Foto: CanvaKako lahko je biti hvaležen za lepe trenutke v življenju, za družino, za prijatelje, za dobro službo, za majhne in velike radosti, ki se nam dogajajo sleherni dan. Kako enostavno je takrat izreči Bogu hvala za vse lepo in dobro, kar nam nameni.
Toda življenje ni pravljica, te lepe in radostne trenutke slej ali prej zamenjajo tisti trenutki, ki bi se jim najraje izognili. Na pot nam stopijo preizkušnje, običajno takrat, ko jih ne pričakujemo in nanje nismo pripravljeni. In zagotovo so najhujše tiste preizkušnje, ki se dotaknejo naših družin, zdravja, otrok …
Takšnih nasvetov ne potrebujem!
Spomnim se, da mi je v enem izmed težkih trenutkov v mojem življenju duhovnik, s katerim sem imel poglobljen pogovor, dejal, da naj se za preizkušnjo, ki jo doživljam, iskreno zahvalim Bogu. Kako? Kaj? Sorazmerno s količino molitve pri meni narašča hvaležnost in zaupanje v »Božji prav«.Zahvalim? V tistem trenutku nisem bil sposoben, da bi Boga poklical na pomoč v preizkušnji, kaj šele, da bi se mu za to zahvalil. Iz spoštovanja do duhovnika mu nisem povedal, da je zame takšen predlog povsem neprimeren in da takšnih »nasvetov«, v danem trenutku, res ne potrebujem.
Kako naj se zahvalim za nekaj, kar me je prizadelo, kar je prizadelo mojo družino? Kako naj bom hvaležen, da nekdo v moji bližini trpi? Kako naj Bogu zaupam, da ve kaj počne?
»Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene …!«
Kako zelo sem v preizkušnji podoben Jezusu, ki je na Oljski gori prosil Očeta, naj ga obvaruje preizkušnje. Toda Jezus je zmogel tisto, kar je zame najtežje – po tem, ko je prosil, da naj gre kelih (preizkušnja) mimo njega je dejal: »…vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« (Mt 26, 36-46). In s tem drugim delom imam (pre)pogosto veliko težav. Prositi, da gre preizkušnja mimo mene, je relativno enostavno, sprejeti Božjo voljo pa bistveno težje.
Včasih je potreben le čas. Sprejeti preizkušnjo je zares težko, zanjo se zahvaliti pa še bistveno težje. Toda več časa ko mine, dlje časa ko me določena preizkušnja prevzema, bolj se strah in negotovost umikata zaupanju in veri v dober končni izid. Ne obstaja gumb, s katerim bi vklopil to zaupanje in vero, namesto gumba nam Bog daje svojo rešitev – molitev.
Preizkušnja prinese tudi blagoslov
Sorazmerno s količino molitve pri meni narašča hvaležnost in zaupanje v »Božji prav«. Narašča zelo počasi, a narašča. In to je najpomembneje. Zavedanje, da bo Bog vodil mojo pot tudi takrat, ko mu jaz popolnoma ne zaupam. Ko mu želim vsiliti moj načrt in ga prepričati, da naj me obvaruje pred preizkušnjo. Ampak – ne! Bog me ne obvaruje pred preizkušnjo, ne poskrbi, da je v življenju vse lepo in prav, ampak naredi nekaj povsem drugega – poskrbi, da znam v preizkušnji najti blagoslov zase in za bližnje.
Potem, ko pričneta naraščati hvaležnost za preizkušnjo in zaupanje v Božjo voljo, se prične tisto pravo, kar si Bog želi zame. Takrat pričnem spoznavati, da preizkušnja ne pomeni le trpljenje in odrekanje, temveč da prinaša s seboj tudi obilo veselja, hvaležnosti in radosti.
»Ti le prosi, jaz bom pa iz te tvoj preizkušnje naredil čudovito delo!«
Večkrat se mi zgodi, da Bogu zakličem: »Hej, ne vodi me po tej poti. Ne vem, če zmorem! Prosim, naj gre ta preizkušnja mimo mene!« Ampak kaj, ko me Bog sicer sliši, obenem pa se (tako si vsaj predstavljam) nasmehne in si misli: »Ti le prosi, jaz bom pa iz te tvoj preizkušnje naredil čudovito delo!«
To, da sem prišel do točke, ko skušam preizkušnje sprejeti kot Božji načrt zame, je bil zame dolgotrajen proces. Proces, v katerem sem rasel in zorel in ki še zdaleč ni končan. Vsak dan znova sem postavljen pred dilemo – bom prosil le za to, da naj gre kelih mimo mene, ali pa bom sposoben tudi drugega dela – sprejeti Božjo voljo?
