Telefon otroke oropa za izkušnjo, na katero sploh ne pomislimo

Vir: Shutterstock

O škodljivih posledicah zaslonov na (vedno mlajše) otroke se zadnja leta veliko piše. Zasvojenost, izpostavljenost neprimernim vsebinam (kljub raznoraznim filtrom), slaba samopodoba zaradi vpliva družbenih omrežij, vse manj resničnih stikov, vrstniško nasilje, nevarni spletni izzivi. Ob tem pozabljamo, da znajo telefoni učinkovito ubijati tudi kreativno mišljenje in zmožnost reševanja problemov.

Recimo, da ste stari 10 ali 12 let. Vrnete se iz šole ali dejavnosti in ugotovite, da doma ni nikogar, ključa pa nimate. Kaj boste storili? Iz torbe boste potegnili telefon in poklicali starša, ki vam bo dal natančna navodila. Morda bo prihitel domov ali vam dostavil ključ, morda vas bo usmeril k sosedu ali prijatelju, morda vam bo naročil, da malo počakajte. Stvar rešena. Niti za hip vam ni treba izstopiti iz cone udobja, kaj šele vključiti možganov.

Telefoni znajo učinkovito ubijati tudi kreativno mišljenje in zmožnost reševanja problemov. Niti za hip vam ni treba izstopiti iz cone udobja, kaj šele vključiti možganov.

Situacija, ki aktivira možgane

Prestavimo isto situacijo dvajset ali trideset let nazaj. Če ste se v devetdesetih brez ključa vrnili v prazen dom, ste se morali najprej ustaviti in se zamisliti. Zakaj je do tega prišlo? Ste kje pozabili ključ, ste ga pustili doma? Ste morda preslišali, da bi starši omenjali kakšne obveznosti? Najprej ste morali torej analizirati situacijo. Nato ste morali pretehtati okoliščine. Pričakujete, da se bo kdo od domačih kmalu vrnil? Je zunaj hladno in dežuje? Ste lačni? Ali v bližini stanuje oseba, ki jo dobro poznate?

Sledilo je iskanje najboljše rešitve. Počakati pred vrati? Se zateči k sosedu, prijatelju, v knjižnico? Najti telefonsko govorilnico in poklicati starše v službo? Če ste se odločili, da ne čakate pred vrati, ste morali razmisliti, kako domače obvestiti, kje ste. Boste domov telefonirali od prijatelja ali na vratih pustili sporočilo? Se boste vrnili, ko boste predvidevali, da je kdo že doma?

Sprejemanje odgovornosti in odločitev

Koliko tehtanja! In – kar je morda najpomembnejše – na koncu se je bilo treba odločiti. Sprejeti odgovornost in narediti to ali ono. Včasih odločitev ni bila najboljša. Tudi celotna zagata ni bila najbolj prijetna. Ampak iz tega smo se naučili reševati vsakdanje težave.

Sodobni otroci samostojne odločitve sprejemajo zanemarljivo redko, saj za vse dobijo natančna navodila.

Telefoni so nam zelo olajšali komunikacijo, sploh dogovarjanje in logistiko. Čakanje na dogovorjenem mestu, čeprav je prijatelj zbolel ali obtičal v prometu, je preteklost, ki je nihče ne pogreša. Toda hkrati nas je nenehna dostopnost spleta in kontaktov razvadila, da vse manj razmišljamo, se prilagajamo, analiziramo situacijo, sprejemamo odločitve. Sodobni otroci samostojne odločitve sprejemajo zanemarljivo redko, saj za vse dobijo natančna navodila. Če nimajo navodil, pokličejo in vprašajo. Včasih je to blagoslov, na dolgi rok pa zna biti tudi prekletstvo. Kar vprašajte delodajalce, ki si najbolj od vsega želijo samoiniciativne zaposlene, ki znajo uporabljati svojo glavo. In mlade, ki iščejo sorodno dušo – takšno, ki prevzame odgovornost in se ne ustraši vsake težave.

Izziv: si upate poslati otroka v svet brez telefona?

Misel na otroka ali najstnika, ki ni dosegljiv na telefon, številne starše navdaja s tesnobo. Čeprav je bila to še pred kratkim starševska realnost! Tudi če ima otrok telefon, ga lahko od časa do časa postavite pred izziv, da se v svetu znajde brez njega. Seveda po pameti. Samo vi poznate svojega otroka, njegove sposobnosti in to, koliko mu lahko zaupate.

Izkušnja, kako se znajti brez telefona, bi morala biti del vsakega otroškega in najstniškega življenja. Otroci imajo takšne izzive radi. Običajno imamo več težav z njimi – starši.

Kot v dobrih starih časih se dogovorite, kam gre, kdaj pride in kako boste v nujnih primerih komunicirali. Odlična priložnost je, ko gre otrok npr. z avtobusom v glasbeno šolo ali na trening. Brez telefona bo moral na svet pogledati z drugačnimi očmi. Pogovorite se o različnih situacijah, do katerih lahko pride, tako da lahko o možnih rešitvah razmisli že doma. V res nujnih primerih, če bi recimo zamudil zadnji avtobus ali se izgubil, pa se z njim dogovorite, naj prosi prvega mimoidočega za telefon in vas pokliče. Če ne živite na visokogorski kmetiji, kjer naokrog ni žive duše, to res ni težava. Če ti telefona ne posodi prvi, ti ga bo gotovo tretji ali četrti. Vse kar je treba znati, je telefonska številka staršev.

Izkušnja, kako se znajti brez telefona, bi morala biti del vsakega otroškega in najstniškega življenja. V tistih trenutkih se bo otrok naučil več, kot v mesecih starševskih pridig. Otroci imajo takšne izzive radi. Običajno imamo več težav z njimi – starši.