Prav zabavno in prisrčno je, ko mladi, še neporočeni pari v romantičnih večernih zmenkih sanjarijo in razglabljajo, koliko otrok bodo imeli …
Pogosto o številu otrok razmišljajo z vidika, kaj bi bilo najbolje za otroke, in ne, koliko si jih želita sama oz. koliko jih bosta tudi psihično in fizično zmogla imeti in primerno voditi v življenje.
Z otroki ni treba hiteti, ni jih treba imeti zaradi otrok in zato, da ne bodo razvajeni ter osamljeni.
Strah
Mlade pare in starše je pogosto strah, ali bodo otroci imeli kvalitetno družbo, če ne bodo imeli bratcev in sestric, ali bodo kot edinčki preveč razvajeni, ali jim bo dolgčas … Pogosto pri tem pozabijo, da je že z enim samim življenje zelo polno, da se včasih že ob enem težko umiriš, ga težko začutiš, si težko sproščen. Z otroki ni treba hiteti, ni jih treba imeti zaradi otrok in zato, da ne bodo razvajeni ter osamljeni. Otroci so po milosti prek staršev in so za starše in za odrešenje. Ostalo (družba, igra, deljenje …) pride zraven spotoma.
Zelo dragoceno je, če ima par lahko otroke iz svojega lastnega hrepenenja in globokega občutka povezanosti med partnerjema ter občutka, da ob tem lahko predano ljubita še nekoga.
Starševstvo v konkretnem življenju
Starševstvo v ideji je precej različno od starševstva v konkretnem življenju z otrokom. Vprašanja, o katerih se nam pred prihodom otrok ni niti sanjalo, ob rojstvu postajajo resničnost. Šele sedaj ima mladi par prvič možnost začutiti, kaj pomeni imeti in voditi otroka. Šele sedaj se sploh odpirajo vprašanja, koliko otrok sta sposobna sprejeti in z njimi živeti tako, da v družini ne bodo prikrajšani za čas, pozornost, ljubezen in svoj prostor. Šele sedaj imata možnost začutiti vso utrujenost, nemoč in stisko, ko ne vesta, kako bi se odzvala na otrokove potrebe, ko bi potrebovala pomoč, pa nimata koga, ki bi jima jo lahko ponudil.
Če si par želi veliko družino, je nujno, da sta med seboj globoko povezana, da si pomagata, da lahko drug drugega v stiski, utrujenosti, nemoči ter bolečini začutita, se o tem pogovarjata ter drug ob drugem umirita.O številu otrok se par ne more odločati vnaprej, prav tako se nanje se ne more vnaprej pripraviti, saj je vsak otrok popolnoma edinstven in na svet prinese čisto nove stvari. Starši se šele ob prvem otroku lahko začnejo razvijati, prej ne morejo vedeti, katera smer razvoja to bo. Poudarki so lahko zelo različni, nežnost, ranljivost v odnosu, občutek strahu, nemoč, občutek ogroženosti, prožnost, sposobnost povezovanja z drugimi …
Povezanost med partnerjema
Če si par želi veliko družino, je nujno, da sta med seboj globoko povezana, da si pomagata, da lahko drug drugega v stiski, utrujenosti, nemoči ter bolečini začutita, se o tem pogovarjata ter drug ob drugem umirita. V nasprotnem primeru to neizgovorjeno stisko, utrujenost ter jezo, da te partner ne razume, prestrežejo otroci, ki to »odigrajo« na zelo različne načine (s pridnostjo, z zahtevnostjo, z nemirom, jezo …).
Fleksibilnost
Za sproščeno vzdušje in poln razvoj otrok ter staršev v velikih družinah je potrebna velika mera fleksibilnosti. Ob vsakem otroku starši izoblikujejo poseben način očetovstva ter materinstva. Ob več otrocih in pri tolikih odnosih je potrebna velika mera fleksibilnosti ter usklajevanja med starši in otroki, da se lahko vsak izmed njih počuti sprejetega, ljubljenega, da lahko razvija svoj potencial in svojo prepoznavnost. Nemogoče je, da bi vsa pravila veljala za vse. Prav tako morata imeti veliko energije, da se uspeta na vse te otroške potrebe odzivati ter jih kolikor se le da tudi izpolnjevati
Ob vsakem otroku starši izoblikujejo poseben način očetovstva ter materinstva.
Sočutje od zunaj
V vsej tej pestrosti in polnosti odnosov je zelo dragoceno, če starši lahko začutijo in si priznajo, da sami vsega ne zmorejo. Priznanje staršev, da potrebujejo pomoč, in spoznanje, da jim pomoč, ko so v stiski, pripada, je za otroke, ki v veliki družini odraščajo, nujna. Vedno se najde kdo, ki je pripravljen priskočiti na pomoč. Dragoceno je, če starši to opazijo in si dovolijo doživeti sočutje od zunaj.
Ni pomembno, koliko otrok imaš, pomembno je, koliko ljubezni si v njih ohranil in koliko si je ob njih razvil sam.
Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok in soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
