Sandi Koren: “Za prenovo Cerkve moramo vklopiti vse štiri sile, ki jih imamo – znanje, čas, kadre in denar. Pa seveda Svetega Duha!”

Foto: osebni arhiv

Sandi Koren je duhovnik. Župnik v Mozirju in vodja Pastoralne službe v Celjski škofiji. Rad ima Cerkev in ni mu vseeno kaj se z njo dogaja. Zato išče poti in načine, da bi se sodobna Cerkev bolj odprla Svetemu Duhu ter o njih tudi pogumno in javno govori. 

Kje je po vašem mnenju trenutno pastorala v Slovenski cerkvi?

Najprej treba vedeti, kaj se pojmuje pod pastoralo. Pastorala je skupek načinov, kako danes oznanjujemo Kristusov evangelij in glede na to lahko rečemo, da imamo v Slovenski Cerkvi mnogovrstno pastoralo. Vendar se nam zdi, da je trenutno pastoralno delo v veliki meri v krizi. Na primer, vse župnije imajo verouk in ne obstaja župnija, ki nima verouka. Vendar je osnovnošolski verouk konceptualno in posledično metodološko večinoma podoben šolskemu izobraževanju, ki je najprej pridobivanje znanja. Dokaz za to je, da morajo otroci “nekaj znati“, da lahko pristopijo k zakramentom, ne zanima pa nas, ali imajo osebno vero v Jezusa. Verouk je v krizi v smislu upadanja, ker marsikje močno upada število veroučencev in v smislu doseganja cilja, ko ti veroučenci, potem ko odrastejo, nimajo osebne vere. Niso v stiku s Cerkvijo, se oddaljijo. Takšen verouk, kot ga imamo danes, ne bo nikomur pomagal do osebne vere. Je žal velika nevralgična točka slovenske pastorale.

Kaj se da storiti?

Predajo osebne vere lahko doseže predvsem družina. Če bi hoteli, da verouk pri tem pomaga, bi morali povsem spremeniti sistem, da ne bi bil več šolski.

Predajo osebne vere lahko doseže predvsem družina. Če bi hoteli, da verouk pri tem pomaga, bi morali povsem spremeniti sistem, da ne bi bil več šolski. Ko rečem šolski, me bo večina duhovnikov in katehetov vprašala, kaj to sploh pomeni šolski … kar kaže na to, da sploh ne razumemo, kaj delamo. Ker smo tako zelo v tem, da je verouk v učilnici, da ga imamo enkrat na teden, da je povezan s šolskimi urniki, da je eno šolsko uro, z domačimi nalogami in korpusom znanja, ki ga treba usvojiti … to je pač šolski sistem. Otroci pridejo, se usedejo v šolske klopi in poslušajo kateheta, ki je pred tablo. Če vzameš v roke kitaro ali jim daš nekaj za narisati, je to samo sprememba metode. To vse delajo tudi v šoli in to boljše kot mi. Če bi hoteli boljši verouk v smislu šole, bi morali pogledati, kaj vse delajo v šoli. Ker imajo dobre metode. Mi nočemo spreminjati, izboljševati, se učiti še več metod šolskega dela. Mi bi dejansko morali spremeniti pogled na verouk kot tak, način razmišljanja. Da se tu ne učimo, ampak živimo občestvo vere …

Kaj konkretnega bi lahko spremenili?

Za začetek dajmo ven klopi in mize. Spremenimo učilnice v igralnice za manjše, družabne sobe za večje. Dajmo noter blazine. Na začetku leta dajmo učbenike staršem. Vsak teden jih pogledajo. Ko pa pride otrok k verouku, pa naj doživlja druge stvari. Skupnost, občestvo, bližino …

Kaj pa birma? Videti je, da se ravno na točki birme pokažejo vse težave naše pastorale.

Ja, naslednja nevralgična točka pastorale je gotovo priprava na zakramente. Pred zakramentom je vedno evangelizacija. In naš osnovnošolski verouk naj bi bil ta evangelizacija? Evangelizacija se ne more zgoditi brez staršev. Pripeljati starše zraven k verouku, pa nadaljevati po šolsko naprej? Ne, meni osebno se to ne zdi. Tu je treba najti neke nove načine, kako naj bi župnija evangelizirala, odrasle in otroke.

Glede na to, kolikšen odstotek energije, časa, financ … vložimo v osnovnošolski verouk … je odstotek, ki gre za pastoralo odraslih, smešno majhen.

Kar se tiče birme, si nihče ne sme zatiskati oči in reči da je dovolj, da zakrament deluje sam po sebi: Mi jo podelimo, pa kar bo, pa bo. In potem se tolažimo: Saj če bomo dobro delali z njimi, bodo odšli, ampak se bodo vrnili. Velika večina se jih ne bo. Ne vračajo se. Mogoče prinesejo h krstu otroke, nekateri jih celo pošljejo k verouku, njih osebno pa ni. Nimajo osebne vere. To je v zadnjih tridesetih letih, odkar sem osebno v tem, dejstvo.

Torej smo pri pastorali odraslih? Jo sploh imamo?

Je skoraj nimamo ali je imamo veliko premalo. Glede na to, kolikšen odstotek energije, časa, financ … vložimo v osnovnošolski verouk in koliko župnij daje denar za honorarje katehetom, za učilnice, učbenike, ogrevanje … je odstotek, ki gre za pastoralo odraslih, smešno majhen.

Nek čisto majhen začetek so pastoralne skupine za odrasle. Zakonska, biblična skupina … Ampak to je le za izbrane, za peščico. Skoraj neobstoječa pa je pastorala tiste velike množice, ki jim rečemo oddaljeni, odrasli ljudje, ki so nekje na obrobju našega občestva. Ne vemo točno, kje vstopiti, kaj jim ponuditi, kaj z njimi delati.

Kako bomo presegli to stanje?

Kot v vsaki organizaciji. Kjer se namenijo kadri, denar, čas in znanje se zadeve običajno začnejo odvijati in reševati. Ko kakršnokoli podjetje, društvo … ugotovi, da ima nekje problem, vloži kadre, čas, denar, znanje in zadevo v nekem roku to uredi, sanira. V cerkvi na Slovenskem pa tega ne upamo storiti. Petindvajset let sem duhovnik in vedno je isto. To bi morali, ampak ne bomo, ker “kaj pa bo, če to opustimo …” Bojimo se tvegati. Ne zaupamo. Prva stvar, ki jo moramo vedeti je, da Cerkev vodi Sveti Duh. On ne bo pustil, da Cerkev pade. Hkrati pa zahteva naše sodelovanje. Ko bomo začeli zaupati in upali kaj spremeniti, bo to prvi korak.

Najprej pa moramo seveda ugotoviti, da to, kar imamo sedaj, ne funkcionira, da propada. Imamo župnije, kjer je 100, 200 otrok v enem razredu v šoli. Še pred desetletjem ali dvema jih je večina prihajala tudi k župnijski katehezi, danes pa jih pride morda samo še 10. Kaj se je zgodilo? Najprej si moramo priznati to stanje. Pa ne samo na nivoju nekih papirjev in načrtov. V realnosti. Tako duhovniki kot sodelavci, kateheti, pa tudi aktivni ljudje v župniji. Lažje je druge označiti za odpadnike. Mi smo dobri, pridemo k maši v nedeljo, naš župnik je fajn, po maši je goveja župa … Saj bo župnik nekaj organiziral, imamo kakšno predavanje, molitveno uro, mogoče še Karitas, da smo malo karitativni … Vsak se nekje najde in to je to.

Tudi pri pokoncilski obnovi po tridentinskem koncilu v 16. stoletju so se šele čez sto, dvesto let videli pravi rezultati. Še zdaj, po 500 letih, se nekateri tega močno oklepajo, kljub temu da znamenja časov zahtevajo nekaj novega in ker novo vino v starih mehovih povzroča katastrofo.

Zdaj po koroni se je še bolj pokazala ta resnica. Pa ni kriva korona. Pokazalo se je, da je bilo že pred korono vse na meji, mnogi so prihajali v cerkev iz neke navade in korona je bila zanje odlična priložnost, da jim več ni bilo treba. To, kar imamo zdaj po koroni, je realno stanje, koga v Cerkvi res imamo. Na nek način je to dobra stvar. Vsaj vidimo jasno sliko. Če si je nočemo pogledati, je pa nekaj narobe z nami.

Kaj zdaj narediti? Vklopiti te štiri sile, ki jih imamo: znanje, čas, kadre in denar. Pa seveda vero, da je to delo Svetega Duha, ker On ni v krizi, mi smo.

Po eni strani je precej žalostno, ker znanje, kadre in denar Cerkev ima. Tudi Sveti Duh ji je obljubljen …

Res je. Kdor pravi, da Cerkev nima denarja, se moti. Nismo “bogatuni” kot nekateri radi trdijo, ampak imamo pa toliko denarja, da bi ga lahko več vložili v pastoralo. Ne morem sicer soditi za vse župnije, a v globalu. Dojeti moramo, da tudi če kakšna fasada, streha ne bo nova, ne bo nič narobe. Če so neka vrata stala sto let, bodo pa še malo. Tipičen vzorec je, da ko imamo malo denarja, obnovimo en oltar. Potem čakamo, da se spet nabere nekaj denarja, pa obnovimo še kaj drugega. Kaj pa, če bi dali ta denar v enega dobrega pastoralnega asistenta, da bi delal z mladino na fari? Tudi laiki, člani župnijskega sveta, ne dojemajo tega.

Potrebno bo, kot vedno v zgodovini, nekaj ozaveščenih laikov in duhovnikov, ki bodo, pač malo na silo če bo treba, to miselnost zrušili. Tudi če bo jeza, tudi če bo manjši odpad teh “mi smo vedno tu in vse mora ostati po starem” ljudi. James Mallon pravi, da je nesmiselno vztrajati pri nečem, kar očitno ne funkcionira.

Imamo pa tudi problem zaupanja. Ne verjamemo, da lahko nekaj izboljšamo, ne upamo staviti na prenovo. Pravzaprav ne upamo staviti na Svetega Duha …

Kaj zdaj narediti? Vklopiti te štiri sile, ki jih imamo: znanje, čas, kadre in denar. Pa seveda vero, da je to delo Svetega Duha, ker On ni v krizi, mi smo.

Kje je pot do sprememb?

Dokler se spremembe ne bodo zgodile na najvišjem nivoju, ne bo pravih sprememb. Te morajo biti na ravni vse Slovenije in morajo biti enotne. Načrtovanja se moramo lotiti sistematično. Takrat bodo prišle tudi ideje.

Kaj bi lahko Cerkev danes naredila, da bi imela čez pet let aktivno pastoralo odraslih?

Pri pastorali odraslih moramo paziti, da se ne zadovoljimo s pastoralnimi skupinami, ki jih imamo. Recimo, da imamo v župniji pet pastoralnih skupin, dve zakonski, biblično, molitveno, odrasle skavte … Kot da je to edini način in kot da je to sedaj pastorala odraslih. Ampak to je ujčkanje tistih nekaj procentov, ki jih itak imamo. To je pot poglabljanja za učence, ni pa to evangelizacija. Najprej moramo spremeniti vizijo in potem z nekim pametnim uvajanjem spremeniti paradigmo in način razmišljanja.

Poznate prispodobo ledene gore v pastorali?

Niti ne, razložite nam …

Na vrhu imamo sadove. To hočemo. Da ljudje hodijo v Cerkev, da so tu, da imajo osebno vero. To bomo dosegli z nekimi programi, načini delovanja, metodami, pripomočki … To so biblična skupina, učbenik pri verouku, Alfa tečaj … Do tega bomo prišli z nekim strateškim pastoralnim načrtom, z izdelano strategijo torej. Redko katera župnija dejansko ima razdelan strateški načrt.

A vendar vse to sploh še ni dovolj. Vse to, sadovi, programi in strategije, je nad vodo. Ledena gora pa rabi tudi tisti del, ki je pod vodo, ki se ne vidi, kajti sicer se potopi in nam se zdaj vse potaplja.

Kaj pa je pod vodo?

Pod vodo je naslednje: najprej vizija. To je to, o čemer midva zdaj govoriva. Mi bi radi Cerkev, kjer bomo misijonsko evangelizirali, podobno kot prva Cerkev. Kjer bomo imeli misijonarje, apostole, voditelje … ki bodo zmogli iti do ljudi in jih evangelizirati. To je naša vizija. Da učinkovito oznanimo veselo novico.

Če hočemo, da bo ta vizija se uresničila, rabimo voditeljstvo. Rabimo ljudi, ki bodo goreli za to vizijo in jo bodo predstavljali množici. “Leadership”.

Potem se morajo spremeniti strukture. Tu so mišljene tako človeške kot materialne strukture.

Iz tega se potem zgodi sprememba kulture, ki je sprememba razmišljanja, paradigme v večini, ne samo pri posameznikih. To se mora nujno zgoditi. Npr. da večina spremeni logiko, da je na prvem mestu pastorala odraslih in ne otrok. Kot se vsepovsod govori, da je Jezus otroke blagoslavljal in odraslim oznanjal. No, zdaj pa nas to mora vedeti večina. Sprememba cerkvene kulture.

Ko imamo vse to spodaj (“pod vodo”) postavljeno in ko vse to deluje, potem lahko šele gremo naprej na tisto, kar se vidi. Drugače tega zgoraj sploh ni. V Slovenski Cerkvi  imamo vedno znova problem, da nismo začeli pri temelju.

Na primer: Če bi rad pastoralo odraslih, rabiš na župniji še kaj drugega kot samo eno malo veroučno učilnico. To spada že pod strukturo. Smo že pod vodo. Moramo se odločiti. Nekaj denarja bomo namenili za pastoralni center. Pisarna, dvorana, skladišče, sanitarije … In da bodo ljudje sprejeli, kam se namenja denar, je potrebna sprememba kulture.

Cerkev ni bila mišljena samo kot občestvo vernih, ampak kot organizirano občestvo vernih. Če Jezus ne bi hotel organiziranega občestva, ne bi dal voditeljev.

Kaj nima večina župnij primernih prostorov?

Nima. V moji dekaniji so župnije s primerno župnijsko dvorano v manjšini. Pa tudi če dvorana je, manjka marsikaj drugega.
Potem, kdo bo kaj delal. Bo župnik deklica za vse? Bo igral kitaro, kuhal na župnijskem dnevu, vrtel filme, vodil …? Bo sodeloval z laiki, bo imel sovoditelje … Naenkrat smo pri celi strukturi. Potem, ali imajo ljudje možnost parkiranja, primernost prostorov za dejavnosti, …

Ampak zdaj govoriva o detajlih, recimo da strukturo nekako še imamo, vsaj v večini župnij, nimamo pa paradigme.

Saj, jaz govorim o tem, da iz paradigme izhajajo detajli. Govorim o tem, da se iz detajlov vidi, da nimamo paradigme.

Jezus ni bil videti preveč obremenjen z detajli. Poslal jih je po dva in dva in jim naročil naj ne jemljejo ničesar sabo …

Saj ravno to. Jezus je imel vizijo. In je to razlagal učencem. Oni pa so morali preskočiti  iz judovskega načina razmišljanja v krščanski način. Jezus je to dosegel, ko je apostole vodil po tej poti, jim razlagal in vedno znova kazal, kje je pot v nekaj drugega. Nato je postavil voditeljstvo. Petra in apostole, da bi oni sedaj, ko so zagoreli za Jezusovo stvar, sami naprej spreminjali srca. Dal je strukturo – Cerkev. Cerkev ni bila mišljena samo kot občestvo vernih, ampak kot organizirano občestvo vernih. Če ne bi hotel organiziranega občestva, ne bi dal voditeljev. Jezus je svojim učencem dal vse, kar je pod gladino. Postavil je, kar je pod črto in to prenesel na apostole, tisto nad črto pa so naredili oni. Nato pa je Pavel naredil oznanjevalni načrt, si zastavil strategijo, kam bo npr. potoval, kako bo oznanjal (programe) in rezultati tega so sadovi, zabeleženi v Apostolskih delih in Pavlovih pismih.

Kaj bi morali storiti danes, da bi se v desetih letih videl napredek – pod vodstvom Sv. Duha seveda.

Po mojem skromnem mnenju bi morala Slovenska Cerkev za začetek na najvišjem voditeljskem nivoju, tukaj mislim slovenske škofe in njihove pastoralne sodelavce, stopiti skupaj. Ustanoviti eno majhno ekspertno skupino, ki bi morala identificirati največje probleme in se lotiti konkretnega razmisleka ob tem. Po moje bi se zgodilo to, da bi ugotovili, da ima večina problemov v naši pastorali skupni imenovalec in bi skušali nasloviti le tega. Tak razmislek mora trajati največ pol leta. To je korak, ki smo ga morda še bili sposobni do sedaj, npr. PIP. Tokrat pa bi morali vztrajati naprej in ne odnehati.

Moramo se lotiti čisto konkretnih korakov. Vizijo Bog daje in je že v glavah mnogih, ki stopajo spredaj v prenovitveni vnemi.

Kaj pa sinoda? Ne naslavlja problemov slovenske pastorale?

Prav ta sinoda je želela spreminjati način, paradigmo skupnega bivanja in dela v Cerkvi, kjer se pogovarjamo, skozi dialog prisluhnemo Svetemu Duhu, kaj ima povedati Cerkvi danes, in nato vstopimo v to stalno prenovo, ki je eden od aksiomov v Cerkvi (Ecclesia semper reformanda est – Cerkev se vedno prenavlja). Sinodalni pogovori in iz njih izhajajoča škofijska in narodna poročila pa so nam spet postavili ogledalo, novo staro analizo stanja. V vsakem premisleku moraš pač najprej analizirati, kje smo, kako je, in mi smo vprašali ljudi, kaj o tem mislijo. Ljudje (duhovniki in laiki) so v pozitivnem pomenu besede “pojamrali“ in povedali, kaj vse se jim zdi narobe, pa seveda tudi kaj je dobro in prav. Večina vsebin se v Cerkvi na Slovenskem ponavlja iz enega načrtovalnega napora v drugega. Sedaj pa je čas za korake naprej po logiki ledene gore, ko začnemo pri viziji.

Poglejmo primer sv. birme. Vseh šest škofij bi se moralo skupaj dogovoriti, kakšna je naša vizija glede pastoralnega itinerarija, kakšne so poti in kam in kako posledično umestiti pripravo na zakramente in nato pripravo in podeljevanje zakramenta sv. birme. Ampak strategijo glede tega bomo lahko naredili, ko bomo imeli vizijo, strukture, nov način razmišljanja, do česar pa nas bo pripeljalo dobro poenoteno vodstvo. Pa smo pod gladino, kjer je večina ledene gore. Ker to, kar imamo sedaj, ne gre nikamor. Staršem prvošolcev (spet napačen izraz, šolski, ker težko izstopimo iz te kulture) bi morali povedati, da njihovi otroci ne bodo šli k birmi kot po tekočem traku, ampak bodo npr. povabljeni v srednji šoli ali nekje v obdobju ob vstopu v polnoletnost, da se odločijo za ta zakrament sami, po osebni odločitvi in temeljiti pripravi. Moramo se lotiti čisto konkretnih korakov. Vizijo Bog daje in je že v glavah mnogih, ki stopajo spredaj v prenovitveni vnemi.

Mojzes ni stal na mestu in rekel, da zdaj pa bodimo tu, kjer smo, in čuvajmo, kaj imamo, ter se lepo imejmo pod goro Sinaj. Ne, naša vizija je Sveta dežela. Gremo!

Za to rabimo močne voditelje. Jih imamo?

Seveda, drugi korak pa je zdaj voditeljstvo. Glavni voditelji so škofje in s sprejemom škofovske službe so sprejeli voditeljstvo. Tako kot Mojzes. Mojzes ni stal na mestu in rekel, da zdaj pa bodimo tu, kjer smo, in čuvajmo, kaj imamo, ter se lepo imejmo pod goro Sinaj. Ne, naša vizija je Sveta dežela. Gremo! Na tej poti se bo marsikaj zgodilo. Konec koncev, nihče od tistih, ki so bili pod goro Sinaj, razen Jozueta, ni prišel v Sveto deželo. Samo njihovi potomci. Nismo torej mi pomembni. Vsak od nas bo našel svojo pot k Bogu. To delamo za Cerkev. Ne delam si utvar, da bo za časa mojega življenja neka strašna sprememba. Če pa bo čez sto let ali petdeset let in bom jaz vsaj malo pripomogel k temu, pa je morda to tisto, za kar sem bil poslan na ta svet. Tudi pri pokoncilski obnovi po tridentinskem koncilu v 16. stoletju so se šele čez sto, dvesto let videli pravi rezultati. Še zdaj, po 500 letih, se nekateri tega močno oklepajo, ko pa znamenja časov zahtevajo nekaj novega in kjer novo vino v starih mehovih povzroča katastrofo.

Konkretni koraki so zdaj točno taki, kot so bili takrat – strniti moramo voditeljske vrste in se lotiti tega danes. Vrtimo se v krogu in prelagamo odgovornost. Saj nismo neki brezvezniki za smreko, saj vidimo na primeru drugih organizacij, kako se stvari uspešno delajo. Moje osebno mnenje, glede na to, kako je to popolnoma jasno na nivoju politike in gospodarstva, si drznem svetovati našim voditeljem, ki so škofje, da največ časa, znanja, moči in tudi denarja vložijo v prenovo Cerkve in ne v ohranjanje tega, kar še nekako vegetira. Prvenstvena naloga Cerkve danes je prenova in škof, ki je voditelj, bi se moral temu prvenstveno posvetiti. In tudi škofovska konferenca bi morala dati to, kako se Cerkev prenavlja in kako se oznanja evangelij, na prvo in glavno točko svojega dnevnega reda. Pa ne rečem, da tega ni. Samo vem, da bi tako moralo biti, tudi v župnijah, v gibanjih, … Vsak pri sebi pa naj presodi, kako in kaj.