“Z obiskom maše sem v službi posredovalca vere in moj očetovski zgled je pri tem zelo pomemben”

Foto: Shutterstock

»Kam pa gremo danes k maši?« je pogosto vprašanje s katerim pri nas začenjamo nedeljska jutra. Kot staršu se mi je v preteklosti dogajalo, da sem ob tem najprej pomislil na praktične razloge, ob katerih sva z ženo nato izbrala lokacijo (cerkev). Velikost cerkve, stranske ladje, ogrevanje v zimskem času, potrpežljivost duhovnika itd. so bili dejavniki, ki so med drugim vplivali na najino izbiro. In vse samo zato, ker sem se bal, da bom z majhnima otrokoma motil bogoslužje in ostale udeležence v cerkvi.

Nedelja je rezervirana za mašo

Ključno se mi zdi, da obisk maše nikoli ni bil vprašljiv, izjema je le bolezen. Tudi kadar v spomladanskih in poletnih mesecih sončni nedeljski dopoldnevi vabijo in povzročajo skušnjave, obisk svete maše prilagodimo načrtovanim aktivnostim. Tako lahko med družinskimi izleti spoznamo nova svetišča in obiščemo cerkve, ki so posvečene našim zavetnikom. Obisk maše tako ne more zmotiti naših nedeljskih načrtov, na čudovit način je tudi dopolnitev družinskih aktivnosti, za katere se odločimo.

Premajhen za k maši?

Ta stavek se je tudi meni večkrat podil po mislih, saj sem namen skupnega družinskega obiska maše napačno dojemal. Moj namen, ko gremo z otrokoma k maši ni, da bosta ves čas spremljala potek maše, sodelovala in se  »primerno obnašala«. Otroka želim pripeljati k Jezusu in jima dopustiti, da počasi spoznavata, da smo skupaj del velikega Božjega občestva. Zavedanje, da je Bog dober in da nam pomaga, se nato odraža tudi doma, ko se starejši otrok v (večerni) molitvi že zmore zahvaliti za čudovit dan, doživetja v vrtcu idr.

Pred časom se je duhovnik po oznanilih zahvalil moji hčeri, ker mu je med evangelijem »pomagala brati«. Res je, mlajšemu je težko ves čas maše mirno sedeti, poslušati, ob tem pa ne proizvajati takšnih in drugačnih zvokov (odmev zvoka v cerkvi jim je lahko zelo zanimiv). Tudi sam sem z otrokom med mašo nekajkrat odšel iz cerkve, ob tem pa poskrbel, da sva se v cerkev vedno vrnila. S tem se otrok zave, da se bova v cerkev vrnila in ne more izsiliti odhoda domov.

Skupni obisk maše je tudi način služenja

Pomemben vidik tega, da grem z otroki k maši je tudi služenje. S tem, ko otroka peljem k maši, v skupno občestvo, le to pomagam graditi. Otroci, ki jih starši danes peljemo k maši bodo, upam, tisti odrasli kristjani, na katerih bo Cerkev stala v prihodnje. Ne morem pričakovati, da bo otrok v starosti petnajst ali več let sam dojel pomen graditve tega občestva, če mu tega z zgledom do takrat nisem pokazal.

Otroka ne silim, da bi v življenju moral iti po tej poti, toda moja naloga je, da mu sedaj postavim temelje, da bo to pot lahko izbral. Z obiskom maše sem dejansko v službi posredovalca vere in moj očetovski zgled je pri tem zelo pomemben.

Spominjam se prijetnega občutka iz mladosti, ko smo skupaj s starši obiskovali jutranje nedeljske maše in je bil to eden izmed prijetnih skupnih »ritualov«, ki smo jih imeli. Zato se mi zdi vedno bolj pomembno, da skrbi o velikosti cerkve, stranskih ladjah, potrpežljivosti duhovnika zamenja zgled veselja do tega, da smo pri maši udeleženi kot družina.

Kaj pa moja maša?

Doživljanje maše je za starše pogosto pogojeno z razpoloženjem otroka. Dlje časa kot otrok zdrži na enem mestu, več lahko odnesem od maše. Toda kljub temu moje doživljanje maše ob otrocih ni na prvem mestu. Včasih se zgodi, da moram po maši pošteno razmisliti, kateri odlomki iz Svetega pisma so bili prebrani in kaj je želel duhovnik povedati v pridigi.

Moja/naša maša zame doseže vrhunec pri obhajilu, ko otroci prejmejo blagoslov. Skupaj, kot družina pristopimo pred oltar in vedno znova občudujem mir, ki se tedaj naseli v moja otroka. In to tudi takrat, kadar je naša maša zaznamovana z občasnimi sprehodi po cerkvi, ker otroka ne moreta zdržati pri miru.

»Pustite otroke naj prihajajo k meni …« (Mt 19, 13-15)

Pred časom se je duhovnik po oznanilih zahvalil moji hčeri, ker mu je med evangelijem »pomagala brati«. Ob tem je mislil na njeno čebljanje, ki je bilo v majhni cerkvi med branjem najbolj slišano.

Do tistega trenutka sem se ubadal s tem, da je moj otrok verjetno preveč moteč za mašo, za vernike v cerkvi in tudi za duhovnika. Ko sem že skoraj sprejel sklep, da nekaj časa ne bomo obiskovali maše, je duhovnik izrekel to »zahvalo« in citiral odlomek, v katerem Jezus naroča, naj ootroke pustimo, da prihajajo k njemu, kajti takšnih je Božje kraljestvo (Mt 19, 13-15).

Zato z veseljem pustim, da moja otroka k Jezusu pristopata s svojim čebljanjem, nemirom, sprehodi po cerkvi. Jezus ju v njunem ravnanju ne bo obsojal, toliko manj sem jaz tisti, ki lahko prepreči otrokoma obisk maše le zaradi mojega občutka, da motita bogoslužje.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja