Foto: CanvaV zadnjem času smo priča številnim prijavam spolnega in telesnega nasilja. Nekateri primeri, ki vključujejo znane in priljubljene osebnosti, so medijsko zelo izpostavljeni. Odzivi družbe pa so različni, včasih prav šokantni.
Zakaj ga nisi ustavila? Zakaj nisi odšla?
Ko slišim, da je nekdo doživel nasilje, bi pričakovala, da bo družba stopila na stran žrtve. Pa vendar se pogosto zgodi ravno nasprotno. Namesto da bi žrtev dobila od nas sočutje in varen prostor, v katerem bi končno lahko spregovorila o svoji bolečini, mnogi začnejo dvomiti v njeno zgodbo. Še več, sprašujejo jo, zakaj se ni uprla, zakaj ni pobegnila, zakaj ni takoj prijavila nasilja, zakaj je sploh ostala in dovolila, da se nasilje nadaljuje. Še huje, začnejo namigovati, da je sama kriva za to, kar se ji je zgodilo. In kar je najhujše, velikokrat žrtvi sploh ne verjamejo in jo obtožujejo, da si je vse skupaj izmislila, da laže, išče pozornost ali se želi na račun tega okoristiti. To me vsakič znova prizadene in se sprašujem, zakaj tako težko razumemo žrtve in zakaj čutimo potrebo, da moramo braniti storilca. Zakaj?
Ko nekdo ukrade zeljnato glavo z našega vrta, ko se vrine v vrsto pred nas ali ko se zmoti pri vračilu drobiža, smo ga pripravljeni medijsko linčati in obsoditi. Zakaj tega ne storimo tudi v primeru nasilja? Je ena zeljnata glava res več vredna kot otrok, ki mora trpeti fizično in psihično nasilje s strani trenerja? Ali je par evrov res več vrednih kot dekle, ki jo je moški, kateremu je zaupala, spolno zlorabil? In ali je ugled inštitucije in število vpisanih otrok na treninge res več vredno od uničenih življenj številnih otrok?
Pri nasilju pogosto ne gre za enkraten dogodek, kjer lahko žrtev preprosto odide. V resnici gre, vsaj v primerih spolnih zlorab, za dolgotrajen proces manipulacije, izolacije in ustrahovanja.
Nasilje se lahko zgodi komurkoli!
Mogoče še vedno živimo preveč v pravljičnem svetu in verjamemo, da se slabe stvari dogajajo le slabim ljudem, ki si to zaslužijo. In si tako ustvarjamo lažno prepričanje, da se nam kaj takega pa res ne bi moglo zgoditi. Lažje nam je verjeti, da je žrtev naredila nekaj narobe, kot pa priznati, da se nasilje lahko zgodi komurkoli. Tako so besede Zakaj ni prej prijavila? in Sama si je kriva, jaz tega ne bi nikoli dovolila. v resnici naš obrambni mehanizem, ki nam onemogoča, da bi resnično razumeli situacijo. Ker je preveč boleče pomisliti na to, da bi se kaj takega lahko zgodilo in se lahko zgodi tudi nam.
Za prepir sta potrebna dva. Kaj pa za zlorabo?
Na nasilje tudi dostikrat gledamo napačno – kot na “prepir”, za katerega sta vedno potrebna dva. Pozabljamo pa na to, da pri nasilju ne gre za konflikt med dvema enakovrednima stranema, pač pa za zlorabo moči močnejšega nad šibkejšim. Prav tako pri nasilju pogosto ne gre za enkraten dogodek, kjer lahko žrtev preprosto odide. V resnici gre, vsaj v primerih spolnih zlorab, za dolgotrajen proces manipulacije, izolacije in ustrahovanja. Storilec žrtev najprej očara, jo naveže nase, nato pa počasi ruši njeno samozavest, jo ustrahuje in odtuji od bližnjih. Pobeg iz takšnega odnosa ni enostaven, saj se žrtev počuti kriva za to, kar se ji je zgodilo, zmedena je in osamljena, občuti sram in jo je strah.
Namesto, da se sedaj sprašujemo, zakaj so žrtve spregovorile šele po dvajsetih letih in ne takrat, ko se je to dogajalo, se raje vprašamo, zakaj nam niso mogle povedati in zakaj še danes težko spregovorijo.
Generacija utišanih
Ženske, ki danes dajejo prijave, so rabile leta in leta, da so si priznale, da so bile žrtve zlorab, in da so zbrale dovolj moči za korak naprej – za prijavo, ki bo morda le ustavila storilca. Te ženske so bile vzgajane v času, ko so imele avtoritete veliko večjo moč kot danes. Učili so nas, da moramo potrpeti, da moramo vztrajati, da smo preveč občutljive, da moramo biti tiho, da se o določenih zadevah ne govori, da je potrebno avtoritete spoštovati ne glede na vse in da je njihova beseda tista, ki šteje. Takšni kulturni vzorci so normalizirali nasilje in ga pomagali širiti in prikrivati, hkrati pa so krivdo enostavno prevalili na žrtev. Na koga naj bi se deklica takrat obrnila, če še v lastnih starših ni imela zaupanja in če otrokova beseda proti besedi trenerja, učitelja, duhovnika ni veljala nič? Komu naj bi torej povedale, če ni bilo nikogar, ki bi jim verjel in jih zaščitil? Še tiste redke pogumne so hitro utišali.
Zelo priporočam ogled kratkega pogovora med Matejem Gaborjem in Mel Robbins, ki mu razkrije, da je bila na družinskih počitnicah žrtev zlorabe in kako je to vplivalo nanjo. Sama o dogodku ni spregovorila nikomur, ker se ni počutila varno. Travma zanjo ni bil le dogodek kot tak, ampak tudi to, da se je v njem počutila tako samo.
Namesto, da se sedaj sprašujemo, zakaj so žrtve spregovorile šele po dvajsetih letih in ne takrat, ko se je to dogajalo, se raje vprašamo, zakaj nam niso mogle povedati in zakaj še danes težko spregovorijo. Kje smo mi kot družba, da ne zagotovimo dovolj varnega prostora, da bi to lahko storile?
To zelo dobro ubesedi Klemen Lah na svojem FB profilu.
“Ko se torej sprašujemo, zakaj ni povedala prej, se v resnici sprašujemo, zakaj nam ni mogla zaupati.
Ko se sprašujemo, zakaj ni povedala prej, se sprašujemo, zakaj v nas ni prepoznala podpore, ki jo je iskala.
Ko se sprašujemo, zakaj ni povedala prej, se sprašujemo, kako smo sodelovali v zaroti molka.
Ko se sprašujemo, zakaj ni povedala prej, se sprašujemo, kje smo bili.
Če to sprašujemo žrtev, pa – ne sprenevedajmo se – je ničesar ne sprašujemo. Le utišati jo skušamo.”
Na čigavo stran boste stopili?
Žal smo kot družba še vedno izredno tolerantni do spolnih zlorab. Obtožujemo sedaj odrasle ženske, zakaj se niso oglasile takrat, ko so bile še mladoletna dekleta. Še bolj obsojajoči smo, ko gre za spolne zlorabe polnoletnih oseb. Kot da bi tisti usoden dan na koledarju, ki zaznamuje 18. rojstni dan, pomenil, da nismo več ranljive za zlorabo.
S tem, ko priznamo, da se nasilje dogaja v naši bližini, od nas terja določeno odgovornost; da stopimo na stran žrtve in s tem tvegamo konflikt. Mnogi te odgovornosti ne zmorejo sprejeti in se ji raje izognejo tako, da minimalizirajo nasilje ali ga celo opravičujejo. Nekateri pa želijo ostati nevtralni. Najlažje je pač reči: “To ni moja stvar.”, in se pri tem ne postaviti ne na stran žrtve ne na stran storilca. Pa vendar je tudi to, da ostaneš tiho, odločitev. In ta odločitev, čeprav molčeča, je podpora storilcu, ki pomaga nasilje pomesti pod preprogo in s tem omogoča, da se nasilje izvaja naprej.
Boste še vedno tiho? Vaš glas, pa čeprav je to molk, šteje. Komu ga boste dali? Jaz zase vem, na katero stran se bom postavila. Kaj pa vi?
Poglej tudi naročniške vsebine:
Mag. Janja Grilc: Ko prekinemo tišino, zloraba nima več moči
Nina Zupančič Križnar in Janez Cerar: “Hrepenimo po Cerkvi, ki bo varen kraj za vse.”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Zakaj je lažje obsoditi žrtev? Klišejsko zato, ker pomeni stopiti na stran žrtve spremeniti svoj zakoreninjeni pogled na svet. Če smo bili stoletja vzgojeni z besedo “potrpi” (a ne, Cerkev?) sleherno nasilje, še posebej nad žensko, potem je težko spremenit svoj svet čez noč! Moški so bili navajeni tepsti, ženske pa potrpeti zraven; če mislim zgolj na vzgojo otrok. Ampak v 100 letih smo vendarle naredili korak naprej. Danes je stopanje na stran žrtve prišlo v drugo skrajnost, ko lahko t.i. žrtev praktično brez kazni in dokazov obtoži kogarkoli in t.i. storilec skoraj nima možnosti. Biti obtožen spolnega nasilja je skoraj neizogibno izobčenje iz družbe. In obtoži se z lahkoto, opere nikoli. In ker je to tako lahko in enostavno, se vse več oseb odloča za manipulacijo. Ne rečem, da je bilo nekoč dobro, ko žrtev ni imela nobenega glasu, a to, kar je danes, je tudi zelo narobe. Človeka se da sistemsko uničiti zgolj z anonimnim natolcevanjem. Razen, če si dolgoletni predsednik pomembne politične stranke; temu tudi pravnomočne obsodbe ne odnesejo dobro plačanega mesta v parlamentu.
