Zakaj je skupna soba odlična vzgojna metoda

Foto: Canva

Imava štiri otroke. Z možem sva se načrtno odločila, da imajo skupno sobo. Boste pomislili, da je to nespametno? Sploh ko vam izdam, da so mešanega spola.

Na začetku tako ali tako ni bilo izbire. Živeli smo v stanovanju in imeli samo eno možnost – da so otroci skupaj. Ob selitvi pa se je tako pojavilo vprašanje – narediva vsakemu svojo sobo ali naj imajo skupno?

Odločitev za skupno sobo je v meni rasla od mojega otroštva. Sama sem delila sobo še z dvema sestrama in kljub nenehnemu prilagajanju, ki mi je nemalokdaj povzročalo sive lase in neprespane noči, sem to želela tudi za svoje otroke. Zakaj? Ker prav zaradi skupne sobe nosim s seboj ogromno čudovitih spominov, predvsem pa še zmeraj tesno prijateljstvo s sestrama.

Različne spalne navade otrok, sploh pri majhnih otrocih, znajo biti odločilen dejavnik, da starši otroke razdelimo v več sob.

Skupna soba pomeni mnogo prilagajanja

Seveda ima skupna soba tudi slabosti. Prilagajanje je ena tistih stvari, ki je v skupni sobi nujna, a gotovo najbolj naporna. Različne spalne navade otrok, sploh pri majhnih otrocih, ki se sredi noči še zbujajo, znajo biti odločilen dejavnik, da starši otroke razdelimo v več sob. Prav tako lahko temu dodamo jutranje vstajanje – pogosto tisti, ki vstane prvi, zbudi še ostale. Namenoma ali ne. Vendar dejstvo je, da je velikokrat jutranji otrok tisti, ki zbudi večernega. In obratno. Bolj večerni tipi, ki težko zaspijo, zvečer motijo ostale.

Ko komu omenim najino odločitev, takoj pomisli tudi na zasebnost – kako jo bova otrokom zagotovila? Kako bova v skupni omogočila vsakemu svoj mir in željo po zasebnosti? »Z majhnimi otroki bo še šlo, počakajta, da zrastejo,« je pogosta pripomba na najino odločitev.

Verjamem, da skupna soba razvija močnejšo vez med sorojenci in spodbuja dragocene življenjske lekcije o medsebojni pomoči ter deljenju ter spodbuja k učenju reševanja sporov.

Vsak otrok je kot veja istega drevesa – če jih pravilno neguješ, skupaj gradijo močno drevo

Ker otroci niso sami, se morajo ves čas učiti misliti na drugega, kako mu priti naproti. Hkrati se naučijo izboriti si tisto, kar jim veliko pomeni.

Vseh zgoraj naštetih pomislekov sva se zavedala. A opažava tudi veliko sadov, ki nastajajo zaradi sobivanja. Ker niso sami, se morajo ves čas učiti misliti na drugega, kako mu priti naproti. Hkrati se naučijo izboriti si tisto, kar jim veliko pomeni. Učijo se spoštovati bližnjega v njegovih potrebah in hkrati jasno izraziti svoje želje. Učijo se popuščati in tudi vztrajati pri svojem.

To izboljša komunikacijo med njimi in jih uči, kako biti med seboj ne le bratje in sestre, ampak tudi zaupniki in prijatelji. Čez nekaj časa, ko bodo odrasli in bodo sami živeli s svojimi partnerji, bodo imeli za seboj že dolgo pripravo na sobivanje.

Skupna soba je njihovo kraljestvo

Starši pogosto skušamo urejati odnose med sorojenci. S tem jih hkrati oropamo izkušnje gradnje odnosov – da sami določijo pravila, način delovanja in razmerja med njimi. Ko v sobi sobivajo, pa se v vsakem primeru vzpostavi njihovo malo »kraljestvo«, kjer brez staršev določajo svoja pravila, način komunikacije, svoje igre. To je njihov svet, v katerem se učijo, v čem so dobri, kje so njihove šibke točke, kako »vladati« in kako popustiti.

Ko v sobi sobivajo, se v vsakem primeru vzpostavi njihovo malo »kraljestvo«, kjer brez staršev določajo svoja pravila, način komunikacije, svoje igre.

Skupna soba spodbuja učenje empatije

Ko z nekom preživiš ogromno časa, se začneš zavedati njegovih občutkov, prepoznavaš njegova razpoloženja in veš, kaj misli. S tem razvijaš svojo empatijo in se hkrati učiš, kako do bližnjega pristopiti, mu pomagati ali pa se z njim smejati. Ni ga lepšega kot medsebojna pomoč bratov in sester ter skrita zaupljivost, ki vlada med njimi. Brez pomoči staršev.

Spodbuja prijateljstva med sorojenci

Kar poboža mojo dušo, ko zvečer zaslišim nežno šepetanje in pridušen smeh. Takrat vem, kako uživajo v medsebojni družbi in gradijo prijateljstvo. Na dan mi privrejo spomini iz mojega otroštva, ko smo tiho klepetale še pozno v noč, si povedale dnevne novosti in skrite želje. Otroška zaupljivost je prerasla v mladostno sodoživljanje veselja, smeha in prvih bolečih trenutkov z zavestjo, da imam doma vedno dve zaupnici, ki mi bosta stali ob strani. Ko poslušam svoje otroke, kako šepetajo, vem, da se ravno takrat, v temi in tišini, gradijo najmočnejše vezi.

Skupna soba vam pomaga ohranjati vsakdanjo rutino

Če imajo otroci le eno sobo, ste primorani, da rutino ohranjate; skupen odhod v posteljo postane navada. Seveda so potrebne določene prilagoditve za starost otroka – a otroci to razumejo. Mlajši se počutijo varne, ko starejši še tiho berejo svojo knjigo, medtem ko morajo sami zaspati. Tudi čiščenje je bolj samoumevno, saj vedo, da morajo skrbeti za svoj del opravil, da bodo kot skupnost lahko funkcionirali.

Kar poboža mojo dušo, ko zvečer zaslišim nežno šepetanje in pridušen smeh. Takrat vem, kako uživajo v medsebojni družbi in gradijo prijateljstvo. Vem, da se ravno takrat, v temi in tišini, gradijo najmočnejše vezi.

Skupna soba je dobra šola za vse življenje

Skupna soba je način, ki omogoča, da otroci odraščajo v hvaležnosti in potrpežljivosti drug za drugega. Ko gledam svoje otroke, se veselim njihovih malih prepirov, različnosti mnenj in veselja drug za drugega. Saj je takšno tudi življenje – polno malih prilagajanj, a hkrati lepih odnosov.

Za naše otroke ni hujšega, kot da bi morali spati sami v sobi. Ker so skupnega bivanja vajeni že od samih začetkov, je samoumevno, da vedno pomislijo na drugega – zjutraj, ko vstanejo, šepetajo in v tišini odidejo v spodnje prostore. Različne potrebe jih pripravijo do dogovorov in sporazumevanja, ki jim bo kasneje v življenju zelo koristilo. Navajeni so na nočne »pripetljaje« in hitro zaspijo nazaj ali se niti ne prebudijo več. Zaspijo kjer koli.

Pa še o zasebnosti in ljubem miru

Ob tem, ko starši spodbujamo sobivanje, pa moramo biti vseeno pozorni, da ima otrok možnost, da se umakne v svoj prostor, v svoj svet, kjer je lahko sam. V ta namen imamo mi posebno sobo, ki je namenjena tišini. Tam lahko premišljujejo, berejo, igrajo kitaro, v glavnem – so popolnoma sami.

Zaenkrat ostaja prazna. Vem, da bodo z odraščanjem večkrat zašli tudi tja. A tudi vem, da bodo z zvečer skupaj, v sobi gradili medsebojne vezi.