Zakaj se žrtev nasilja vrača v nasilen odnos in kako ji pomagati?

Foto: Pixabay

Število obravnavanih kaznivih dejanj povezanih z nasiljem v družini se je ob začetku epidemije občutno povečalo. Gre le za odkrite in obravnavane primere, medtem ko je primerov, ki ostanejo skriti za družinskimi zidovi, še več.

O razlogih za povečano število nasilnih dejanj znotraj družin smo govorili s kliničnim psihologom dr. Christianom Gostečnikom, ki je izpostavil pomen stresa kot ključni dejavnik pri soočanju z novo realnostjo. Stres je tisti, ki v naše odnose prinese napetosti, nelagodje, kar še dodatno potencirajo nenehna poročila o resnosti epidemije. Veliko ljudi s takšnim stresom ni vajenih živeti in nesposobnost soočenja s stresom se nato kaže v različnih oblikah, najbolj skrajna je, da posamezniki, moški in ženske, stres »sproščajo« z nasiljem nad partnerjem in otroki.

Dr. Gostečnik je v pogovoru poudaril, da je za nasilje vedno kriv tisti, ki ga izvaja. Odločitev ter odgovornost vsakega posameznika je, kako se bo s stresom soočil in nobena situacija, vključno z epidemijo, ne more in ne sme biti razlog za odločitev, da bo nasilje ventil za stres.

Na drugi strani doživeto nasilje s sabo prinese občutek krivde in zanikanja pri žrtvi, ki za nasilje nikoli ni kriva.

Ljudje se večkrat sprašujemo, kako pristopiti do žrtve, za katero vemo, da je deležna nasilja v družini. Ob tem dr. Christian Gostečnik izpostavlja, da žrtve nasilja pogosto niso sposobne priznati, da se nad njimi izvaja nasilje. Še več, žrtev za nasilje obtožuje sebe in čuti ponižanje.

Posledično je do žrtve nasilja tudi težko pristopiti, toda najmanj, kar lahko storimo, je, da žrtvi damo vedeti, da smo ji na voljo, da nam lahko zaupa in da smo ji pripravljeni pomagati.

Po tem, ko se žrtev vendarle odloči in zapusti nasilen odnos, se (pre)pogosto zgodi, da se po določenem času vrne k svojemu rablju. Kljub temu, da je to na videz povsem nerazumljivo dejanje, pa dr. Gostečnik izpostavlja, da je žrtev tako navajena tega odnosa, da lahko v skrajnem primeru pade celo v abstinenčno krizo in prične ponovno iskati nasilen odnos.

Ob nasilju se ljudje žal še vedno pogosto obračamo stran. Občutek imamo, da se nasilje, ki ga opažamo v drugih družinah nas ne tiče, da to ni naš problem. Po besedah dr. Gostečnika je to veliko sprenevedanje.  Ravnati je potrebno ravno nasprotno in žrtvi vedno znova izraziti sočutje, kajti le tako bo lahko spoznala, da se ji nasilje ne sme dogajati in da si tega nikakor ne zasluži.

V pogovoru z dr. Gostečnikom smo spregovorili tudi o tem, kako otroci doživljajo nasilje in kakšne posledice to pušča na njih ter o tem, da sta pogovor in zaupanje ključna pri preprečevanju nasilja. Tudi te vsebine boste kmalu našli na našem portalu.

