Sandi Koren: “Za prenovo Cerkve moramo vklopiti vse štiri sile, ki jih imamo – znanje, čas, kadre in denar. Pa seveda Svetega Duha!”

Foto: osebni arhiv

Sandi Koren je duhovnik. Župnik v Mozirju in vodja Pastoralne službe v Celjski škofiji. Rad ima Cerkev in ni mu vseeno kaj se z njo dogaja. Zato išče poti in načine, da bi se sodobna Cerkev bolj odprla Svetemu Duhu ter o njih tudi pogumno in javno govori. 

Kje je po vašem mnenju trenutno pastorala v Slovenski cerkvi?

Najprej treba vedeti, kaj se pojmuje pod pastoralo. Pastorala je skupek načinov, kako danes oznanjujemo Kristusov evangelij in glede na to lahko rečemo, da imamo v Slovenski Cerkvi mnogovrstno pastoralo. Vendar se nam zdi, da je trenutno pastoralno delo v veliki meri v krizi. Na primer, vse župnije imajo verouk in ne obstaja župnija, ki nima verouka. Vendar je osnovnošolski verouk konceptualno in posledično metodološko večinoma podoben šolskemu izobraževanju, ki je najprej pridobivanje znanja. Dokaz za to je, da morajo otroci “nekaj znati“, da lahko pristopijo k zakramentom, ne zanima pa nas, ali imajo osebno vero v Jezusa. Verouk je v krizi v smislu upadanja, ker marsikje močno upada število veroučencev in v smislu doseganja cilja, ko ti veroučenci, potem ko odrastejo, nimajo osebne vere. Niso v stiku s Cerkvijo, se oddaljijo. Takšen verouk, kot ga imamo danes, ne bo nikomur pomagal do osebne vere. Je žal velika nevralgična točka slovenske pastorale.

Kaj se da storiti?

Predajo osebne vere lahko doseže predvsem družina. Če bi hoteli, da verouk pri tem pomaga, bi morali povsem spremeniti sistem, da ne bi bil več šolski.

Predajo osebne vere lahko doseže predvsem družina. Če bi hoteli, da verouk pri tem pomaga, bi morali povsem spremeniti sistem, da ne bi bil več šolski. Ko rečem šolski, me bo večina duhovnikov in katehetov vprašala, kaj to sploh pomeni šolski … kar kaže na to, da sploh ne razumemo, kaj delamo. Ker smo tako zelo v tem, da je verouk v učilnici, da ga imamo enkrat na teden, da je povezan s šolskimi urniki, da je eno šolsko uro, z domačimi nalogami in korpusom znanja, ki ga treba usvojiti … to je pač šolski sistem. Otroci pridejo, se usedejo v šolske klopi in poslušajo kateheta, ki je pred tablo. Če vzameš v roke kitaro ali jim daš nekaj za narisati, je to samo sprememba metode. To vse delajo tudi v šoli in to boljše kot mi. Če bi hoteli boljši verouk v smislu šole, bi morali pogledati, kaj vse delajo v šoli. Ker imajo dobre metode. Mi nočemo spreminjati, izboljševati, se učiti še več metod šolskega dela. Mi bi dejansko morali spremeniti pogled na verouk kot tak, način razmišljanja. Da se tu ne učimo, ampak živimo občestvo vere …

Kaj konkretnega bi lahko spremenili?

Za začetek dajmo ven klopi in mize. Spremenimo učilnice v igralnice za manjše, družabne sobe za večje. Dajmo noter blazine. Na začetku leta dajmo učbenike staršem. Vsak teden jih pogledajo. Ko pa pride otrok k verouku, pa naj doživlja druge stvari. Skupnost, občestvo, bližino …

Kaj pa birma? Videti je, da se ravno na točki birme pokažejo vse težave naše pastorale.