Članek že sam potrjuje zgornjo tezo “ko nekdo ukrade zeljnato glavo z našega vrta, smo ga pripravljeni medijsko linčati”, čeravno je to samo manever kako zamaskirati dejanski medijski linč konkretne osebe, ki jo namiguje naslovna slika v članku. Velik minus Maja! Ker Maja očitno že VEŠ, da je dotični moški izvajal nasilje nad nekom.
Pomenljiv je naslednji naslov odstavka: “Nasilje se lahko zgodi komurkoli!” Da, tudi trenerju, ki nekomu ni pogodu in ga je treba “zdriblati”. Pa ker ga strokovno ni mogoče, ga bomo pa z medijskim linčem. Hvala, res ste “Iskreni”. Ni odveč spomniti, da je tudi tale članek “zloraba zaupanja” bralcev. Zakaj? Zato, ker je splošna in potrebna tematika tako zapakirana, da se točno ve, na koga leti puščica. In v tem primeru je situacija najmanj dvoumna in večplastna, če ni že v nebo vpijoče jasno, da “ne pije vode”, kot si je nekdo zamislil. In verjamem, da bo Bog ustrezno poskrbel za vpletene strani. Kdo smo mi, da bomo sodili? Se delamo vsemogočne? Ta članek ne govori o nasilju na splošno, niti kako ga zmanjševati, ampak piše sodbo konkretnemu človeku. Zato je manipulacija.
In za konec: kdaj bomo stopili na stran MOŠKIH žrtev? Ali bomo še naprej zatiskali oči, nad razlogi za vodilno mesto po moških samomorih na svetu? Slabiči smo, vemo. Ampak kdo nas vzgaja? Ženske. Tja do faksa, skoraj izključno. Te iste ženske, ki praviloma ne znajo izbrati moških za partnerje. Ja, dajmo se pogovarjat o resnih temah, politiko pa pustimo pri miru.
Mislim, da ta komentar v ničemer ne zadene bistva prispevka maje Vovk.
Moški smo pogosto res žrtve. In sodobni čas je res v marsičem lahko zgrešen. Ampak nasilje je nasilje. Glede na število objav in prič glede omenjenega trenerja, tudi če je res samo pol, upam, da bo obsojen. In da se to ne ponovi več velikokrat. Bo s epa zagotovo vedno dogajalo. Ne pozabiti, da je svoboda govora izjemno pomembna. Prav tako pa je pomembna pravica biti informiran. Vsakdo ima pravico, da se brani in zagovarja. Je pa nekaj povsem drugega pred sodiščem kot pred javnostjo. Javnost ima pač pravico vedeti za vse domnevne zlorabe; in ne samo za dokazane. Pika.
Dokler nekomu ne dokažemo krivde, oziroma dokler nekdo ni pravnomočno obsojen in spoznan za krivega, je nedolžen. Nikogar ne smemo obtoževati brez dokazov, kar tako, ker je nekdo rekel. Včasih je nekomu zelo težko dokazati krivdo. In res je, velikokrat se prej obsodi žrtev, češ, da je sama kriva, ker je bila pomanjkljivo oblečena, ker je nosila mini krilo, ker je hodila naokrog napol naga. Saj ni čudno, če kakšno posilijo, razlagajo ljudje, ko se pa razkazujejo v kratkih hlačah in prozornih majicah.
Se pa dogaja, da se na tak način lahko koga obsodi tudi po krivem, se mu vzame dobro ime in se mu uniči življenje. Mislim, da je bil pred leti tudi en tak primer na sodišču.
Imamo take in drugačne primere. Grozno je za tiste, ki postanejo žrtev spolne zlorabe ali posilstva. Nepredstavljivo!
Na koncu še o moških žrtvah. Tudi moški so lahko žrtve zlorab in manipulacij. Tudi o tem bi lahko pisali. Pa o kukavičjih otrocih, pa o tem, kako nekatere matere ščuvajo otroke proti očetom.
Zakaj je med moškimi toliko samomorov? Zato, ker si moški velikokrat ne znajo pomagati. Ko so bolni, nočejo iti k zdravniku, nočejo si poiskati pomoči. Ko jih doleti depresija, jim je sramotno iti k psihiatru, depresijo si po svoje “zdravijo” z alkoholom. In potem je še hujše, mnogim se potem zares zmeša. Ali pa pijejo antidepresive skupaj z alkoholom. To pa je usodna kombinacija.
Tudi v času življenja moški pretiravajo s hrano, s cigaretami, z alkoholom. Moški prej obupajo kot ženske, čeprav so močnejši spol.
Ženske smo morda res na videz krhke, toda v resnici smo borke. Spomnim se ženske iz sosednje vasi, ki se je polomila, ko je padla s češnje. Živela je še vrsto let, bila je na vozičku, vendar je še vse skuhala in naredila. Do konca!
Popolnoma se strinjam. Treba je govoriti o vsem, kar se je in kar se slabega dogaja. Da preprečimo čim več primerov za naprej in da žrtve dobijo vsaj nekaj zadoščenja, storilci pa pravične posledice.