Kako lahko malčku pomagam k boljšemu govoru?

Foto: Shutterstock

Po več letih obiskov pri logopedu so raznorazne govorne vaje postale del našega vsakdana. Petletnik se je z njimi precej mučil, sem pa opazila, da sta tri- in enoletnik zraven naravnost uživala in kasneje telovadila z jezičkom tudi v spontani igri. Tako sem prišla do spoznanja, da četudi otrok nima specifičnih težav, lahko starši z nekaj usmerjene pozornosti pomembno prispevamo k razvoju otrokovega govora. Morda mu kasneje prav zato ne bo potrebno obiskovati logopeda ali pa bo potreboval le malo strokovne pomoči.

Četudi otrok nima specifičnih težav, lahko starši z nekaj usmerjene pozornosti pomembno prispevamo k razvoju otrokovega govora.

Najprej je poslušanje

Razvijanje otrokovega govora se začne že takoj po rojstvu, ko posluša zvoke okrog sebe in se kmalu nanje tudi odzove. Otrok dozoreva, začne prepoznavati smer in vrsto zvoka ter razlikuje glasnost in višino. Zvoke okrog sebe poskuša posnemati in tako začne z razgibavanjem govornih organov. Pomembno je, da se z otrokom že od rojstva naprej pogovarjamo in urimo njegovo slušno pozornost. Dojenčku med preoblačenjem, previjanjem ali umivanjem opisujemo, kaj počnemo. Poimenujemo dele telesa, oblačila, predmete in zvoke v okolici. Ob komunikaciji z njim vedno počakamo na njegov odziv. Ko se otrok odzove, vemo, da nas je slišal.

Prvi zvoki in besede

Otrok se sčasoma začne na zvoke iz okolja odzivati s svojim glasom. Kadar se oglasi, poskusimo posnemati njegov zvok in spet počakamo, da se odzove. Na tak način otrok pridobiva prve komunikacijske spretnosti.

Že nekajmesečni dojenček je sposoben poiskati izvor zvoka. Takrat je čas, da njegovo zanimanje ubesedimo: zvonček zvoni – cin, cin. Avto brni – brrrrr. Listje šumi – šššššš … in spet počakamo na dojenčkov odziv.

Otroci svoje prve besede začnejo izgovarjati med osmim in petnajstim mesecem, a razumejo jih že več tednov pred tem. Preden bo malček začel glasno ponavljati za nami, bo potrebno posamezno besedo mnogokrat izreči. Ko bo stvari poimenoval po svoje, mu pritrdimo in besedo ponovno izgovorimo pravilno. Otrok bo po svoje rekel letalo, mi pa bom dodamo: »Jaa, to je letalo! Letalo leti. lllll … Visoko, visoko!« Pomembno je, da jasno izgovarjamo in se z otrokom pogovarjamo kot z enakovrednim govorcem. Le tako bo pridobil slušno predstavo pravilnega govora.

Oponašanje gibov in glasov

Pomemben del govornega razvoja je tudi pridobivanje motoričnih spretnosti jezika. Ob zadostni besedni komunikaciji v družini se malčki do drugega leta starosti praviloma naučijo izgovoriti vse samoglasnike A, E, I, O, U in glasove P, B, M, N, J, T, D, do tretjega leta pa še K, G, V, F, H. Razvoj motorike jezika za te in tudi za preostale glasove spodbujamo s spodaj opisanimi vajami.

Pomemben del govornega razvoja je tudi pridobivanje motoričnih spretnosti jezika.

• Ropotanje traktorskega motorja,
• konjiček (tleskanje z jezikom),
• kača (hitro iztegovanje jezika iz ust),
• oponašanje muce, ko pije mleko,
• klepetulja (konica jezika opleta po gornjih zobeh hitro ven in noter),
• puščanje zračnice na S (jeziček gre »v zapor« – skrit mora biti za zobmi),
• grgranje vode,
• pihanje skozi slamico …

Telovadba z jezičkom

Po tretjem letu, ko otrok že začne razumevati navodila in je tudi motorično bolj spreten, lahko začnemo z bolj usmerjenimi vajami, s katerimi bo okrepil motoriko jezika. Lahko mu ponudimo tudi ogledalo, da bo opazoval, kaj se z jezičkom dogaja.

Logopedi opozarjajo na porast težav že pri izgovarjavi najbolj osnovnih glasov prav zaradi pomanjkanja kakovostnega pogovora v družinah.

• Jezik počiva za spodnjimi zobmi, medtem ko otrok sproščeno odpira usta kot ptiček (premika se samo spodnja čeljust).
• Jeziček predstavlja brisalec na avtomobilu, ki briše od enega do drugega kotička spodnje ali zgornje ustnice.
• Z jezikom si očistimo zobe ali pa jezik kot stražar potuje po dlesni za zgornjimi in spodnjimi zobmi.
• Ometanje neba z jezikom: jezik počasi potuje od mehkega neba proti zgornjim sekalcem.
• Jezik zataknemo za zgornjimi zobmi, ga potisnemo navzven tako, da se zvije in obratno: jezik zataknemo za spodnje zobe.
• S konico jezika naredimo »bunko« na enem in drugem licu.

Za tekoč govorni razvoj zdravega otroka je bistveno okolje, v katerem živi. Logopedi namreč opozarjajo na porast težav že pri izgovarjavi najbolj osnovnih glasov (t, d in k, g) prav zaradi pomanjkanja kakovostnega pogovora v družinah. Zgoraj opisane vaje, ki jih otroci pogosto izvajajo spontano, je potrebno le opaziti in otroka igrivo spodbuditi, da jih čim več ponavlja. Služile bodo za osnovo izgovarjavi zahtevnejših glasov, ki jih bo ob bogatem govornem okolju otrok praviloma razvil sam od sebe.