Umirjanje in uspavanje malčkov

Foto: Shutterstock

Umirjanje in uspavanje otrok je prav poseben “projekt” staršev ob razvijanju njihovih otrok.

Najprej se s tem izzivom srečamo ob novorojenčku, ki se zbuja tudi čez noč. To je lahko precej pogosto in zahteva posebno umirjenost, kondicijo in ljubezen, če želimo te noči preživeti v približnem miru in spočiti.

Dojenčke najbolj pomirjajo in uspavajo dojenje, zibanje, nošenje in petje.

Majhnega dojenčka najpogosteje pomiri in uspava dojenje, kar je po eni strani naravno in precej enostavno, pa tudi zelo naporno, če je zbujanje zelo pogosto. V teh primerih nas to začne preutrujati in jeziti. Jezo in nemoč si je dobro priznati in se ne delati, kot da je ni. Če smo na otroka jezni, namreč še ne pomeni, da nismo dovolj nežni. Šele priznanje jeze in nemira ter ubesedenje teh občutkov daje možnost telesu, da se umiri.

Prepoznavanje in priznavanje svojih občutkov in čustev je ključno za spoznavanje sebe, za možnost iskanja novih odgovorov zase in za poglabljanje stika s partnerjem, ko o tem govorimo, ter z otrokom, ko ga skušamo začutiti. Pogosto zbujanje je tako priložnost za globlje začutenje otroka in sebe ter iskanje odgovora, kaj lahko ti dve telesi sprosti in umiri, da se zmoreta spočiti.

Malčki pogosto aktivni tudi med uspavanjem, zato je dobro tudi spanje narediti zanimivo – s pravljicami, pesmicami, božanjem …

Pri odraščanju se otrokove potrebe po spanju zelo hitro spreminjajo. Hkrati so zelo različno občutljivi so na zunanje in telesne dražljaje. Tudi rodijo se z različno odzivnostjo na okolje. Iz ritma pa jih lahko vrže neskončno stvari: prestavljena ura, doživet dan, ko o njem več sanjajo, bolezen, novo rojstvo, telesne težave, telesni razvoj …

Zagotovo se pogosteje zbujajo senzitivnejši otroci, kar pomeni, da bolj potrebujejo, da jih starši začutimo v teh malih spremembah, ki se nam odraslim zdijo skoraj nepomembne ali pa jih sploh ne opazimo. Take otroke je dobro že popoldne nekoliko umiriti. Predvsem pa imamo ob njih neprestano možnost, da začutimo sebe v neizmerno široki paleti čustev, občutkov, telesnih stanj, občutkov v odnosih, misli, ki nas dražijo …

Preko tega zaznavanja in zavedanja se učimo novih vsebin o sebi, ki jih verjetno do sedaj še nismo poznali na tako prefinjen način. Včasih se nam zdi, da smo umirjeni, pa je vprašanje, ali smo res. Morda smo vseeno napeti, storilnostno naravnani, nesproščeni, ko pogledamo na uro …

Senzitivnejši otroci se zbujajo pogosteje. Imajo večjo potrebo po tem, da jih starši začutimo, dobro pa jih je nekoliko umiriti že popoldne.

Naše telo so v veliki meri »organizirali« naši starši, zato nam je način, kako delujemo in kako se umirimo, domač. Vprašanje pa je, ali našemu otroku tak način delovanja ustreza v smislu, da se ob našem telesu lahko pomiri.

Spreminjajo se tudi potrebe po različnih načinih uspavanja. Tukaj imamo starši možnost razvijati svojo sproščenost, umirjenost in fleksibilnost. Najprej precej dobro deluje dojenje in zibanje, nošenje, petje. Vse to so stvari, ki dojenčke na nek način pomirjajo.

Kasneje, ko se razvija iniciativa, so malčki pogosto aktivni tudi med uspavanjem. To je za starše nov izziv, kako narediti zanimivo tudi spanje – s pravljicami, pesmicami, božanjem …

Ko otrok odrašča, si želi svojo sobico ali pa si tega želimo starši. Najprej zgleda, da bo tam z veseljem preživljal noči, potem pa si “premisli”. Zopet smo na potezi mi, kako ga bomo začutili. Zakaj je prišel ponoči prišel v spalnico? Ali se česa boji, mu je samo neprijetno ali so ga zbudile sanje, pa se bo sam težko pomiril …? Pogosto se otroci bojijo tudi teme, zato si zaželijo majhno lučko.

Starševstvo je eno samo raziskovanje sebe ob otrocih in otrok ob sebi ter iskanje stika s sabo in z otroki. Zelo dragoceno je, če si starši upamo postavljati vprašanja in se počutiti nemočne. Le v tem primeru smo primorani iskati odgovore. Ni pa nam potrebno obupati, če vseh odgovorov ne najdemo takrat, ko bi si jih želeli.

Raziskovanje vseh naravnih pojavov je vedno neomejeno, še posebej pa je neomejeno raziskovanje in spoznavanje naših otrok.

Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok in soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino.