Zakaj je lažje imeti tri otroke kot dva ali enega?

Foto: Shutterstock

Vse od rojstva tretjega otroka poslušam: »Tri imate? To je pa naporno, jaz imam že dva dovolj.« A v resnici je ravno obratno!

Pri otrocih se breme ne sešteva

Kljub trem predšolskim otrokom nisem na robu z živci ali popolnoma izčrpana. Breme se pri otrocih namreč ne sešteva po matematični logiki 1 otrok + 1 otrok + 1 otrok = trojno breme. V resnici je z vsakim otrokom lažje!

Največje spremembe se zgodijo ob rojstvu prvih dveh otrok

Ob rojstvu prvega otroka se nam življenje postavi na glavo. Vsak dan se soočamo z nešteto nepredvidenimi situacijami. Za vsako odločitev kup dvomov. Naj mu dam dudo ali ne? Je lačen ali ga boli trebušček? Je treba k zdravniku ali naj še malo počakam?

Dva otroka sta navajena, da je treba kdaj počakati in da nista sama. Ob rojstvu dojenčka se zato še bolj povežeta in postaneta samostojnejša, saj jima je hitro jasno, da mama nima treh parov rok.

Pri drugem otroku smo izurjeni v previjanju, poznamo tisoč in en način za uspavanje in vemo, da vsaka kritična situacija prej ali slej mine. A hkrati smo postavljeni pred novo preizkušnjo: nenadoma ne skrbimo več za enega, ampak za dva otroka – ki oba zahtevata čas in pozornost.

Kako z enim parom rok in enim naročjem zadovoljiti dvojno potrebo po nežnosti in ljubezni? Napadajo nas občutki krivde, da se premalo posvečamo zdaj enemu, zdaj drugemu otroku. Občutek imamo, da nas je enostavno »premalo«.

In pri tretjem?

Tretji otrok se rodi v utečeno družino

Tehnično plat – dojenje, nošenje in čiščenje noska – imamo naštudirano. Naštudirano imamo tudi to, da je otrok več in da je mama ena sama. To vesta tudi starejša otroka, zato ob rojstvu dojenčka ne doživita takšne spremembe, kot jo doživijo edinci. Dva otroka sta navajena, da je treba kdaj počakati in da nista sama. Ob rojstvu dojenčka se zato še bolj povežeta in postaneta samostojnejša, saj jima je hitro jasno, da mama nima treh parov rok.

Enako je s starši. Pri tretjem otroku se ne obremenjujemo več, kakšne psihične posledice bo rojstvo novega člana pustilo na starejših otrocih. Ne skrbi nas, ali nam bo uspelo zadovoljiti vse fizične, psihične in čustvene potrebe otrok. Ker vemo, da nam bo. Ne popolno, a gotovo dovolj dobro.

Tretjemu otroku ni nikoli dolgčas

Pri prvem otroku sva se z možem pogosto počutila kot animatorja. Plesala sva, pela, se igrala letalo in si izmišljevala vse mogoče, da bi pomirila sitno malo bitje. Malčici je bilo pač dolgčas.

Ko se je rodil drugi, je bilo podobno, le da sem med branjem ali risanjem s starejšo dojila mlajšega.

Kdo je tisti, ki zjutraj prvi priteče k dojenčku, ga objame in mu pove, kako zelo ga je pogrešal? Starejši bratci in sestrice.

In pri tretjem? Luksuz! Starejša dva sta kompanjona, ki jima ne zmanjka idej za akcijo. Najmlajšega preprosto odložim tako, da ima dober razgled nad dogajanjem, in grem v miru kuhat kosilo. Dokler ne postane lačen, mu gotovo ne bo dolgčas!

Z vsakim otrokom bolj uživamo v starševstvu

Ker se nam ob vsakem novem otroku zazdi, da je še bolj namenjen crkljanju. Ker smo mirni. Ker vemo, da se naši otroci dobro počutijo. Ker se z vsakim otrokom lažje sprejemamo kot starši z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi.

Ker se znamo veseliti drobnih dojenčkastih radosti, saj vemo, kako hitro minejo. Ob odraščanju starejših otrok vemo, kako kratko je obdobje plenic in neprespanih noči, zato toliko bolj uživamo v trenutkih, ko je dojenček najbolj »naš«.

Poskusite, boste videli!

Kdo je tisti, ki zjutraj prvi priteče k dojenčku, ga objame in mu pove, kako zelo ga je pogrešal? Starejši bratci in sestrice. Malo debelušno bitje, ki kuka izpod odejice, sorojencem (vsaj večino časa) prinaša veliko več, kot so na drugi strani prikrajšani, ker imajo starši zanje po novem rojstvu nekoliko manj časa. Včasih kar tekmujejo, kdo se bo hitreje stisnil k njemu!

»Ne,« zato odgovarjam nejevernim znancem. »Z vsakim je lažje. In lepše. Poskusite, boste videli!«