Škatla starih fotografij, s katero smo povezani močneje, kot mislimo

V hiši, kjer sem preživela otroštvo, imamo veliko škatlo za čevlje. Spravljena je v posebnem predalu, v njej pa je polno starih fotografij. Nekaj je barvnih, večina pa je črnobelih; mnoge so porumenele od let. Dokler je mama še živela, je natančno znala poimenovati večino upodobljenih ljudi in priložnosti, ob katerih je bila posamezna fotografija posneta. Ko je mama umrla, je te fotografije znal »za silo« razvozlati oče. Ko je v večnost odšel tudi on, sva ostali medve s sestro in škatla spominov, ki jih komaj in redke lahko poimenujeva, prepoznava.

Brskamo po spominih, ki niso naši

Okoli dneva Vseh svetih se velikokrat spomnim na tisto škatlo. Prinesem jo na mizo, z nje spiham prah in potem brskamo po spominih, ki niso naši. Opazujemo obraze in iz bledečega leska oči skušamo ugotoviti, kaj se za kakšno podobo skriva. Poskušam se spomniti, kaj so mi o teh fotografijah pripovedovali starši, pa s sestro velikokrat ugotoviva, da imava zelo različne spomine na enake dogodke oz. pripoved o njih. Kaj je torej res? So te fotografije sploh še kaj vredne ali so postale navadne smeti?

Fotografije prednikov

Kaj in kako delamo s svojimi življenji, se niti slučajno ne tiče samo nas. Od nekod prihajamo in od tam v naše odnose prinašamo dobro in slabo dediščino. Kaj pa bomo posredovali naprej?

Med fotografijami pa so nekatere posebne. To so tiste, na katerih prepoznavam svoje prednike. Stare starše, tete in strice, moja starša. Mlade, s košatimi in umetelnimi frizurami, nasmejane, žive … Mladi srečni očka drži v naročju svoj zaklad, teta in stric, ki se vsa zaljubljena gledata preko poročnega šopka, oče skupaj s prijatelji iz poklicne šole, mama na prvem delovnem mestu, v razredu, obkrožena s 50 otroki … Vmes so tudi tragične fotografije. Edina podoba stare mame, ki obstaja, je tista, kjer leži v krsti, okoli nje pa šest majhnih otrok.

Od nekod prihajamo in nekaj nosimo s seboj

Te fotografije me, nas, spomnijo na našo minljivost, našo vpetosti v tek življenja, na to, da smo nastali po nekem načrtu, od svojih prednikov dobili mnoge človeške in družinske lastnosti in posebnosti. In da vse to v tem trenutku mi oblikujemo in gnetemo, da bodo to prejeli naši otroci in vnuki in … Kaj in kako delamo s svojimi življenji, se niti slučajno ne tiče samo nas. Vedno znova je to veliko odkritje in spodbuda za naju in za najine otroke. Od nekod prihajamo in od tam v naše odnose prinašamo dobro in slabo dediščino. Kaj pa bomo posredovali naprej?

Naši ljubi rajni so z nami

Zame so dnevi okrog Vseh svetih poseben čas. Poleg grobov svojih najbližjih rada postojim tudi na grobovih ljudi, ki sem jih poznala, ki so bili dobrotniki mojih najbližjih, ki so se mene ali naše družine na kak način dotaknili. Najlepši mi je večer pred praznikom. Takrat čutim, kot da smo s pokojnimi povezani v eno Življenje.

Zelo si želim, da bi to občutenje znala posredovati tudi svojim otrokom, ko v mrzlem večeru hodimo od groba do groba, pri vsakem zmolimo, prinesemo kakšno svečko, se pogovarjamo o pokojniku in njegovi življenjski zgodbi, obujamo spomine, ponavljamo družinsko zgodovino … In potem, doma, pijemo vroč čaj, sedimo ob naši »škatli za čevlje« in vsi naši ljubi rajni so z nami na čisto poseben način.


Preberi še:


Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Moja stara mama, ki sem jo zelo pogosto obiskovala, je imela veliko, staro oguljeno torbo. Notri so bile različne fotografije, črnobele, seveda. Z zanimanjem sem si jih ogledovala. Večino ljudi na njih nisem poznala. Mi je pa ostala v spominu ena fotografija mladega dekleta na parah. To je bila prijateljica moje pokojne mame. Umrla je zelo mlada, imela je komaj 16 let. Učila se je za šiviljo. Imela je tuberkulozo in je vedela, da bo umrla. Pred smrtjo je ukazala kupiti blago in si narediti prav tako obleko, kot jo ima Mati Božja, belo obleko z modrim pasom. Večkrat mi je mama pripovedovala o tem.
    Upam, da je še vedno nekje tista stara, oguljena torba. Morda pridem do nje in si nekaj fotografij izposodim in jih skeniram ter jih dam razviti, tako za spomin…
    Te stare črnobele fotografije so spomin na preteklost.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja