Spoznanje: Zakonska skupina ni turška limonada

zakonska_skupina

»A že imata težave v zakonu, da sta v zakonski skupini?« To je bilo eno izmed najbolj »zanimivih« vprašanj, ki sem jih slišal v skoraj desetih letih zakona in s tem obiskovanja različnih zakonskih skupin. Seveda temu, ki je vprašal, nisem na dolgo in široko razlagal, kakšna je razlika, če hodiš na zakonsko terapijo zaradi težav v zakonu in če obiskuješ zakonsko skupino, ker si želiš čim bolj izogniti potrebi po zakonski terapiji.

Iz šole za zakon v zakonsko skupino

Prvo srečanje z zakonsko skupino je bilo zame nekako samoumevno, saj smo se udeleženci Šole za zakon nato »pretvorili« v udeležence ustanovljene zakonske skupine, katero sva z ženo nato obiskovala nekaj let. Vedno sem se soočal z nekakšnim nelagodjem, ko sva pogovor pripeljala do vprašanj: »Kakšno pa je tvoje mnenje o…?«, »Kako se ti počutiš, kadar…?«, »Kaj bi pa ti spremenil v najinem odnosu?« …

Priznam, še danes kadar se pogovor med nama z ženo prične z eno od takšnih vprašanj ali pa z eno Nenazadnje raje debatiram o tem zakaj, nam je lisica odnesla kure iz kurnika, kot o tem, zakaj se v določenem trenutku počutim, kot se počutim.izmed mnogih variacij navedenih vprašanj, me rahlo zmrazi in to še preden ona konča stavek do konca. Pogovor o mojih čustvih, dojemanju, občutenju itd., vse to so zame področja, ki bi se jih najraje izognil. Lažje, precej lažje in enostavneje se pogovarjam o »moških zadevah«, ki se tičejo tudi nje, recimo o spravilu drv, pa košnji trave, o tehničnih lastnostih novega aparata za kuhanje kave itd. Nenazadnje raje debatiram o tem zakaj, nam je lisica odnesla kure iz kurnika, kot o tem, zakaj se v določenem trenutku počutim, kot se počutim.

Pogovor je potrebno dokončati

Ampak eden izmed neizogibnih sestavin najinega zakona je tudi pogovor. Pogovor o vsem mogočem, tudi o čustvih, dojemanju, počutju… O temah, ki bi jih (domnevam, da tudi večina drugih mož) najraje preskočil. Pa jih ne morem, ker se slej kot prej vrnejo. In če sem se v teh letih zakona kaj naučil, je to, da noben pogovor ne more ostati v zraku – konec pogovora me najde slej kot prej, zato je nesmiselno odlašati z njim.

Ampak sprejeti dejstvo, da se moram in zmorem z ženo pogovarjati tudi o takšnih stvareh, ni bilo samoumevno. Velik del spoznanja je bila ponovna vključitev v zakonsko skupino. Preden sva se po kratkem premoru vključila v drugo zakonsko skupino, se je najin pogovor začel nekako takole: »Kaj praviš, če bi midva poiskala eno zakonsko skupino, pa se vključila vanjo?«. Kaj pravim? Seveda nisem mogel reči, da se ne strinjam, kaj šele, da bi iskreno rekel, da ne morem jaz drugim razlagati o svojih pogledih in občutenjih, če se še pred njo raje zaprem. Da bi sedel pred neznanci in jim razlagal, kako sem se počutil, ko je… Ne, ne to ni zame. »Seveda!« sem ji »navdušeno« odvrnil, »poiščiva, kje se lahko priključiva kakšni zakonski skupini, pa bova videla!«. V moji glavi pa je odzvanjalo, da saj mogoče je pa ne bova našla in bo problem »rešen«. 

V zakonski skupini dejansko prisluhnem in slišim svojo ženo

Pa sva jo našla in se vanjo vključila. Tisti, ki ste vključeni v kakšno zakonsko skupino, veste približno kako to gre – na prvo srečanje greš, da vidiš, če to sploh je zate. Na drugo greš zato, ker je bilo na prvem precej bolje, kot si si mislil, da bo. Na tretje in na vsa naslednja pa greš zato, ker postaneš del neverjetne skupine, kjer si lahko to, kar si in kjer lahko poveš to, kar si misliš, ne da bi kdo nate kazal s prstom.

Kot moškemu so mi srečanja zakonske skupine kraj, kjer se srečujemo zakonci povsem brez mask. Ko vidim druge može, kako razmišljajo o podobnem problemu, ki mene že dlje časa muči. Je kraj, kjer moški prisluhnemo drug drugemu in našim ženam. Vzamemo si čas, da poslušamo – to pa je nekaj, kar nam je doma (pre)pogosto tuje.

V pogovoru spoznavamo, da smo vsi v podobnem »zosu«, da imamo podobne težave, da moj zakon ni edini, kjer se včasih borim s pomisleki, če ravnam prav. Da naša družina ni čudna, ampak so vse takšne ipd.

Ni mi bilo potrebno vstati in oditi

Na zakonskih skupinah ni prostora za modrovanje drugemu in za deljenje nasvetov, tam je predvsem čas za to, da vsak zakonec zase (in oba skupaj) spoznava področja in teme, ki jih je zakopal nekam vase in o njih ni razmišljal, ker ni bilo treba. In predvsem je čas za pogovor. Na zakonski skupini in po njej tolikokrat pridejo na plano najina razmišljanja ob katerih včasih izustim le: »A res?«

Zakonska skupina ni podporna skupina za jamranje in nerganje nad sozakoncem. Preden sva šla na prvo srečanje sem si dejal, da če bom moral poslušati jamranje žensk, ki se smilijo ena drugi, vstanem in grem ☺.

Zakonske skupine niso turška limonada

In res ne slišim patetičnih ženskih »jokcanj« v smislu kakšne turške limonade, zelo pogosto pa slišim ženo. Slišim jo zato, ker si vzamem čas, da jo poslušam in ker ji dam priložnost, da svoja občutenja da na plano. Slišim jo zato, ker je zakonska skupina za naju čas, ki je namenjen samo nama.  

In kljub temu, da me ob napovedi vprašanj, ko se bom moral pogovarjati o svojih čustvih, še vedno zmrazi, vem, da  nisem edini, ki se borim s takšnimi stvarmi. Vem, da podobno razmišljajo tudi drugi možje iz moje (in drugih) zakonske skupine. Zato tudi vem, da je normalno, da se tako počutim. Da zato nisem slabši kot drugi. Včasih si celo domišljam, da sem zaradi tega boljši mož – ker se kljub temu potrudim in skušam svoja čustva podeliti. 

Ste že opazili iskrico v očeh svoje žene?

In dve spoznanji sta meni pri tem najbolj zanimivi. Prvič, ne samo, da smo se moški pripravljeni pogovarjati o občutljivih temah pred drugimi – včasih pademo v še bolj globoko debato kot ženske. In drugo spoznanje je, da z deljenjem svojih čustev možje nismo nič manj »možati«. V očeh naših žena večkrat celo opazimo tisto iskrico ponosa, da se o čustvih pogovarjamo. In če vas noben drug razlog za obisk zakonske skupine ne prepriča naj bo ta dovolj – iskrica … 

Komentarji

  1. Preletel naslove in…
    Preletel naslove in repliciram samo na tole “Pogovor je potrebno dokončati”: Tako je, ker je ZELO POMEMBNO za vsako medčloveški odnos. To študiram že drugo desetletje!

    Za vsako komunikacijo so potrebni 4 koraki:
    – želja po pogovoru (interes)
    – skupna realnost (ista “valovna dolžina”)
    – razumevanje (kaj je drugi povedal)
    – povratna informacija razumetega (da je oni razumel kaj je ta povedal)

    Ko je vse 4 zaključeno lahko govorimo o zaprtem komunikacijskem ciklusu. Če en orak manjka, ni zaključen K.C. in ačne se nam “nabirati”. Zelo pogosto v zakonu.

    Kaj pa STRINJANJE? Ne, to nikoli ni pomembno za pravo komuniacijo. Zagotovo zakonca imata interes. Dosti nesporazumov nastane zaradi različnih pogledov, perspektiv, izhodišč. Govorita, mislita, da o istem a se skregata, … razumevanje se zamenjuje s strinjanjem. Lahko se z nečim ne strinjam, pa vseeno raumem čemu je tako. Povratna informacija tega razumevanja je tista, ki prvemu da mir, da je drugi slišal in razumel. Če za nekoga vem, da je slišal in razumel, pa se vseeno ne strinja in odloči drugače, to lahko sprejmem. Če pa menim, da mi nasprotuje, ker me ne razume, bom ponavljal… na tej točki se vrti mnogo zakonskih prepirov.

    Napisano skrajno poenostavljeno.

Komentiranje je onemogočeno.