Odrasli se pogosto znajdemo pred vprašanji in različnimi mnenji, kaj otrok v resnici najbolj potrebuje, da se bo lahko čim bolj polno in zdravo razvijal. Kaj naj mu starši zagotavljamo v otroštvu, da mu bo dobro služilo tudi v prihodnosti?
Kaj potrebuje, da se bo tudi kot odrasel dobro znašel, da se bo sam v sebi počutil vrednega in ljubljenega? Da ne bo dvomil in obupoval, temveč bo vedno uspel verjeti in vztrajati, da se v ljubezni do sebe in do drugih lahko neprenehoma razvija?
Osnova za poln, zdrav in koherenten razvoj so ljubeči, varni, iskreni, spoštljivi ter trajni odnosi.
Pogosto se nam zdi, da to lahko dosežemo z dosledno in/ali strogo vzgojo ali z dopuščanjem čim več svobode otroku, morda z močno skrbjo za zdravo telo in intelektualni razvoj …
Starši smo pri iskanju odgovora na to, kaj je bistveno, pogosto negotovi in v precejšnji stiski. Po naravni poti hrepenimo po tem, da bi otroku dali, kar največ zmoremo, po drugi strani pa se nam velikokrat niti ne sanja, kaj naj bi to bilo. Pogosto namreč tudi sami nismo bili deležni tega, kar smo v sebi potihoma čutili, da bi potrebovali in da nam v resnici pripada …
Veliko je stvari, ki jih starši v tem obdobju otroku omogočimo in so gotovo dragocene ter smo zanje vsekakor lahko veseli. Ni namreč samoumevno, da mu lahko omogočimo bogat intelektualni, motorični in telesni razvoj in da se trudimo za razvoj odgovornega in poštenega človeka.
Vendar pa žal ali pa na srečo (!) nič od zgoraj naštetega za otrokov razvoj ni ključno. Nič od tega ni večno. Takšni »vzgojni« poudarki so neredka zabloda oz. rezultat starševskih želja, potreb, strahov ali – še bolj zgrešeno – celo starševske vere v pravico po lepem, inteligentnem, zdravem, zdresiranem in zglednem otroku.
Odgovor na temeljne potrebe in pravice otrokovega razvoja tiči na čisto drugem koncu.
Moški in ženska se lahko najbolj polno razvijata v trajnem, intimnem odnosu in imata potomce, ob katerih bosta že takoj ob spočetju razvijala ranljivost, nežnost, občutljivost za otroka ter drug za drugega.Spoštljivi in trajni odnosi
Osnova za poln, zdrav in koherenten razvoj so ljubeči, varni, iskreni, spoštljivi ter trajni odnosi. To konkretno pomeni, da se starši trudimo z otrokom razvijati čim globlji čustveni stik in da otrok čuti, da smo z njim čustveno povezani. Starši smo se torej ob otroku dolžni neprenehoma razvijati v smeri, ki odgovarja otrokovim temeljnim potrebam.
Poslanstvo staršev in skrbnikov je, da se veselimo razvijanja k vedno globljemu sočutju ter občutku vedno polnejše in resnično mavrične povezanosti. Nujno je, da se ob otroku razvija vsak od staršev posebej na edinstven način ter da se ne naveliča lastnega razvoja. Prav tako je nujno, da se starši razvijamo drug ob drugem in smo zgled vere in upanja, da so odnosi nekaj vrednega in lepega.
Materinstvo in očetovstvo
Glede na organsko osnovo moškega in ženske se dva odrasla lahko najbolj polno razvijata v trajnem, intimnem odnosu in imata potomce, ob katerih bosta že takoj ob spočetju razvijala ranljivost, nežnost, občutljivost za otroka ter drug za drugega. Ob tem se bosta povezovala na vedno bolj ljubeč in nežen način.
Z vidika otroka se najbolj naraven in poln razvoj varne navezanosti na starše začne že v prenatalnem obdobju, predvsem pa v prvih mesecih po rojstvu, ko je potencial za razvoj občutka varnosti največji. Toliko nežnosti, nemoči, iskrenosti in ranljivosti, ki jih izključno starši lahko začutimo ob tako nebogljenem in krhkem bitjecu, ne moremo začutiti ob nikomer drugem.
Starševstvo ni pravica, ampak vzajemno vztrajanje v rasti drug ob drugem, drug z drugim.
Očetovstvo se najbolj nemoteno in polno razvija že od spočetja naprej v smeri občutka odgovornosti, varnosti in skrbi za otroka in njegovo mamo ter ponosa in veselja, da je lahko oče svojemu otroku. Prav tako se materinstvo najbolj nežno, ljubeče, srečno in občutljivo razvija vse od prvih trenutkov.
Ob očetu in mami otrok po naravni poti razvija najbolj pestro paleto odzivov, ob katerih izgrajuje najbolj koherenten jaz in najgloblje sočutje do sebe in drugih. Na najbolj naraven in na naravi utemeljen način lahko otroku zgoraj naštete temeljne potrebe zagotovimo v zakonskem odnosu med roditeljema.
Starševstvo pa tudi skrbništvo ni vzreja otrok, ni vzgoja, ni poklic, še najmanj pa pravica! Starševstvo je vzajemno vztrajanje v rasti drug ob drugem, drug z drugim. Je vzajemen in vztrajen razvoj sočutja, iskrenosti, čustvene pripadnosti ter povezanosti kljub stiskam, težavam in bolečinam, ki jih odnosi ali zunanje situacije prinašajo v naša življenja.
Naravnega ljubečega starševstva ne more polno nadomestiti nihče. Otrok ima mamo in očeta zapisana v vsaki celici svojega telesa in pripada prav njima in prav ob njiju se lahko razvija z najmanj omejitvami.
dr. Andreja Poljanec je spec. zakonske in družinske terapije
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
