Zakaj morajo Nemci, Švedi, Francozi, Italijani, Kanadčani … za hormonsko kontracepcijo plačevati sami, pri nas pa zanjo – kljub mnogim spornim učinkom – plačujemo iz skupne zdravstvene blagajne?
Predlog iskreni.net, da se med nujne varčevalne ukrepe vključi tudi ukinitev plačevanja hormonske kontracepcije iz javne zdravstvene blagajne, se je verjetno mnogim zdel drzen. Morda utopičen. Ali celo nezaslišan. Čeprav gre zanjo iz naše zdravstvene blagajne vsako leto 7,3 milijona evrov. »Brezplačne« tabletke očitno le niso tako zelo brezplačne, plačujemo pa jih pravzaprav vsi.
A zdi se, kot bi drezali v osje gnezdo in odpirali vprašanje o nečem svetem in povsem nevprašljivem. Že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je namreč hormonsko kontracepcijo uporabljala ena tretjina žensk v Sloveniji, danes ocenjujejo, da jih je okrog 40 odstotkov.
Zanimivo je bilo spremljati dogajanje v ZDA ob predlogu predsednika Obame za uvedbo brezplačne kontracepcije. Argumenti nasprotnikov, ki so se spraševali, zakaj bi morali plačevati za brezskrbne spolne odnose nekoga drugega in celo za nekaj, kar vidijo kot etično sporno (abortivni učinek tabletk, vplivi na zdravje), so za naše okolje povsem nepredstavljivi. Ker se o tem ne sprašuje(mo). Pa vendar bi se lahko oz. bi se celo morali spraševati.
Je nosečnost bolezen ali nesreča?
Celotna zgodba postane nenavadna in nelogična že ob pogledu na osnovno predpostavko, na kateri vse sloni. Čemu je v prvi vrsti namenjena hormonska kontracepcija? Preprečevanju spočetja. Tovrstna »preventiva« pa lahko predstavlja javni zdravstveni interes le, če spočetje označimo kot »bolezen«, »nesrečo« ali neke druge vrste »škodo« za zdravje. Kaj od naštetega je torej nosečnost in s tem tudi otrok – bolezen, nesreča ali škoda?
A če iskreno priznamo, da nosečnost ni bolezen in ni poškodba, je težko utemeljiti, zakaj bi se njeno preprečevanje napajalo iz javne zdravstvene blagajne. Morda zato, ker se tabletke uporablja tudi za zdravljenje dejanskih hormonskih (zdravstvenih) težav žensk? A nekaj mora biti hudo narobe v tej deželi, če ima takšne zdravstvene težave kar 40 odstotkov žensk!
Če pa po neki nenavadni, da ne rečem sprevrženi, logiki spočetje res obravnavamo kot zdravstveno nezaželen dogodek, pa je povsem nedosledno, da zavarovanje ne krije tudi drugih oblik kontracepcije in vseh metod za uravnavanje rojstev. Zakaj bi moral nekdo sam plačati za kondome ali sam vlagati v izobraževanje za metode za naravno načrtovanje družine, če lahko drugi spočetja hormonsko uravnava brezplačno? In, kar ni zanemarljivo – na zdravstveno najbolj tvegan (stranski učinki) in etično sporen način (abortivni učinek), obenem pa tudi nepošten do žensk, ki same nosijo celotno breme (in posledice) tovrstnega preprečevanja spočetij.
Nekoliko absurdni so tudi ekonomski izračuni, po katerih naj bi v Veliki Britaniji z vsakim funtom, ki je porabljen za financiranje brezplačne kontracepcije, prihranili 11 funtov iz zdravstvene in socialne blagajne (na račun manj stroškov za nosečnosti, porode, spontane ali umetne splave …). Tako ozek pogled si lahko privoščimo samo z vidika zavarovalnice. V družbi kot celoti pa šteje še kaj več od stanja v zdravstveni blagajni. Ki jo, mimogrede, tudi mora kdo polniti. Nerojeni otroci resda niso velik strošek, ampak od njih tudi nič ne bo kapnilo v prihodnosti. V izračunu pa verjetno tudi niso upoštevani stroški, ki nastanejo zaradi številnih zdravstvenih posledic uporabe hormonske kontracepcije, in ti gotovo niso nizki (npr. zdravljenje raka).
Bi bilo res več splavov?
Namesto, da bi ljudi spodbujali k celostnemu obravnavanju spolnosti in k polnemu prevzemanju odgovornosti na vseh ravneh, jih te odgovornosti razbremenimo in njihove intimne odločitve z brezplačnimi tabletkami pretvorimo v družbeni problem.Že slišim ugovore: če ne bi bilo tako lahko dostopne kontracepcije, bi bilo več neželenih nosečnost in več splavov. A če vprašate kakega osnovnošolca, kako nastanejo otroci, vam verjetno ne bo odgovoril, da zaradi plačljivosti kontracepcije, ampak vas bo podučil o bioloških osnovah plodnosti in spolnega odnosa.
Do nosečnosti pride v osnovi zaradi spolnega odnosa, v katerega ljudje stopajo bolj ali manj zavestno in bolj ali manj odgovorno. Več neželenih nosečnosti tako ne more biti posledica plačljivosti kontracepcije, ampak so lahko kvečjemu posledica spolnih odnosov, v katere vstopajo posamezniki, ki se ne zavedajo in ne sprejemajo vseh razsežnosti spolnega odnosa – ta namreč vedno s seboj nosi možnost spočetja, saj 100% kontracepcije enostavno ni. Hormonska kontracepcija žal v ničemer ne spodbuja zavedanja, sprejemanja in odgovornega ravnanja s to možnostjo (plodnostjo), ampak zgolj prelaga odgovornost na nekoga (nekaj) drugega.
Namesto, da bi ljudi spodbujali k celostnemu obravnavanju spolnosti in k polnemu prevzemanju odgovornosti na vseh ravneh, jih te odgovornosti razbremenimo in njihove intimne odločitve z brezplačnimi tabletkami pretvorimo v družbeni problem.
Ugovor o porastu splavov pa pade tudi, če pogledamo izsledke študij na to temo: uporaba kontracepcije je povezana z bolj tveganim spolnim vedenjem zaradi lažnega občutka varnosti in ima za posledico večje število splavov. V Španiji, na primer, se je med letoma 1997 in 2007 uporaba kontracepcije povečala za 63 odstotkov, število umetnih splavov pa za 108 odstotkov. V Veliki Britaniji ugotavljajo, da večja dostopnost kontracepcije med najstniki nima želenih učinkov, ravno nasprotno.
Kako pa je v tujini?
Brezplačna hormonska kontracepcija naj bi bila znak visokega spoštovanja reproduktivnih pravic v Sloveniji in znamenje spoštovanja 55. člena naše ustave (svobodno odločanje o rojstvu otrok). Da pa brezplačna hormonska kontracepcija očitno ne sodi neposredno med posameznikove osnovne reproduktivne pravice, kaže praksa številnih drugih držav:
– Nemčija – hormonska kontracepcija je subvencionirana do 20. leta, potem plačljiva (5-17 evrov mesečno).
– Francija – zavarovanje krije 65 % cene nekaterih vrste tabletk, ne krije pa tabletk tretje generacije (najpogosteje uporabljane)
– Italija – nekatere vrste so sofinancirane, večina ne (npr. Yasmine stanejo 15 evrov)
Za tabletke uporabniki sami vsaj deloma ali v celoti plačujejo tudi v naslednjih državah: Kanada, Švedska, Finska, Norveška, Madžarska, Luksemburg, Poljska, Romunija …
Je svoboda, ni pa javni interes
Spolnost je pač v naravi narejena tako, da nam je ob njej lepo in da se iz nje rojevajo otroci – mišljena je bila v »kompletu« in tako je delovala tisočletja človeške zgodovine. Danes poskušamo ta »komplet« razstaviti na (vsaj) dva dela, kar ni vedno brez posledic. Vsakdo ima seveda pravico, da mu kateri od teh delov ni všeč in da na spolnost gleda pretežno enodimenzionalno. Za to ima tudi vso svobodo, ki je plačljivost kontracepcije ne bi ogrozila (tako kot ne moremo reči, da nam kdo krati pravico do hrane, če nam noče kupiti sendviča). Ni pa dolžnost vseh nas, da temu pritrdimo, da v tem prepoznamo skupni interes in da to nenazadnje finančno podpremo.
Morda pa bi nas šele uvedba plačljivosti hormonske kontracepcije – v nasprotju s splošnim prepričanjem – spodbudila k bolj odgovornemu spolnemu vedenju, k večji pravičnosti in harmoniji med spoloma, k bolj aktivni vlogi parov v soočanju z lastno plodnostjo in k bolj celostnemu pogledu na spolnosti. In morda bi ob tem lahko končno začeli kot družba tudi mlade zares vzgajati za spolnost, namesto da s tabletkami (in splavi) zgolj gasimo požare (in hkrati netimo nove). Si smemo drzniti o tem vsaj razmišljati in razpravljati?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