Ja, naslednja nevralgična točka pastorale je gotovo priprava na zakramente. Pred zakramentom je vedno evangelizacija. In naš osnovnošolski verouk naj bi bil ta evangelizacija? Evangelizacija se ne more zgoditi brez staršev. Pripeljati starše zraven k verouku, pa nadaljevati po šolsko naprej? Ne, meni osebno se to ne zdi. Tu je treba najti neke nove načine, kako naj bi župnija evangelizirala, odrasle in otroke.

Glede na to, kolikšen odstotek energije, časa, financ … vložimo v osnovnošolski verouk … je odstotek, ki gre za pastoralo odraslih, smešno majhen.

Kar se tiče birme, si nihče ne sme zatiskati oči in reči da je dovolj, da zakrament deluje sam po sebi: Mi jo podelimo, pa kar bo, pa bo. In potem se tolažimo: Saj če bomo dobro delali z njimi, bodo odšli, ampak se bodo vrnili. Velika večina se jih ne bo. Ne vračajo se. Mogoče prinesejo h krstu otroke, nekateri jih celo pošljejo k verouku, njih osebno pa ni. Nimajo osebne vere. To je v zadnjih tridesetih letih, odkar sem osebno v tem, dejstvo.

Torej smo pri pastorali odraslih? Jo sploh imamo?

Je skoraj nimamo ali je imamo veliko premalo. Glede na to, kolikšen odstotek energije, časa, financ … vložimo v osnovnošolski verouk in koliko župnij daje denar za honorarje katehetom, za učilnice, učbenike, ogrevanje … je odstotek, ki gre za pastoralo odraslih, smešno majhen.

Nek čisto majhen začetek so pastoralne skupine za odrasle. Zakonska, biblična skupina … Ampak to je le za izbrane, za peščico. Skoraj neobstoječa pa je pastorala tiste velike množice, ki jim rečemo oddaljeni, odrasli ljudje, ki so nekje na obrobju našega občestva. Ne vemo točno, kje vstopiti, kaj jim ponuditi, kaj z njimi delati.

Kako bomo presegli to stanje?

Kot v vsaki organizaciji. Kjer se namenijo kadri, denar, čas in znanje se zadeve običajno začnejo odvijati in reševati. Ko kakršnokoli podjetje, društvo … ugotovi, da ima nekje problem, vloži kadre, čas, denar, znanje in zadevo v nekem roku to uredi, sanira. V cerkvi na Slovenskem pa tega ne upamo storiti. Petindvajset let sem duhovnik in vedno je isto. To bi morali, ampak ne bomo, ker “kaj pa bo, če to opustimo …” Bojimo se tvegati. Ne zaupamo. Prva stvar, ki jo moramo vedeti je, da Cerkev vodi Sveti Duh. On ne bo pustil, da Cerkev pade. Hkrati pa zahteva naše sodelovanje. Ko bomo začeli zaupati in upali kaj spremeniti, bo to prvi korak.

Najprej pa moramo seveda ugotoviti, da to, kar imamo sedaj, ne funkcionira, da propada. Imamo župnije, kjer je 100, 200 otrok v enem razredu v šoli. Še pred desetletjem ali dvema jih je večina prihajala tudi k župnijski katehezi, danes pa jih pride morda samo še 10. Kaj se je zgodilo? Najprej si moramo priznati to stanje. Pa ne samo na nivoju nekih papirjev in načrtov. V realnosti. Tako duhovniki kot sodelavci, kateheti, pa tudi aktivni ljudje v župniji. Lažje je druge označiti za odpadnike. Mi smo dobri, pridemo k maši v nedeljo, naš župnik je fajn, po maši je goveja župa … Saj bo župnik nekaj organiziral, imamo kakšno predavanje, molitveno uro, mogoče še Karitas, da smo malo karitativni … Vsak se nekje najde in to je to.

Tudi pri pokoncilski obnovi po tridentinskem koncilu v 16. stoletju so se šele čez sto, dvesto let videli pravi rezultati. Še zdaj, po 500 letih, se nekateri tega močno oklepajo, kljub temu da znamenja časov zahtevajo nekaj novega in ker novo vino v starih mehovih povzroča katastrofo.

Zdaj po koroni se je še bolj pokazala ta resnica. Pa ni kriva korona. Pokazalo se je, da je bilo že pred korono vse na meji, mnogi so prihajali v cerkev iz neke navade in korona je bila zanje odlična priložnost, da jim več ni bilo treba. To, kar imamo zdaj po koroni, je realno stanje, koga v Cerkvi res imamo. Na nek način je to dobra stvar. Vsaj vidimo jasno sliko. Če si je nočemo pogledati, je pa nekaj narobe z nami.

Kaj zdaj narediti? Vklopiti te štiri sile, ki jih imamo: znanje, čas, kadre in denar. Pa seveda vero, da je to delo Svetega Duha, ker On ni v krizi, mi smo.

Po eni strani je precej žalostno, ker znanje, kadre in denar Cerkev ima. Tudi Sveti Duh ji je obljubljen …

Res je. Kdor pravi, da Cerkev nima denarja, se moti. Nismo “bogatuni” kot nekateri radi trdijo, ampak imamo pa toliko denarja, da bi ga lahko več vložili v pastoralo. Ne morem sicer soditi za vse župnije, a v globalu. Dojeti moramo, da tudi če kakšna fasada, streha ne bo nova, ne bo nič narobe. Če so neka vrata stala sto let, bodo pa še malo. Tipičen vzorec je, da ko imamo malo denarja, obnovimo en oltar. Potem čakamo, da se spet nabere nekaj denarja, pa obnovimo še kaj drugega. Kaj pa, če bi dali ta denar v enega dobrega pastoralnega asistenta, da bi delal z mladino na fari? Tudi laiki, člani župnijskega sveta, ne dojemajo tega.

Potrebno bo, kot vedno v zgodovini, nekaj ozaveščenih laikov in duhovnikov, ki bodo, pač malo na silo če bo treba, to miselnost zrušili. Tudi če bo jeza, tudi če bo manjši odpad teh “mi smo vedno tu in vse mora ostati po starem” ljudi. James Mallon pravi, da je nesmiselno vztrajati pri nečem, kar očitno ne funkcionira.

Imamo pa tudi problem zaupanja. Ne verjamemo, da lahko nekaj izboljšamo, ne upamo staviti na prenovo. Pravzaprav ne upamo staviti na Svetega Duha …

Kaj zdaj narediti? Vklopiti te štiri sile, ki jih imamo: znanje, čas, kadre in denar. Pa seveda vero, da je to delo Svetega Duha, ker On ni v krizi, mi smo.

Kje je pot do sprememb?

Dokler se spremembe ne bodo zgodile na najvišjem nivoju, ne bo pravih sprememb. Te morajo biti na ravni vse Slovenije in morajo biti enotne. Načrtovanja se moramo lotiti sistematično. Takrat bodo prišle tudi ideje.

Kaj bi lahko Cerkev danes naredila, da bi imela čez pet let aktivno pastoralo odraslih?

Pri pastorali odraslih moramo paziti, da se ne zadovoljimo s pastoralnimi skupinami, ki jih imamo. Recimo, da imamo v župniji pet pastoralnih skupin, dve zakonski, biblično, molitveno, odrasle skavte … Kot da je to edini način in kot da je to sedaj pastorala odraslih. Ampak to je ujčkanje tistih nekaj procentov, ki jih itak imamo. To je pot poglabljanja za učence, ni pa to evangelizacija. Najprej moramo spremeniti vizijo in potem z nekim pametnim uvajanjem spremeniti paradigmo in način razmišljanja.

Poznate prispodobo ledene gore v pastorali?

Niti ne, razložite nam …

Na vrhu imamo sadove. To hočemo. Da ljudje hodijo v Cerkev, da so tu, da imajo osebno vero. To bomo dosegli z nekimi programi, načini delovanja, metodami, pripomočki … To so biblična skupina, učbenik pri verouku, Alfa tečaj … Do tega bomo prišli z nekim strateškim pastoralnim načrtom, z izdelano strategijo torej. Redko katera župnija dejansko ima razdelan strateški načrt.

A vendar vse to sploh še ni dovolj. Vse to, sadovi, programi in strategije, je nad vodo. Ledena gora pa rabi tudi tisti del, ki je pod vodo, ki se ne vidi, kajti sicer se potopi in nam se zdaj vse potaplja.

Foto: osebni arhiv

Kaj pa je pod vodo?

Pod vodo je naslednje: najprej vizija. To je to, o čemer midva zdaj govoriva. Mi bi radi Cerkev, kjer bomo misijonsko evangelizirali, podobno kot prva Cerkev. Kjer bomo imeli misijonarje, apostole, voditelje … ki bodo zmogli iti do ljudi in jih evangelizirati. To je naša vizija. Da učinkovito oznanimo veselo novico.

Če hočemo, da bo ta vizija se uresničila, rabimo voditeljstvo. Rabimo ljudi, ki bodo goreli za to vizijo in jo bodo predstavljali množici. “Leadership”.

Potem se morajo spremeniti strukture. Tu so mišljene tako človeške kot materialne strukture.

Iz tega se potem zgodi sprememba kulture, ki je sprememba razmišljanja, paradigme v večini, ne samo pri posameznikih. To se mora nujno zgoditi. Npr. da večina spremeni logiko, da je na prvem mestu pastorala odraslih in ne otrok. Kot se vsepovsod govori, da je Jezus otroke blagoslavljal in odraslim oznanjal. No, zdaj pa nas to mora vedeti večina. Sprememba cerkvene kulture.

Ko imamo vse to spodaj (“pod vodo”) postavljeno in ko vse to deluje, potem lahko šele gremo naprej na tisto, kar se vidi. Drugače tega zgoraj sploh ni. V Slovenski Cerkvi  imamo vedno znova problem, da nismo začeli pri temelju.

Na primer: Če bi rad pastoralo odraslih, rabiš na župniji še kaj drugega kot samo eno malo veroučno učilnico. To spada že pod strukturo. Smo že pod vodo. Moramo se odločiti. Nekaj denarja bomo namenili za pastoralni center. Pisarna, dvorana, skladišče, sanitarije … In da bodo ljudje sprejeli, kam se namenja denar, je potrebna sprememba kulture.

Cerkev ni bila mišljena samo kot občestvo vernih, ampak kot organizirano občestvo vernih. Če Jezus ne bi hotel organiziranega občestva, ne bi dal voditeljev.

Kaj nima večina župnij primernih prostorov?

Nima. V moji dekaniji so župnije s primerno župnijsko dvorano v manjšini. Pa tudi če dvorana je, manjka marsikaj drugega.
Potem, kdo bo kaj delal. Bo župnik deklica za vse? Bo igral kitaro, kuhal na župnijskem dnevu, vrtel filme, vodil …? Bo sodeloval z laiki, bo imel sovoditelje … Naenkrat smo pri celi strukturi. Potem, ali imajo ljudje možnost parkiranja, primernost prostorov za dejavnosti, …

Ampak zdaj govoriva o detajlih, recimo da strukturo nekako še imamo, vsaj v večini župnij, nimamo pa paradigme.

Saj, jaz govorim o tem, da iz paradigme izhajajo detajli. Govorim o tem, da se iz detajlov vidi, da nimamo paradigme.