Komentarji

  1. Nasilje izvajajo fizično močnejši nad šibkejšimi, to je v glavnem nad otroki, nad ženskami in nad starostniki. V večini primerov so nasilneži moški, nasilne pa so lahko tudi nekatere ženske.
    Navzven se nasilje težko opazi, še posebej zato, ker postajamo vedno bolj odtujena družba. Med sosedi skoraj ni več stikov, razen vsakdanjega pozdrava in morda še nekaj vljudnostnih fraz. Ljudje se skrivamo za zaklenjenimi vrati, za visokimi zidovi in za ograjenimi dvorišči.
    Nasilnež vedno znova poišče svojo žrtev. Tudi, če ga zapusti, jo poišče. Vsi vemo, koliko žensk je bilo zadnje čase umorjenih od svojih nasilnih partnerjev.
    Vprašanje je tudi: kako si lahko pomaga nebogljen otrok, če ga starši pretepajo ali zlorabljajo? Kdo mu bo pomagal?
    Kako si lahko pomaga ženska, ki nima lastnih dohodkov, ki je odvisna samo od moža in nima kam iti (starši so ji umrli, svojcev nima)? Na CSD? Pravijo, da je ta pot zelo dolga in mučna.
    Kako si lahko pomaga ostarel človek, s katerim svojci grdo ravnajo? Komu naj zaupa, če nima komu?
    Mislim, da bi morala biti dekleta zelo previdna, s kom stopijo v odnos, koga izberejo za moža. Kdor je že mlad nasilen, bo z leti postajal še hujši. Nihče se ne poboljša. Če so zraven še alkohol in mamila, je še huje.
    Nasilje je nesprejemljivo. Če opazimo kakršnokoli nasilje, smo dolžni ukrepati po svojih najboljših močeh. Res ne smemo pogledati stran.

  2. TNasilje izvajajo močnejši nad šibkejšimi, po definiciji. Besedo “fizično” pa moramo izpustiti, saj je nasilja več vrst. Drži samo to, da fizično nasilje pretežno izvajajo moški in v manjši meri ženske. Ga je pa zato v slovenski folklori polno. Začne se že v plenicah in to pretežno s strani mam. Temeljno “nasilje” nad otrokom je že rojstvo samo, ko iz povsem varnega okolja, kjer je vse predvidljivo, pride v tuj svet. Zato je prvih 100 dni življenja ključnih, ki določajo kak človek bo nastal. Odtegovanje dojke, discipliniranje, navajanje na “rutino”, odlaganje v “mrzlo posteljico”, vse to na otroka vpliva; kako in kje se to kaže, je odvisno. Najmanj kar je, se otrok vtisne v podzavest, da svetu ne more zaupati. Nekatera ljudstva imajo običaj, da prvih 100 dni otroka nikoli ne odložijo, ampak ga vedno nekdo drži pri sebi in se z njim “ukvarja”. Noč in dan. Tako se otrok nauči zaupati in verjeti, da bo nekdo tam, ko ga bo potreboval. To, da se je treba opdzivati na otrokove potrebe, je bilo tudi že na tem portalu veliko napisanega (A. Poljanec). Še hujše nasilje, ki sem ga srečal je, ko mati začne kaditi, da bi otroku zasmrdelo mleko, da bi ne maral se dojiti in bi ona bila prosta, ter bi potem piol kravje mleko. Na milejši način pa je vsiljevanje stekleničke, da potem izbere lažjo pot in se mu ne da več truditi za sesanje.

    V odrasli dobi smo nasilni kar enako, celo včasih se zdi, da je ženskega nasilja več. Če gledam zgodovino moških samomorov, bi rekel, da trditev ni iz trte izvita. Slovenske moške označujem za slabiče. Vzroke je spet enostavno dokazati, ampak posledica je to, da ne znamo drugega kot se zbežati od problema (alkohol ali vrv), ali pa biti fizično nasilen. Nasilje, ki ga prejema žena, potem prenese v drugačni ali pa tudi kar v fizični obliki na otroke. Nasilje je tudi revščina. Nasilje je tudi pasivno, katero je zelo prisotno. Nekomunikacija, tiho govorjenje, grožnje z “odhodom na oni svet”, intelektualno nasilje, itd. Moški smo revčki, ker znamo bolj kot ne samo udarit. Ženske pa znajo vse ostalo. Moško nasilje pretežno izvira iz strahu pred ženskami. To ni značilno zgolj za naš narod ampak ga je videti skozi zgodovino pri vsehj narodih, da ne rečem tudi religijah, kjer je ženski živelj znatno bolj reguliran, kot moški. Kdaj so ženske dobilel volilno pravico? In vsem je bilo normalno, da je pred tem nimajo. Ker je tisočletje in več bilo tako, da ženska nima pravic, ter zgolj dolžnosti. Še predvčerajšnjim ženske tudi pri nas niso imele kaj dostri besede pri ničemer. Nasilje moških je bilo opravičeno z zakoni, ki so bili že v osnovi naravnanit tako, da je kršitelj lahko samo ženska. Nenazadnje so bile v čarovniških procesih pretežno pobite (svobodomiselne) ženke. Svobodomiselnost je od nekdaj ogrožala … tudi danes ni drugače. Žal se nismo spremenili prav dosti. Odpre FB in vidiš kupe zapisov “kaj bi oni delali” pedofilu. Osebi, ki morda sploh ni kriva ali pa je kriva … obsodbe “ki bi jih oni delali” presegajo domišljio, vsekakor pa niso konstruktivna kazen, ampak samo stopnjevanje nasilja iz generacije v generacijo.

    Prefinjeno žensko nasilje, je zgolj odziv in obramba pred fizično nasilnimi moškimi. Ampak danes smo že preko točke emancipacije. Zgubili smo kompas. Ženske v neskončnost bijejo svoje bitke, moškim pa se je spet vzbudil strah in tokrat morda upravičen in se ženskam spert začenja omejevati že pridobljene pravice. Vse v imenu pravice. Počasi drsimo v nove vojne med spoloma in tudi med sabo.

    Nujno pa je pokomentirati tole: “Mislim, da bi morala biti dekleta zelo previdna, s kom stopijo v odnos, koga izberejo za moža. Kdor je že mlad nasilen, bo z leti postajal še hujši. Nihče se ne poboljša”. Absolutno velja za oba spola. Težko pa je to opaziti preden stopiš v zvezo. Marsikaj je v nas spečega, ki se razvije in razplemti šele po letih zakona, ko pridemo v določena leta. Ko smo stari 20, smo polni elana in ljubezni, smo nasprotje (nasilnih) staršev, radi bi spremenili svet. Ko pa pridem ov zakon, začnemo reagirati kot straši. Ko imamo otroke, podzavestno začnemo ravnati tako, kot so ravnali z nami. Tako smo sprogramirani. Rešitev je samo ZNANJE, znanje in še več znanja. Ta portal ga ponuja kar precej. In še vedno se bomo znašli v situaciji, ki je nismo “naštudirali” vnaprej. In takrat bomo ravnalči instiktivno. To pa bo ravnanje naših prednikov. Vesela plat je ta, da bomo v veliko stvareh ravnali bolje in bomo tako manj “obremenili” otroka, kot smo bili sami. In oni bodo spet ravnali tako in bodo še kaj negativnega več izkoreninili iz naše dinastije. In v nekaj generaciojah lahko postanemo zares boljša družba. Družba pozitivnih ljudi, kjer bo veljala pozitivna selekcija, nič zavisti, nobene favšije 🙂 Če beremo samo slovenske pregovore, ki so z nami že tisočletja, lahko vidimo koliko truda je bilo že vloženega v narodov boljši jutri; da bi se le čimbolj naučili iz tega.

    Ne drži, “kdor je že mlad nasilen, bo z leti postajal še hujši”. Lahko bo pa obratno, vedno boljši. In poosebljene prijaznosti od moških poznam, ki so danes največji tirani. Vsaka medalja ima dve plati.

  3. Vsi ljudje smo Božja ustvaritev.
    Incest v družinah, s strani svojcev nad novo rojene ljudi- je siljenje. Prenos pa podlaga za nadaljne nasilje v otrocih.
    Človek je Božje bitje, a preko okužbe s siljenjem- poteka okužba z demoni. Tega se je vredno zavedati.
    Torej- nasilja nikoli ne vodi Človek- ampak vselej satan z demoni- preko človeka. Nizkotnežem so igrice z ljudmi, kot s predmeti za zlorabe vseh vrst, v zabavo.

    Poudarek: nasilje vselej vodijo zgolj demonske sile- s katerimi se je človek v otroštvu okužil preko svojcev. Uničujoče posledice pa vidne na vseh področjih človekovega delovanja.
    Kdor se želi rešiti se mora strezniti, ustaviti, spregledati svoje vedenje ter povsem uvideti od kod se njegove obnašalne navade napajajo ter si jih Srčno želeti prekiniti. S tem povsem ustaviti zabavljaštvo demonov.
    Bistvena pa je nenehna uporaba molitve, hvaležnost ter stalni pogovori z Bogom o Čistosti, kakršna Edinole Božja Ljubezen je.

Komentiranje je onemogočeno.