Spontani splav skozi oči očeta

»Moški naj bi bili trdni in naj bi obvladovali svoja čustva. Ampak vse, kar si trenutno želim, je to, da bi lahko jokal. Še nikoli doslej nisem ob ničemer čutil česa podobnega,« pravi eden izmed očetov, ki so doživeli bolečino ob spontanem splavu njihovega nerojenega otroka.

Čeprav je otrok rastel pod srcem mame, ki tudi telesno občuti veliko bolečino in praznino, pa je tudi bolečina očetov ob spontanem splavu velika – večja, kot si pogosto predstavljajo in to priznavajo ljudje v njihovi okolici.

»Čeprav ne vem, kako je nositi novo življenje v svojem telesu, pa vem, kaj pomeni nositi to življenje v svojih sanjah, v svoji zavesti in v svojem srcu,« občutje praznine ob izgubi opisuje oče B. Gleed.

Da se možje mater, ki so doživele spontani splav, pogosto počutijo nevidne in nesposobne govoriti o svojih občutkih bolečine in izgube, potrjuje tudi nedavna britanska študija.

Nihče jih ne vpraša, kako se počutijo

Med 160 vprašanimi je večina očetov rekla, da so ob splavu doživeli žalost, bolečino in šok, vendar skoraj četrtina o tem ni povedala svojim ženam, pogosto iz strahu, da jih ne bi spravili v še večjo žalost ali da ne bi izrekli česa napačnega. Tisti, katerim je to uspelo izreči, so se z izgubo lažje soočali.

Čeprav ne vem, kako je nositi novo življenje v svojem telesu, pa vem, kaj pomeni nositi to življenje v svojih sanjah, v svoji zavesti in v svojem srcu.

Skoraj polovica je rekla, da je bolečina vplivala na njihovo službeno delo, 58 % jih je imelo težave s koncentracijo, 47 % pa težave s spanjem.

V svoji okolici so ponavadi deležni le malo opore, saj celo prijatelji in sorodniki sprašujejo predvsem po počutju ženske, zelo redko pa vprašajo moškega, kako se počuti on. 22 % vprašanih se je počutilo prezrtih tudi s strani medicinskega osebja.

Prizadeti očetje iz študije so navedli, da bi jim bilo v veliko pomoč naslednje:

• da bi se bližnji zanimali tudi zanje in za njihovo doživljanje,
• da bi slišali še zgodbe in izkušnje drugih v podobni situaciji in
• da bi se zdravstveno osebje o tem, kar se dogaja, pogovarjalo tudi z njimi neposredno.

Britansko združenje The Miscarriage Association, ki je ukvarja s problematiko spontanega splava, je zato sprožilo akcijo osveščanja »Tudi partnerji«, s katero želijo opozoriti na prezrte žalujoče očete. Na njihovi spletni strani lahko preberemo tudi naslednje osebno pričevanje očeta, ki je izgubil tri nerojene otroke:

Pismo očeta po treh spontanih splavih

Dragi moji mali!

To pismo vam pišem, da bi vam povedal, kako se počutim, ker vam ni uspelo priti na svet.

Vaša mama in jaz sva bila blagoslovljena s tem, da ste bili vsi precej enostavno spočeti, potem pa pretresena ob tem, da sva okrog 10. tedna vsakega od vas izgubila.

Premišljeval sem o vseh zabavnih stvareh, ki jih bomo počeli, ko boste odraščali.

Ko sem izvedel, da vaša mama pričakuje vsakega od vas posebej, sem bil tako navdušen, premišljeval sem o vseh zabavnih stvareh, ki jih bomo počeli, ko boste odraščali. Predstavljal sem si tudi, kako krasno bo, ko bom ob vašem rojstvu doživel popolno vzhičenost. To sem namreč videl pri mnogih svojih prijateljih. Sliši se kot nekaj res neverjetnega. Ampak do sedaj nisem doživel te vzhičenosti, doživel sem samo bolečino ob vaši izgubi. Tako mi je žal, da vas ni tukaj, sedaj bi bili stari od 6 mesecev do 2 let.

Moja bolečina zaradi vaše izgube se meša z bolečino, ki jo vidim v vaši mami. Bil sem ob njej in nemočno opazoval, ko ste tiho odhajali, in njena bolečina je bila tako fizično kot psihično neznanska. Včasih nisem vedel, kaj naj naredim, da bi ji lahko pomagal. Namesto tega sem ji povzročil še več bolečine, saj nisem bil ob njej na način, kot bi me potrebovala. Zaradi tega mi je tako žal in ne vem, kaj lahko storim, da bi to popravil. Mislim, da nikoli ne bo zares mogel. Zaradi tega bosta bolečina in krivda nekaj, s čimer bom živel za vedno, dokler se ne srečam spet z vami. Del krivde, ki jo čutim, je v tem, da nisem bil sposoben odvzeti te njene bolečine.   

Počutil sem se tudi neuspešen v tem, da vas nisem zmogel zaščititi, pa bi vas moral. Zaščititi je čudna beseda, ker predpostavlja, da je v bilo v moji moči, da bi preprečil vašo izgubo in bolečino, ki jo vaša mama in jaz doživljava. Ampak, kot so nama povedali zdravniki, nisva mogla storiti prav ničesar. A to vseeno ne odvzame bolečine.

Odkar sva vas izgubila, sem ob vaši mami in gledam, kako trpi, in se ob tem počutim izgubljenega.

Odkar sva vas izgubila, sem ob vaši mami in gledam, kako trpi, in se ob tem počutim izgubljenega. Tako čudovita prijateljica, žena in življenjska sopotnica je. Res bi vam bila zelo všeč in vas tudi zelo ljubi. Včasih ne razumem njene bolečine, ker niste rasli v meni. Ampak grozno je že samo nemočno gledati njo v bolečinah.    

Kot vam lahko tudi mama pove, mi materialne dobrine res ne pomenijo veliko in ne prosim za nič. Prosim samo za to, da če bova spet pričakovala otročička, da ne bi morala še enkrat točiti najbolj bolečih solz na svetu. Po 9 mesecih rasti v trebuščku je potrebna edino bolečina veselja. Ta druga bolečina pa je prehuda, da bi jo človek gledal in prenašal.

Za vedno vas bom ljubil,

očka