Simon in Sara Brezovnik: O lepoti življenja pričujeva tudi preko preizkušenj

Družina Brezovnik, foto: družinski arhiv

Sara in Simon Brezovnik sta mlada zakonca, ki sta že v najstniških letih pričela graditi skupno pot, starša sta postala še kot študenta, danes pa sta jima zaupana dva otroka: triletna Zala in dvoletni Erazem. Kljub mladosti in preizkušnjam, ki sta jih doživela pred poroko, pa tudi po njej, nikoli nista izgubila zaupanja v Božjo previdnost in v načrt, ki ga je imel Bog pripravljenega za njuno družino.

Sara in Simon, kako bi vajino družino predstavila, če bi vama dejal, da morata to storiti v nekaj kratkih povedih?

Simon: Smo družina, ki ji nikoli ni dolgčas. Razlog za to je, da »furamo« kar koli nam Bog ponudi, pa naj bo to fičo ali pa ferrari, pri tem pa ugotavljamo, da je v fičotu večkrat boljša oprema kot v ferrariju. Smo precej netipična družina, s Saro sva se mlada poročila in imela otroke, šla sva ven iz ustaljenih družbenih norm. Mogoče bi kdo rekel, da smo staromodna družina, saj nimamo televizije, hodimo k maši, molimo ipd. Po drugi strani pa smo tipična družina, ki se zna kregati, živcirati, obenem pa nama temelj za življenje daje odnos, ki ga gradiva z Bogom.

Sara: Smo vesela in odprta družina, ki zelo rada živi. Veliko se nam dogaja, dobro se mi zdi, da smo aktivni, da svoj čas radi preživljamo v naravi.

Zaljubila sta se, stara 13 in 15 let, pravzaprav sredi pubertete. Kako sta ostala skupaj v času, ko sta se oba še osebnostno spreminjala, in kako sta vzdržala vrstniški pritisk k spolnim odnosom pred poroko?

Bilo je nekaj spodbujanja sošolk k spolnim odnosom in uporabi kontracepcijskih tabletk, a jaz sem se takrat počutila večja »frajerka« ravno zaradi tega, ker sem vedno znova rekla NE.

Sara: To, da sva z najino zvezo pričela tako mlada, jemljem kot blagoslov, saj sva se lahko v tej mladostniški »prožnosti« skupaj oblikovala. Po približno enem letu najine zveze, sva za en mesec šla narazen in v tem mesecu videla, kaj pomeniva drug drugemu. In ugotavljala, ali sploh želiva biti skupaj. Po tem mesecu dni premora sva najin odnos pričela postavljati na drugih temeljih.

V tistem obdobju sva se udeležila duhovnih vaj na temo teologije telesa in takrat mi je Simon predlagal, da bi s spolnostjo počakala do poroke. Ker sem bila še res mlada, sem se do takrat temu pogovoru malo izogibala, zato me je Simonov predlog pomiril, obenem pa mi je s tem dal vedeti, da z mano želi resno zvezo, saj mi je pokazal in dokazal, da se želi poročiti z menoj.

Glede spolnosti nisem čutila velikih pritiskov. Bilo je nekaj spodbujanja sošolk k spolnim odnosom in uporabi kontracepcijskih tabletk, a jaz sem se takrat počutila večja »frajerka« ravno zaradi tega, ker sem vedno znova rekla NE. Takrat mi je bilo celo všeč, da izstopam s tem odločnim stališčem.

Simon: Na začetku ni bilo sanjsko v smislu, da bi takoj vedela, da sva za skupaj. Jaz sem bil v mladosti sanjač, romantičen tip in sem prebral ogromno knjig. Mogoče sem tudi v najin odnos vstopil preveč romantično, po filmsko. Sara je bila precej bolj racionalna in v tem mesecu dni premora sem se tudi jaz »stabiliziral« in spoznal, kašnega odnosa si želim.

Na začetku najine zveze sem čutil to romantično ljubezen med nama, nisem pa imel občutka, da je bistvo najinega odnosa spolna potešitev. Mogoče je razlog tudi v tem, da najinega razmerja nisva pričela po kakšni nori žurki, ampak po maši.

Nekateri (kvazi) prijatelji so mi v času srednje šole dejali, da če sedaj ne bom izkusil spolnosti, bom to kasneje obžaloval in nekaj časa sem dejansko živel v dvomu, ali bom res »zamudil mladost«. Ampak ves čas sem imel občutek, da to ni to, kar si želim, in sem vedel, da bi me to, da bi iskal spolnost, na koncu pustilo praznega.  

Simon in Sara Brezovnik, foto: družinski arhiv

Še kot par sta začela živeti skupaj, kar je praksa, ki ji danes številni katoliški starši pa tudi duhovniki nasprotujejo. Kako so se s tem soočili vajini starši?

Sara: Nisva imela občutka nesprejetosti ali nasprotovanj zaradi tega, ker bi živela skupaj. V najinih družinah so nama pustili, da je to skupno življenje pred poroko najina odločitev in obenem najina odgovornost, čeprav sva bila zelo mlada. O spolnosti smo se pogovarjali prej, nato pa so nama zaupali tovrstne odločitve. Sedaj vidim, da je bila to dobra poteza, ker bi se v tistem obdobju najbrž še bolj upirala nekemu pametovanju drugih.

Simon: Postavila sva si visoke standarde, kako živeti skupaj, tudi glede vzdržnosti do poroke. Nikoli nama nihče ni rekel: »Ne smeta imeti spolnih odnosov!« Najbolj sva se o dojemanju spolnosti začela spraševati po duhovnih vajah, ki so bile na temo teologije telesa. Takrat sem tudi dojel, kaj pornografija slabega prinaša v moje življenje, in se odločil, da želim s Saro ohraniti čist odnos. Zagotovo je to spoznanje vame položil Bog, ker kot človek tega ne bi bil sposoben narediti.  

Danes se mladi za otroke odločajo vse kasneje, vidva pa sta starša postala še kot študenta. Kaj so prednosti takšne odločitve?  

Želim si, da na mojem nagrobniku ne bi pisalo: »Simon Brezovnik, dober matematik.« Ampak: »Simon Brezovnik, družinski človek, ki pa je bil uspešen tudi na svojem strokovnem področju.«

Sara: To je bila za naju najboljša odločitev. Verjetno so starejše generacije precej težje preživljale obdobje, ko so bili študenti in starši obenem. Sedaj imaš kot študentski starš toliko ugodnosti, da se dejansko splača imeti otroke v študentskem obdobju. Oba sva vedela, da želiva študij zaključiti čim prej. In kljub temu da sem jaz študirala psihologijo, Simon pa matematiko, sva uspela vse študijske aktivnosti opraviti sočasno s starševstvom.

Simon: Jaz ne vidim nobenega minusa pri tej najini odločitvi. Kljub otroku sva se midva z vso resnostjo posvetila dokončanju študija. Sara je tri tedne po rojstvu Zale pričela z opravljanjem izpitov. Je pa treba vse te ugodnosti (odlog izpitov, upravičena odsotnost na vajah ipd.) zelo previdno jemati, ker se lahko hitro poleniš in potem začneš opuščati obveznosti. Prepričan sem, da je mogoče oboje, torej, da opraviš študijske obveznosti in si obenem dovolj časa z otroki. Kot študenta sva lahko svoje obveznosti načrtovala precej lažje kot sedaj službene obveznosti in smo še več časa preživeli skupaj.

Kakšno je vajino sporočilo parom, ki se sprašujejo, ali se je bolje poročiti mlad ali s poroko raje počakati, npr. do službe?

Sara: Prvi pogoj je, da sploh čutiš, da si želiš družino. Potem je lažje postaviti novo življenje na prvo mesto. Včasih pa odkriješ veselje nad starševstvom šele po rojstvu otroka in te to še dodatno motivira za delo za študij. Sama sem vedela, da kljub rojstvu hčerke študij ne bo odrinjen na stranski tir.

Družina Brezovnik, foto: družinski arhiv

Simon: Včasih te lahko kariera odvrne od ustvarjanja družine. Ko enkrat padeš v službene obveznosti in ti to postane bistvo življenja, hitro postaneš karierist in je služba na prvem mestu. Sem pa prepričan, da Bog lahko pomaga in poskrbi, da bomo uspešni tako v družini kot v karieri.

Kljub temu da dosegam vse zastavljene cilje tudi v smislu doktorskega študija, si predvsem želim, da nekoč na mojem nagrobniku ne bi pisalo: »Simon Brezovnik, dober matematik.« Ampak: »Simon Brezovnik, družinski človek, ki pa je bil uspešen tudi na svojem strokovnem področju.«

Vajin boj, »veliki petek«, je bil tudi Simonov boj s pornografijo. Za vse, ki se s tem borijo danes: kako se je tebi, Simon, oz. vama skupaj uspelo osvoboditi pornografije?

Simon: Pri pornografiji sem doživel to, da sem bil vedno bolj požrešen. Pogosto sem si domišljal, kako bo fajn, ko bom lahko to počel v živo. Vedno bolj pa sem se zavedal, da bi z uresničevanjem teh mojih predstav na nek način zlorabil Saro, da bi v živo doživel to, kar sem dobival skozi pornografijo.

Ugotovila sem, da je pornografija varanje in da se s tem ne morem sprijazniti. Zato sem mu jasno povedala, da bova šla narazen, če ne bo prenehal s tem.

Dejansko pa ta osvoboditev od pornografije ni samo moja zasluga. Uspelo nama je skupaj z Bogom.  Mene je Bog vodil po tej poti osvoboditve, a vmes so bile tudi skušnjave. Včasih je bilo obdobje, ko sem zdržal nekaj dni brez pornografije in sem mislil, da se te skušnjave ne bodo nikoli končale. Gre pa za klasično odvisnost in pri tej moji borbi je bila Sara pomemben dejavnik, saj mi je postavljala zelo ostre meje, ki so me zelo motivirale. Pomembna je bila tudi iskrenost, da sem Sari vedno znova priznal, ko se mi je zgodil kakšen padec v tej moji bitki. Prav tako je zelo pomembna tudi spoved, ko sem se teh svojih padcev lahko spovedal.

Zakaj se vama je zdelo pomembno, da pornografija ni del vajinega odnosa?

Sara: Jaz sem se s pornografijo srečala preko Simona. Najprej se mi je celo zdelo smešno, a kmalu sem začela dojemati, kaj se ob tem pravzaprav dogaja. Nato me je vedno pogosteje vsako njegovo priznanje prizadelo. Ugotovila sem namreč, da je pornografija varanje in da se s tem ne morem sprijazniti. Zato sem mu jasno povedala, da bova šla narazen, če ne bo prenehal s tem. Želela sem, da mi jasno pokaže, kaj mu več pomeni – jaz ali pornografija.

Pri drugi nosečnosti sta se soočila z napovedjo, da se bo vajin sin rodil bolan. Ponudili so vama splav, deležna sta bila tudi nasprotovanja vajini odločitvi, da želita sina obdržati. Kako sta se soočila z diagnozo, nasprotovanjem zdravstvenega osebja?

Mogoče mi je takrat tudi to zavračanje drugih pomagalo pri tem, da sem postala še bolj odločna, da bo prav ta otrok ljubljen in sprejet.

Sara: Pri Erazmovi diagnozi je bilo tako, da je bila za naju precejšnji šok, saj je bila prvorojenka Zala šolski primer poteka nosečnosti. Moja ginekologinja je bila zelo korektna in je lepo sprejela najino odločnost o sprejetju tega življenja, veliko večje nasprotovanje pa sva doživela v porodnišnici, ko sva bila na dodatnem pregledu. Tam sva doživela zelo nečloveški in neosebni odnos, kot da se ne pogovarjamo o človeku. Težko mi je bilo večkrat prepričevati osebje, da sva se odločila, da otroka obdrživa. Takrat mi je ogromno pomenilo, da imam ob sebi odločnega moža, ki me podpira in sva se skupaj odločila za to. Še sedaj pa mi je najtežje pomisliti na to, da ga nekateri ne bi sprejeli.

Sem bolj uporne narave in je povsem mogoče, da mi je takrat tudi to zavračanje drugih pomagalo pri tem, da sem postala še bolj odločna, da bo prav ta otrok ljubljen in sprejet.

Zala in Erazem, foto: družinski arhiv

Simon: Počasi se je razkrivalo, kaj vse bi lahko bilo z Erazmom narobe. Kljub vsemu sva bila odločena, da otroka obdrživa in nisva šla na amniocentezo ipd., čeprav so naju ponekod imeli za čudaka. Spomnim se povsem neprimerne pripombe v porodnišnici, ko so mi dejali: »Kakšen matematik pa ste?« V smislu, da procenti jasno kažejo, da bo otrok bolan.  

Za naju splav nikoli ni bila možnost, zato tudi nisva šla na več dodatnih preiskav.

Kako danes gledata na prehojeno pot vaše družine ob Erazmovi bolezni?

Simon: Zadnje leto je za našo družino čudežno. Ves njegov napredek in razvoj jemljeva kot velik Božji blagoslov, kljub temu da je bilo do sedaj zares veliko preizkušenj.

Morda Erazmova bolezen vpliva tudi na vajino prihodnjo odprtost življenju?

Sara: Morda malo lažje vidiš, da ni tako strašno, kot se sprva zdi, da postopoma dobiš vso potrebno moč. Absolutno sva tudi v prihodnje odprta za vsako življenje. Ko si v takšni situaciji, se ji pač prilagodiš. Tudi ko se rodi zdrav otrok, ne veš, kaj vse te čaka, enako je pri otrocih s posebnimi potrebami, pri vsakem so neke posebnosti.

Kako se vse doživete preizkušnje odražajo na vajinem odnosu in v vajini veri?

Sara: Ravno v nosečnosti z Erazmom sem se najbolj zbližala z Bogom, nehala sem se zanašati le nase in sem se naučila prepuščati, tudi Bogu. In seveda se je s tem poglabljal tudi najin zakonski odnos.

Simon: Po preizkušnji z Erazmom sem veliko bolj dovzeten za to, da čutim stiske drugih. Ne gre za navidezno sočutje, ampak sem zares dozorel v spoznanju, da so otroci dar. Obenem so preizkušnje sredstvo, s katerim lahko pričujeva o lepoti življenja, tudi če je življenje prepredeno s preizkušnjami.

Letos bo še ena »posebna« velika noč. Še vedno je naša družba zaznamovana z ukrepi in stiskami, ki jih povzroča epidemija covida-19. Kako bo vaša družina, verjetno sedaj že z vključitvijo Zale in Erazma, skušala doživeti svetost dni, ki so pred nami?

Pomembno sporočilo velike noči se mi zdi to, da smo prav vsi vredni ljubezni, da nas ima Bog rad. S sabo nosi sporočilo, da Bog nad nami ni obupal in da tudi sami ne smemo obupati nad sabo niti nad drugimi.

Simon: V postnem času skušava delati na tem, da si načrtno vzameva čas za Boga, s tem krepiva odnos do Boga, obenem pa ravno v postnem času spoznavam, kje so moje pomanjkljivosti. In skozi celoten postni čas zorim proti svetosti, ki jo prinaša praznik velike noči. Tudi če bo vse zaprto, bomo v svojih domovih prisotni na velikonočni vigiliji in bomo glasno zapeli vstajenjsko alelujo.

Sara: V vsakem primeru bomo skupaj v našem družinskem krogu, kar je najpomembneje. Z Zalo in Erazmom pa počnemo vsa ta velikonočna opravila (barvanje pirhov, peka potice ipd.), Zalo že zelo zanima, kaj se zgodi na posamezen dan v svetem tridnevju, pogovarjamo se o križevem potu, kaj pomenijo posamezne postaje itd. Prek otroških vprašanj tudi midva prihajava do vedno boljših odgovorov.

Kljub temu da je smrt prepojena z žalostjo, nam velika noč daje vedeti, da s smrtjo ni vsega konec. Kako doživljata in živita obljubo vstajenja?

Sara: Pomembno sporočilo velike noči se mi zdi to, da smo prav vsi vredni ljubezni, da nas ima Bog rad. S sabo nosi sporočilo, da Bog nad nami ni obupal in da tudi sami ne smemo obupati nad sabo niti nad drugimi.

Simon: To je bistvo naše vere. Zaradi tega smo lahko dobre volje na tem svetu, ker vemo, da se s smrtjo vse ne konča.


Preberi več:


Komentarji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec