijo in da včasih to niso stvari, ki bi se jih dalo spremeniti in ker imaš spoštovanje do svojega zakonca, mu tega ne boš ves čas tiščal pod nos …
Prezimujemo tako, da gremo v odnosu počivat kot počiva narava. Na zunaj se morda ne vidi veliko. Vse izgleda normalno. Vidva pa vesta, da sta v obdobju, ko dajeta več prostora eden drugemu in ne hodita neprestano v duševni in čustveni prostor drug drugemu. Ko prisluhneta sama sebi, pretresata svoje življenje … in počivata. Tudi od odnosa. Stvari lahko vidiš jasno le, če se nekoliko oddaljiš in jih pogledaš z distance.
Res je, da po tej poti hodita skupaj. Ampak v resnici hodita tudi sama. Vsak človek hodi po svoji poti tudi sam. Od rojstva do smrti živi vsak svojo zgodbo.
Kako zelo osvobajajoče si je občasno dati takšen prostor, se obnoviti in se znova zaljubiti. Ni se treba bati zime. Brez nje namreč ni pomladi.
Kaj je potrebno za prezimovanje?
Odnos za prezimovanje seveda potrebuje določeno zrelost in zaupanje. Lahko bi rekli tudi varnost. Oba se morata v tem odnosu počutiti toliko varnega in gotovega, da ne on sam niti drugi odnosa ne bo zapustil. V grobem bi lahko rekli, da je najboljši okvir za prezimovanje odnosa zakramentalni zakon. Vez, ki ne pravi, dokler nama bo skupaj lepo, ampak vez, ki pravi, dokler naju smrt ne loči.
Pomembno je seveda tudi, da ima naš odnos že od prej ustvarjene zaloge. Dovolj lepih trenutkov, dovolj potrditve, dovolj zaupanja.
Zima mine in pomlad pride
V tej zimi, ki lahko traja le nekaj dni ali nekaj tednov (več bi bilo verjetno predolgo), oba nekoliko zrasteta osebnostno, se prenovita, nekoliko stvari odvržeta, opustita, predelata … zamere, ki so pozno jeseni izgledale kot gore, so se tekom zime razdrobile v drobne kamenčke.
In spet je tu pomlad. Lepa, nežna, spogledujoča, polna obetov prihodnosti in vročega poletja, polna svežih občutkov in starih šal …
Kako zelo osvobajajoče si je občasno dati takšen prostor, se obnoviti in se znova zaljubiti. Ni se treba bati zime. Brez nje namreč ni pomladi. In ni poletja in ni jeseni polne sadov. Zima ima svoj smisel in je tukaj zato, da upočasnimo in pripravimo prostor za novo pomlad. Umetno ustvarjanje pomladi za vsako ceno in vztrajno upiranje zimi tudi naš odnos pušča na površini.
Če trenutno prezimujete, v zakonu ali na katerem drugem področju v svojem življenju, lepo povabljeni k viru toplote. Naši letošnji adventni akciji, v kateri se boste nahranili in dobili vsebine, ki vam bodo pomagale osebnostno rasti. Z majhnimi koraki, 10 minut na dan, a veliko razliko na koncu. Več informacij in prijava: TUKAJ.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Dr. Andrej Perko: Zrel človek se vedno vpraša, kaj bo v odnos prinesel, in ne, kaj bo dobil
Rudi Tavčar: Tudi tisti, ki nas ljubi, nas bo enkrat razočaral
Odličen članek. Sem sama pred kratkim nekaj takega ugotavljala ampak tole je čudovito napisano. Da si pustimo, da je obdobje, ko pač nisva tako v rožicah, ko napako preprosto spregledam, odpustim, sem več sama s sabo in sozakoncu dajem več sočutja, ko se na katerem področju obnaša nezrelo, to sprejmem, ker se vsak od nas nekje obnaša nezrelo. Saj smo tudi mi “otroci”, le da smo 20,30.. let starejši od naših otrok…
Čudovito napisano!