O starših, ki tako navijajo, da mora sodnik prekiniti tekmo …

Foto: Shutterstock

Starši smo v zadnjih letih in desetletjih postali najbolj zaželena taxi služba, ki se ukvarja s prevažanjem otrok na različne (ob)šolske dejavnosti. Kot smo na našem portalu zapisali nekaj dni nazaj smo prešli od klasične dobronamerne telovadbe do pretiravanja, ki predvsem zelo obremeni naš družinski urnik in nam tudi jemlje dragoceni čas, ki ga ne moremo nameniti odnosom med samimi družinskimi člani.

Tudi v naši družini smo zajadrali v urnike treningov in različnih dejavnosti, ki se odvijajo po šoli. Hvala Bogu lahko v organizacijo prevozov vključimo še dedke in babice in si tako olajšamo organizacijo taxi službe. 🙂

Starši – navijači/trenerji/kritiki

Je pa zanimivo opazovati pristope (nas) staršev, ko se otrok poda na tekmovališče. Spodbujeni z medijskimi pompoznimi objavami o dosežkih Luke Dončiča, Benjamina Šeška in ostalih vrhunskih slovenskih športnikov smo starši postali trenerji/navijači/kritiki in meja med posameznimi vlogami se je zabrisala tako daleč, da že posamezne športne organizacije izdajajo »navodila«, kako naj se starši obnašajo na športnih terenih, ko spremljajo tekmovanja svojih otrok.

Nekako razumem, da starši ob dosežkih naših športnikov nekje v podzavesti pomislijo, kaj pa če bo naš otrok enkrat na največjem košarkarskem parketu, nogometnem stadionu, letalnici ali plezališču, in posledično energijo usmerijo v to, da bi otroka spravili do takšnega nivoja. In prvi korak je zgoraj opisana taxi služba, ko v vseh možnih terminih otroke vozijo na treninge, tekme, poletne kampe itd. Vse za to, da bo enkrat v prihodnosti mogoče otrok uspel, čeprav je realno ta možnost le nekaj odstotkov, če sploh.

Vpitje in zmerjanje ne sodi na športna prizorišča

In v zasledovanju tega cilja želijo starši otrokom pomagati. Tudi na način, da jih na tekmah spodbujajo. Do te točke še vse lepo in prav. Ko spodbuda ni dovolj, ker otroku ravno tisti dan ne gre najbolje, postanejo starši trenerji in otroku s tribune dajejo navodila, kako se naj giblje, kam naj poda žogo … Ko tudi to ni dovolj, vpijejo proti trenerju, kako naj vodi svojo ekipo, da bo njihov otrok prišel do svojih priložnosti na igrišču, in seveda, ko tudi to ni dovolj, se spravijo na tistega, ki ima po njihovem največ vpliva na potek tekme – na sodnika. Vpitje, zmerjanje uradnih oseb je postalo nekaj samoumevnega in tudi v mlajših kategorijah se zgodi, da morajo sodniki zaradi neprimernega vedenja staršev prekiniti tekmo, v najslabšem primeru pa tudi zagroziti s praznjenjem tribun, kjer se nahajajo ti »problematični« starši.

Ko otrok vidi, kako se njegov starš obnaša, ga lahko to spravi v še večjo tesnobo, nelagodje, in njegova športna predstava bo še veliko slabša, kot je bila do trenutka starševega »izpada«.

In vse to se dogaja pred otroki. Kako se oni ob tem počutijo, staršev v danem trenutku niti ne zanima. Seveda, ker so prepričani, da se s sodnikom, trenerjem ali pa z drugimi starši prepirajo za dobrobit svojega otroka. Pa se res? Seveda ni lahko gledati, kako neko spotakne, odrine, udari otroka, ampak s kričanjem na sodnika in na ostale igralce ne bosta udarec in krivica otroka nič manj bolela. Kvečjemu nasprotno. Ko otrok vidi, kako se njegov starš obnaša, ga lahko to spravi v še večjo tesnobo, nelagodje, in njegova športna predstava bo še veliko slabša, kot je bila do trenutka starševega »izpada«.

Starši, pozabimo na naše sanje in želje

Otrokova prva želja je, da se na treningih in tekmah zabava, da uživa in se druži s prijatelji. Seveda so lahko njegovi športni cilji za prihodnost visoko postavljeni, toda temelji takšnih uspehov so postavljeni, ko se otrok na športnem terenu zabava in ko čuti, da tudi njegove napake niso usodne in da mu starš ne bo povzročal sramote z obnašanjem na tribunah.

Temelji takšnih uspehov so postavljeni, ko se otrok na športnem terenu zabava in ko čuti, da tudi njegove napake niso usodne in da mu starš ne bo povzročal sramote z obnašanjem na tribunah.

Kljub našim sanjam, da otrok v prihodnosti postane profesionalni športnik, se moramo zavedati, da to morajo najprej biti njegove in ne naše sanje. Vemo, da si otroci hitro premislijo in bi treninge ali pa druge aktivnosti (glasbeno šolo, plesne tečaje ipd.) večkrat zamenjali in jim tega v nedogled seveda ne smemo dovoliti, a obenem otroka ne smemo v neko dejavnost samo zato, ker mi mislimo, da lahko uspe.

Otrok bo s tekme in treninga odnesel največ, kar je možno, če se bo počutil samozavestno in mu tega starši ne odvzamejo z rušenjem samozaupanja. Pomembno je, da otroku starš nudi spodbudo, pohvalo, razumevanje, potrpežljivost …

In zato starši pozabimo na naše sanje, zamisli in ideje, kako naj izgleda otrokova športna pot, in prenehajmo biti trenerji in kritiki, ampak ostanimo le starši.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Starši vozijo otroke na vse mogoče treninge in tekme kot da bodo vsi postali vrhunski športniki. Vse te tekme in treningi jim diktirajo življenje. Svobodnega otroštva in igre skoraj da ni več.
    Po drugi strani pa otroci sploh ne vedo več ne kaj je plevel in ne kaj je robida. Mi smo v osnovni šoli imeli športne dneve in smo hodili pogozdovat, vsako jesen smo spravljali drva v drvarnico, čistili in urejali smo gredice okrog šole.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja