Prvi november = dan veselja!

Foto: Shutterstock

Med ljudmi prvi november velja za depresiven dan. Če mamica pričakuje dojenčka okrog tega datuma, večkrat sliši: »Samo da se ne rodi prvega.« Po ljudskem prepričanju gre za enega neposrečenih rojstnodnevnih datumov, kakršna sta silvestrovo ali prvi januar.

Z očmi tega sveta je takšna logika razumljiva. Na dan mrtvih smo žalostni zaradi vseh, ki jih ni več med nami. Zavemo se lastne minljivosti. Pred očmi se nam prikaže zemeljsko telo, ki ga bodo nekoč razjedali črvi. Morda nam gre tradicija obiskovanja grobov s kupom lepo oblečenih sorodnikov na živce in se je udeležimo samo zato, da imamo mir.

Kakšno srečo imamo kristjani! Za nas prvi november ni depresivni dan mrtvih, ampak praznik vseh svetih. Takrat se spominjamo vseh, ki so že v nebesih pri Bogu. Veselimo se, da smo tja namenjeni tudi mi – v nebeško domovino, kjer bomo srečali svoje drage. Ali ni to veličastni razlog za veselje?

Kakšno srečo imamo kristjani! Za nas prvi november ni depresivni dan mrtvih, ampak praznik vseh svetih.

Molimo za pokojne, pa tudi zase

Na vse svete (1. novembra) in na dan spomina vseh vernih rajnih (2. novembra) molimo za pokojne, ki še niso pri Bogu, ampak se očiščujejo v vicah. To so duše, ki so umrle v Božji milosti, vendar še niso zadostile za grehe, ki so jih v življenju storile, ali pa jih teži krivda malih grehov. Ali je nekdo od naših bližnjih v vicah in koliko časa bo tam ostal, ne moremo vedeti, zato smo poklicani, da molimo zanje. Poleg molitve (še posebej rožnega venca) Cerkev priporoča tudi dajanje miloščine, odpustke in dobra dela v korist duš v vicah, ki si same ne morejo več pomagati, lahko pa jim v nebesa pomagamo mi.

V zadnjih desetletjih smo kristjani začeli pozabljati, da nebesa niso samoumevna. Na zemlji ne moremo početi česar koli in se zanašati na Božje usmiljenje, ki nas bo v vsakem primeru vzelo k sebi. Bog je neskončno usmiljen, vendar je tudi pravičen. Zato gredo lahko v nebesa le duše, ki so na to pripravljene. Ostale se morajo očistiti, česar ne bi smeli jemati zlahka. V Katekizmu katoliške Cerkve piše, da v vicah duše »po smrti trpijo očiščevanje«, da bi dosegle svetost.

To trpljenje v svojem dnevniku opisuje sv. Favstina Kowalska: »Nenadoma sem se znašla na zamegljenem kraju, polnem ognja, v njem pa [je bila] množica trpečih duš. Te duše zelo goreče molijo, a zase zaman, samo mi jim moremo pomagati. /…/ Te duše sem vprašala, v čem je njihovo največje trpljenje. Soglasno so mi odgovorile, da je njihovo največje trpljenje hrepenenje po Bogu.« Sv. Tomaž Akvinski dodaja: »Najmanjša bolečina v vicah je hujša kot največja od tistih, ki jo moremo nositi v tem življenju.« Svetniki nas zato pozivajo, naj se z dobrimi deli, zvesto molitvijo, potrpežljivim sprejemanjem trpljenja in zakramenti prav vsak dan trudimo za nebesa.

Za nas obisk pokopališča ni procesija lepo oblečenih sorodnikov s kupom ikeban, ampak ima globok pomen. 

V nebesih sem doma

Marija, ki se je v Fatimi prikazala trem pastirčkom, je otrokom povedala, da bo moral mali Frančišek zmoliti še precej rožnih vencev, da bo po smrti prišel v nebesa. Ali ni to pretresljivo? Če si je moral preprost in pobožen deček, ki se mu je prikazala Marija, izmoliti nebesa, kje smo šele mi? Za nebesa ni dovolj miselnost: »Saj živim kar v redu in molim več kot večina ljudi.« Do nebes nas čaka še veliko ljubezni do Boga in bližnjih, rožnih vencev, posta, žrtvic in svetih spovedi. Bogu hvala za toliko možnosti, s katerimi lahko sebi in svojim dragim pomagamo v nebesa! V teh dneh je ena od njih tudi popolni odpustek, ki ga dobimo ob obisku pokopališča (več info tukaj).

Številni svetniki pričujejo, da so dnevi okrog vseh svetih najbolj milostni čas za duše v vicah. Zato imamo katoliške družine navado, da na pokopališču skupaj molimo, doma ali v cerkvi pa se zberemo še ob rožnem vencu. Za nas obisk pokopališča ni procesija lepo oblečenih sorodnikov s kupom ikeban, ampak ima globok pomen. Plameni prižganih svečk se skupaj z našimi molitvami dvigajo k Bogu. Topel čaj, pečen kostanj in čudovit pogled na migetajoče lučke v večernem mraku pa nas navdajajo s hvaležnostjo za vsak dan življenja, ki ga preživimo s svojo družino. In s hvaležnostjo za mnogo čudovitejše življenje, ki se ga lahko veselimo v večnosti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja