Vse več starejših hrepeni po vnukih, teh pa ni

Vir: Shutterstock

Zadnjič me je na cesti ustavila prijazna starejša gospa. Poklepetala je z otroki in vidno uživala v njihovi razigranosti. Potem se je obrnila k meni in mi rekla: »Pri nas si tako želimo vnukov, pa jih ni …« Iz njenega glasu sta vela žalost in hrepenenje. »V naši ulici nas je toliko samih. Želimo si otroškega vrišča, a slišimo samo tišino …«

»Ko smo bili mladi, nismo imeli časa za otroke«

Njena zgodba je podobna zgodbam številnih starejših, ki so na starost ostali sami. »Ko smo bili mladi, smo imeli po enega ali dva otroka. Ni bilo časa, gradili smo hišo, hodili v službo, treba je bilo našparati za počitnice,« pripoveduje. »Jaz sem si želela še kakšnega, a mož je bil mnenja, da se nam finančno ne bo izšlo. Ko gledam nazaj, vidim, da bi šlo. Malo bolj skromno, a vendar.«

»Takrat nismo videli cele slike, ampak samo trenutne ovire,« nadaljuje. »Naporno nosečnost, izpad dohodka, delo z majhnimi otroki, nižji standard. Pa še pritisk okolja, da sta dva otroka dovolj. Danes vidim, kako omejeno smo gledali. Ja, z otroki je delo in so stroški. A hkrati je toliko veselja in smeha! Tega ne more dati noben standard na svetu. Šele ko si star in osamljen, se zaveš, kakšen blagoslov je družina.«

»Naši otroci ne morejo ali nočejo imeti svojih otrok«

Kako to, da kljub dvema otrokoma nima vnukov, jo vprašam. »Ah, takšnih zgodb je veliko,« zamahne z roko. »Najina hči je že pred leti oznanila, da ne bo imela otrok. S partnerjem sta skupaj že deset let, a si ne želita družine. Več jima pomenijo potovanja, smučanje v tujini in kariera. Sin in snaha pa si želita otroke, a ne zanosita. Že več let se trudita, pa nič. Vsi smo obupani.«

Gospa doda, da je takšnih zgodb precej in našteje primere svojih prijateljev. Nekateri otroci so se odselili v tujino, zato stari starši vidijo vnuke le nekajkrat letno. Drugi imajo otroke, ki so stari že krepko čez trideset, a se jim ne mudi z družino. Tretji se spopadajo z neplodnostjo ali ne najdejo sorodne duše.

Vnuki so med nami, starejšimi, postali zelo cenjeni. Srečni so tisti, ki jih imajo tri, štiri ali celo pet!

Prekletstvo »štirih starih staršev in enega vnuka«

»Vnuki so med nami, starejšimi, postali zelo cenjeni,« doda gospa. »Srečni so tisti, ki jih imajo tri, štiri ali celo pet! Bolj običajno je, da si enega vnuka delijo štirje stari starši. Veste, kako to izgleda? Vsi si želijo, da bi prišel k njim na obisk, da bi ga lahko čuvali, razvajali in mu pripovedovali pravljice. A revež je vendar samo en! Otrok ne more sam pospraviti vseh sladkarij, pozornosti in nežnosti, s katerimi ga zasipajo babice in dedki. Mislim, da otrok vse to začne doživljati kot breme.«

Ostajajo še tisti, ki nimajo niti enega vnuka. Oni opazujejo otroke na cestah in v parkih ter sanjarijo, da bi eden izmed njih pritekel k njim, jih objel in jih poklical »babica« ali »dedek«.

»Poglejte v prihodnost in se odločite za otroke!«

»Ko smo bili mladi, smo našli kup razlogov, zakaj ne moremo imeti otrok, čeprav smo si želeli še kakšnega,« zaključi gospa. »Zdaj vidim, da je bila večina razlogov izvita iz trte. V življenju si je treba postaviti prioritete. Če je prioriteta družina, se vse da. Žal mi je, da sem to ugotovila šele zdaj, ko sem stara. Zdaj otroci in vnuki niso več v mojih rokah. To je trpko spoznanje.«

Preden smo se poslovili, me je prijela za roko in mi zabičala: »Ko gledam vas, mlade, vam pravim: odločite se za otroke. Vzemite si čas, poglejte v prihodnost, ne ukvarjajte se le s trenutnimi skrbmi. Otroci in odnosi so edina naložba, ki se v življenju splača. Vse ostalo mine, družinske vezi pa ostanejo.«