Otrokovo igranje s spolnimi organi

Foto: Shutterstock

Kako pri otroku prepoznati, kdaj je njegovo igranje s spolnimi organi stvar raziskovanja, kdaj pa znamenje stiske, zanemarjenosti in dolgčasa ter iskanja posebnega ugodja?

Raziskovanje sveta, odnosov in sebe je za otroke ključnega pomena. Posebej z drugim letom starosti se raziskovanje, iniciativnost in vedoželjnost začnejo še bolj pospešeno razvijati, saj jim to omogočajo v možganih na novo razvite funkcije. Otroci takrat postanejo zelo aktivni. Poleg raziskovanja igrač, delovanja strojev, aparatov … ugotavljajo tudi, kaj zmorejo in česa ne, kaj zanimivega bi se še lahko naučili, kako spretni so … In tudi, v čem se razlikujejo od drugih. V čem so drugačni, v čem boljši, v čem hitrejši …

Močno se razvija tudi zanimanje za telo in njegovo delovanje. Nad telesom dobijo kontrolo, saj so po večini v tem obdobju že brez pleničk. Tako laže prepoznajo občutke v posameznih delih telesa, posebej spolnih, saj so jih prej pokrivale pleničke.

Fantki so ponosni, da imajo lulčka in da lahko lulajo, kamor hočejo, zalivajo travico, listke, se z njim igrajo … Punčke pač nimajo te sreče. Vse to igrivo raziskovalno vedenje je naravno. Tako spoznavajo sebe, svoje delovanje, občutke, razlike … Otroci svojih spolnih organov ne doživljajo kot spolnih v odraslem pomenu besede, saj tudi še niso zreli.

Če se odrasli na področju spolnosti  počutimo napete, nesvobodne ali premalo ljubljene, se bomo tega ustrašili tudi za otroke in ne bomo vedeli, kaj storiti.

Starši se tega vedenja pri otrocih pogosto ustrašimo, vendar to ni potrebno. Se je pa svojih morebitnih strahov potrebno zavedati. V primeru, da se odrasli na področju spolnosti  počutimo napete, nesvobodne ali premalo ljubljene, se bomo tega ustrašili tudi za otroke in ne bomo vedeli, kaj storiti.

Če se tega ne zavedamo, nehote obtežimo otroke ali jih celo osramotimo, kaznujemo, ponižujemo v smislu spolnosti. Take obtožbe so za otroka izrazito boleče in ga spravijo v stisko, izolacijo in nezaupanje do sebe in do staršev. Ob zgražanju, kaznovanju ali poniževanju se otrok počuti gnusnega in osramočenega, saj misli, da je naredil nekaj sramotnega in neprimernega.

Naravno raziskovanje ali samozadovoljevanje?

Če bomo straši v svojem partnerskem odnosu uspeli iskati in razvijati nežen in sočuten stik v spolnosti med sabo; če bomo ohranjali in razvijali svojo intimo v spoštljivosti in dostojnosti vsakega posebej ter v razvijanju iskrenosti do sebe; če bomo iskali stik s sabo in tudi s svojo zgodovino na tem področju – potem lahko verjamemo, da bomo tudi pri otroku prepoznali, kdaj je ta igra stvar raziskovanja, ki je trenutna in hitro mine, kdaj pa je lahko znamenje stiske, zanemarjenosti in dolgčasa ter iskanja posebnega ugodja, ki ga ni moč dobiti drugje.

Če igrice s spolnimi organi začnejo otroka pretirano zasedati, pomeni, da je v stiski, ki jo moramo starši odkriti.

Če igrice s spolnimi organi začnejo otroka pretirano zasedati, izolirati od njegove okolice ali postanejo pomemben način otrokovega preživljanja časa in umirjanja, to pomeni, da je v stiski, ki jo moramo starši odkriti, saj otrok v tem primeru potrebuje pomoč. Včasih pa je to tudi znak, da pomoč potrebujemo mi sami.

Otrok v vsaki razvojni fazi ob sebi potrebuje starše, ki razumejo njegovo vedenje in zanimanje, ga pri tem nežno in potrpežljivo usmerjajo ter mu razlagajo pomen, predvsem pa z njim ne prekinejo stika. Potrebuje starše, ki stvari razumejo, čutijo in živijo. Samo tako ga bodo znali tudi primerno voditi.

Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok, ustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino, vodja Šole rahločutnega starševstva in »Skupine za mlade mamice«; je poročena mama petih otrok; spremljate jo lahko tudi v nizu oddaj Srce na iskreniPLUS.