Foto: ShutterstockOtrok razvija svoj govor ob poslušanju in s posnemanjem govora odraslih. Kako zgodaj in kako gostobesedno bo spregovoril, je odvisno predvsem od njega samega. Posamezni otroci iz istega govornega okolja se lahko razvijajo zelo različno. Naloga staršev je predvsem ta, da sprejmemo otroka za enakovrednega govorca: poslušamo, ko govori, pokažemo zanimanje in ne skačemo v besedo. Pomembno je tudi to, da po prvem letu otrokove starosti omejimo uporabo dude na čas za spanje. Pretirana uporaba dude čez dan med drugim namreč preprečuje igro z govorili.
Naloga staršev je predvsem ta, da sprejmemo otroka za enakovrednega govorca: poslušamo, ko govori, pokažemo zanimanje in ne skačemo v besedo.
Otroka ne popravljamo, ampak mu pomagamo, da bo razlikoval med pravilno in napačno izgovorjeno besedo
Ko otrok tekoče spregovori, običajno v svojem govoru, dela celo vrsto napak. Pomembno je, da ga na té ne opozarjamo in ga ne popravljamo. Zadostovala bo jasna in razločna ponovitev: »Med skajami je jakec!« »Med skalami si našel rakca?«
Otroka raje, kot da ga popravljamo, učimo razlikovanja med pravilno in napačno izgovorjenimi besedami. To lahko storimo z igro:
V stisnjeni pesti odpremo palec in kazalec in otroka vprašamo: »Kako je prav: sebela (pokažem palec) ali čebela (pokažem kazalec)?« Otrok nato pokaže tisti prst, za katerega meni, da je bila beseda izgovorjena pravilno. Vedno se osredotočimo na en sam glas, ki otroku dela težave (npr. sebela/čebela ali čebeja/čebela).
Otroka raje, kot da ga popravljamo, učimo razlikovanja med pravilno in napačno izgovorjenimi besedami.
Vaje za posamezne glasove
Izgovarjavo glasu L otrok praviloma razvije do četrtega leta, glas R med četrtim in petim letom, glasove C, S, Z do petega, Č, Š, Ž pa do šestega leta. Z najbolj enostavnimi vajami za razgibavanje jezika, o katerih sem pisala v prvem delu prispevka, lahko začnemo že pri dojenčku. Te vaje nato postopoma nadgrajujemo ter jih pozneje uporabimo tudi v besedah. Najprej s premorom, nato tekoče: sss_lon, ssslon; no_sss, nosss; go_sss_pa, gossspa.
⇒Glas L: klepetulja (~~~, konica jezika opleta po gornjih zobeh hitro ven in noter),
⇒Sičniki (C, S, Z): oponašanje kače (sss), miške (ts, ts, ts) in čebele (zzz). Pri teh vajah mora biti jezik »v zaporu«, skrit za spodnjimi zobmi.
⇒Šumniki (Č, Š, Ž): oponašanje vetra (ššš), vlaka (č, č, č) in žage (žžž). Tudi pri teh vajah je jezik »v zaporu«, tokrat za zgornjimi zobmi, ustnice pa so našobljene.
⇒Glas R: petje melodij na da-da-da ali ta-da-dan. Izberemo tiste, ki si jih v družini pogosto popevamo. Vajo najprej izvajamo počasi, nato postopoma, vedno hitreje, pri čemer morata biti jasno izgovorjena glasova t in d – na trdem nebu za zgornjimi zobmi. (Glede na hitrost izvedbe bi lahko najprej izbrali nekaj taktov skladbe Smoke on the water skupine Deep Purple, nato temo iz filma Topgun, Avsenikovo Na golici in nazadnje, za mojstre, melodijo iz Rossinijeve opere Guillaume Tell). Lahko pa seveda ostanete tudi pri Kuža pazi in Zajček dolgoušček.
Vrsto koristnih nasvetov in video prikazov učenja izgovarjave posameznih glasov vam je na voljo na spletišču za spodbujanje govora in jezika Gingo talk. Odličen pripomoček pri težavah z izgovorjavo je lahko tudi knjiga, s pomočjo katere preko zgodb delamo vaje za posamezne glasove.
Pri sistematičnem učenju naj pomaga logoped
Zgoraj opisane vaje so se pri najmlajših članih naše družine izkazale za najbolj učinkovite predvsem v obliki kratkih logopedskih iger med norim vsakdanjikom. Za urjenje jezikovnih spretnosti namreč rada izkoristim trenutke, ko gre za sprotno komunikacijo v družini: »Mami, a daš maj’co?« Začudim se: »Majco?« in pocukam otrokovo oblačilo. Ker je vajen jezikovnih šal, takoj ve, za kaj gre. Hitro narediva vajo klepetulje in jo vpleteva v besedo: »~~~, ma_~~~_co, malllco«. Pohvalim ga, četudi mu vaja ne uspe najbolje. V tistem trenutku je pomemben predvsem zgled pravilne izvedbe in otrokov prazen želodček.
Pri štiriletniku, ki se srečuje z glasovnimi igricami, odkar je začel čebljati, bo zgoraj opisani način lahko deloval. K starejšemu otroku, ki še nikoli ni izvajal takšnih vaj, pa bo treba pristopiti bolj sistematično. Pravilno izvedbo vaje bo otroka lahko naučil samo logoped na osebnem srečanju. Obstaja namreč nevarnost, da otroka določene gibe naučimo narobe – kar je narobe naučeno, pa je mnogo teže popraviti kot nekaj, kar sploh še ni naučeno.
Glasovne nepravilnosti, ki jih je sorazmerno lahko odpraviti, so le majhen del logopedovega dela. Pomembnejše področje logopedije so jezikovne in komunikacijske motnje, ki lahko vplivajo na kakovost življenja tudi v dobi odraslosti. O tem, kaj vse otrok pri določeni starosti zmore in kdaj je zares pomembno poiskati pomoč logopeda, si lahko preberete tukaj.
Ne pozabimo na domačo govorico
Kadar otroka spodbujamo k razumljivemu govoru, se rado zgodi, da pretirano uporabljamo knjižni jezik. A prav pogovorni jezik družine je otrokov prvi materni jezik. Na narečja smo lahko ponosni, saj opredeljujejo posameznikovo pripadnost in nas bogatijo. Če bomo v družini govorili po domače, otrok zaradi tega ne bo imel jezikovnih težav, menijo strokovnjaki. Razlikovanja med jezikovnimi zvrstmi se bo otrok sčasoma naučil ob zgledu odraslih, preko branja knjig in pozneje v šoli. Zato le pogumno, jezikovne vaje lahko vpletemo tudi v narečno govorico.
Preberite tudi:
Kako lahko malčku pomagam k boljšemu govoru?
Kako otroku na zabaven in prijeten način pomagati pri govornem razvoju?