Jezus ni bil videti preveč obremenjen z detajli. Poslal jih je po dva in dva in jim naročil naj ne jemljejo ničesar sabo …

Saj ravno to. Jezus je imel vizijo. In je to razlagal učencem. Oni pa so morali preskočiti  iz judovskega načina razmišljanja v krščanski način. Jezus je to dosegel, ko je apostole vodil po tej poti, jim razlagal in vedno znova kazal, kje je pot v nekaj drugega. Nato je postavil voditeljstvo. Petra in apostole, da bi oni sedaj, ko so zagoreli za Jezusovo stvar, sami naprej spreminjali srca. Dal je strukturo – Cerkev. Cerkev ni bila mišljena samo kot občestvo vernih, ampak kot organizirano občestvo vernih. Če ne bi hotel organiziranega občestva, ne bi dal voditeljev. Jezus je svojim učencem dal vse, kar je pod gladino. Postavil je, kar je pod črto in to prenesel na apostole, tisto nad črto pa so naredili oni. Nato pa je Pavel naredil oznanjevalni načrt, si zastavil strategijo, kam bo npr. potoval, kako bo oznanjal (programe) in rezultati tega so sadovi, zabeleženi v Apostolskih delih in Pavlovih pismih.

Kaj bi morali storiti danes, da bi se v desetih letih videl napredek – pod vodstvom Sv. Duha seveda.

Po mojem skromnem mnenju bi morala Slovenska Cerkev za začetek na najvišjem voditeljskem nivoju, tukaj mislim slovenske škofe in njihove pastoralne sodelavce, stopiti skupaj. Ustanoviti eno majhno ekspertno skupino, ki bi morala identificirati največje probleme in se lotiti konkretnega razmisleka ob tem. Po moje bi se zgodilo to, da bi ugotovili, da ima večina problemov v naši pastorali skupni imenovalec in bi skušali nasloviti le tega. Tak razmislek mora trajati največ pol leta. To je korak, ki smo ga morda še bili sposobni do sedaj, npr. PIP. Tokrat pa bi morali vztrajati naprej in ne odnehati.

Moramo se lotiti čisto konkretnih korakov. Vizijo Bog daje in je že v glavah mnogih, ki stopajo spredaj v prenovitveni vnemi.

Kaj pa sinoda? Ne naslavlja problemov slovenske pastorale?

Prav ta sinoda je želela spreminjati način, paradigmo skupnega bivanja in dela v Cerkvi, kjer se pogovarjamo, skozi dialog prisluhnemo Svetemu Duhu, kaj ima povedati Cerkvi danes, in nato vstopimo v to stalno prenovo, ki je eden od aksiomov v Cerkvi (Ecclesia semper reformanda est – Cerkev se vedno prenavlja). Sinodalni pogovori in iz njih izhajajoča škofijska in narodna poročila pa so nam spet postavili ogledalo, novo staro analizo stanja. V vsakem premisleku moraš pač najprej analizirati, kje smo, kako je, in mi smo vprašali ljudi, kaj o tem mislijo. Ljudje (duhovniki in laiki) so v pozitivnem pomenu besede “pojamrali“ in povedali, kaj vse se jim zdi narobe, pa seveda tudi kaj je dobro in prav. Večina vsebin se v Cerkvi na Slovenskem ponavlja iz enega načrtovalnega napora v drugega. Sedaj pa je čas za korake naprej po logiki ledene gore, ko začnemo pri viziji.

Poglejmo primer sv. birme. Vseh šest škofij bi se moralo skupaj dogovoriti, kakšna je naša vizija glede pastoralnega itinerarija, kakšne so poti in kam in kako posledično umestiti pripravo na zakramente in nato pripravo in podeljevanje zakramenta sv. birme. Ampak strategijo glede tega bomo lahko naredili, ko bomo imeli vizijo, strukture, nov način razmišljanja, do česar pa nas bo pripeljalo dobro poenoteno vodstvo. Pa smo pod gladino, kjer je večina ledene gore. Ker to, kar imamo sedaj, ne gre nikamor. Staršem prvošolcev (spet napačen izraz, šolski, ker težko izstopimo iz te kulture) bi morali povedati, da njihovi otroci ne bodo šli k birmi kot po tekočem traku, ampak bodo npr. povabljeni v srednji šoli ali nekje v obdobju ob vstopu v polnoletnost, da se odločijo za ta zakrament sami, po osebni odločitvi in temeljiti pripravi. Moramo se lotiti čisto konkretnih korakov. Vizijo Bog daje in je že v glavah mnogih, ki stopajo spredaj v prenovitveni vnemi.

Mojzes ni stal na mestu in rekel, da zdaj pa bodimo tu, kjer smo, in čuvajmo, kaj imamo, ter se lepo imejmo pod goro Sinaj. Ne, naša vizija je Sveta dežela. Gremo!

Za to rabimo močne voditelje. Jih imamo?

Seveda, drugi korak pa je zdaj voditeljstvo. Glavni voditelji so škofje in s sprejemom škofovske službe so sprejeli voditeljstvo. Tako kot Mojzes. Mojzes ni stal na mestu in rekel, da zdaj pa bodimo tu, kjer smo, in čuvajmo, kaj imamo, ter se lepo imejmo pod goro Sinaj. Ne, naša vizija je Sveta dežela. Gremo! Na tej poti se bo marsikaj zgodilo. Konec koncev, nihče od tistih, ki so bili pod goro Sinaj, razen Jozueta, ni prišel v Sveto deželo. Samo njihovi potomci. Nismo torej mi pomembni. Vsak od nas bo našel svojo pot k Bogu. To delamo za Cerkev. Ne delam si utvar, da bo za časa mojega življenja neka strašna sprememba. Če pa bo čez sto let ali petdeset let in bom jaz vsaj malo pripomogel k temu, pa je morda to tisto, za kar sem bil poslan na ta svet. Tudi pri pokoncilski obnovi po tridentinskem koncilu v 16. stoletju so se šele čez sto, dvesto let videli pravi rezultati. Še zdaj, po 500 letih, se nekateri tega močno oklepajo, ko pa znamenja časov zahtevajo nekaj novega in kjer novo vino v starih mehovih povzroča katastrofo.

Konkretni koraki so zdaj točno taki, kot so bili takrat – strniti moramo voditeljske vrste in se lotiti tega danes. Vrtimo se v krogu in prelagamo odgovornost. Saj nismo neki brezvezniki za smreko, saj vidimo na primeru drugih organizacij, kako se stvari uspešno delajo. Moje osebno mnenje, glede na to, kako je to popolnoma jasno na nivoju politike in gospodarstva, si drznem svetovati našim voditeljem, ki so škofje, da največ časa, znanja, moči in tudi denarja vložijo v prenovo Cerkve in ne v ohranjanje tega, kar še nekako vegetira. Prvenstvena naloga Cerkve danes je prenova in škof, ki je voditelj, bi se moral temu prvenstveno posvetiti. In tudi škofovska konferenca bi morala dati to, kako se Cerkev prenavlja in kako se oznanja evangelij, na prvo in glavno točko svojega dnevnega reda. Pa ne rečem, da tega ni. Samo vem, da bi tako moralo biti, tudi v župnijah, v gibanjih, … Vsak pri sebi pa naj presodi, kako in kaj.

Preberite tudi intervju s Sandijem Korenom na portalu Domovina, v katerem je govoril o problemu homoseksualnega lobija v cerkvi in ekumenizmu.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. Čestitke za oba intervjuja, tudi tistega v Domovini. Vse lepo jasno povedano. Ker razmišljam zelo podobno in sem tudi sam bral knjigo “Božja prenova”. Priporočam.
    Morda bi samo dodal, da spremembe verjetno tečejo po ključu novi človek -> novo občestvo -> nova kultura (po Vinku Kobalu). Nekako tako je tudi začel sv. Frančišek Asiški – s svojim spreobrnjenjem je sprožil spreobrnjenje drugih, s tem pa nova občestva in tudi spremembo kulture.
    Ker je pa cona udobja zelo vabljiva, velikokrat delamo vse, da bi lahko ostalo “vse po starem”, češ saj ni idealno, a bo že nekako šlo. Pri birmi je pa tudi tako, da zaenkrat vsak škof uvaja nekaj svojega.
    Pogumno naprej v moči Svetega Duha.

    1. Gospod Blažič, mar niste vi diplomirani teolog? In če se imate za katolika, potem nosite tudi toliko večjo odgovornost za to, kar javno pišete, in kar tu tudi JAVNO podpirate. In to, kar vi podpirate tu, je naravnost srhljivo!
      Za seboj imam že več kot pol stoletja življenja, kot veren in aktiven katolik že od malih nog tudi reflektiram, kaj se dogaja. In sem se v življenju – za razliko od vas – naučil, da katolik, ki želi biti zvest Bogu, ne more kar na lepe oči zaupati nekim prekucnikom, ki se sklicujejo na Svetega Duha, dejansko pa širijo ideje, ki jim ploska sam satan. Pa tudi ne modernistični literaturi (da, tudi t. i. “Božjo prenovo” uvrščam zraven), ki razne kvazi-krščanske naduteže navdihuje predvsem z veliko rušilnostjo do vsega dobrega, kar so minula desetletja in stoletja gradili naši krščanski predniki.
      Imate srečo, da živite v časih, ko se škofje ne menijo preveč za to, kaj širijo njihove manj zgledne ovčice, ker so morda tudi sami vpleteni v to – sploh to velja za dva nazadnje imenovana škofa. Če bi pred kakim stoletjem širili kaj podobnega, se vam ne bi dobro godilo.
      Očitno se v svoji dekadentnosti počutite zelo udobno, zdaj pa hočete, da bi se Božji zakoni prilagodili vam. Verjetno ste tudi zato s tako lahkoto promovirali in še vedno promovirate cepljenje proti covid19 kot nekakšno novo religijo. Transhumanizem in satanski globalizem vam je očitno blizu, g, Blažič.

  2. Si resno domišljate,da je nastopil novi človek in novo občestvo?Ne pomislite,da ne gre za novega človeka in novo občestvo ampak za navadne scrkljane, dekadentne riti,ki imajo vsega dovolj in se ukvarjajo z namišljenimi problemi.Hočete spremeniti cerkev,da bi se bolje počutili v svoji dekadenci? Niso se spremenili božji zakoni.Ni se spremenil svet.Niti se ni spremenil človek.Edino kar se je spremenilo je tehnološki napredek in čas dolgega miru v Sloveniji in Evropi,da lahko na takih portalih afne guncate.

    1. Ejga, kuga bi pa rad povedou?
      Če nekaj preberem, mam rad, da vem kuga s’m prebral in čemu je to namenjeno, itd. ampak tlele pa ne vidim točke.
      A bi povedal svoj point kakšne afne pa ti, reciva tako, guncaš – de vidim, kuga te muči, Njofra?

      1. Kaj vam ni jasno, gospod Korošec? Jaz sem poanto zelo dobro razumel.

        Post se je nanašal na predhodnika (Blažiča) in njegove modernistične popadke.

        Skupni imenovalec vseh modernistov pa je v tem, da bi tudi Božje zakone radi spreminjali. Svoje bolne ideje pa zapakirajo v neko kvazi-učeno govorjenje in pisanje. Takšno prekucniško in egostično početje Cerkvi nikoli ni prineslo nič dobrega. Zgolj in samo razkol.

        Še pred kakšnim stoletjem se ni zgodilo, da bi kakšen katolik javno obračal Božje zakone, ker bi takoj sledila povsem potrebna reakcija cerkvenega vodstva. Na žalost sedaj nimajo jajc za kaj takega, zato lahko taki pametnjakoviči širijo svoje zmote in z njimi polnijo glave nepoučeni večini.

        Sicer pa, če spremljate Blažičevo pisunarjenje na spletni strani Demokracije, vam bo malo bolj jasno, za kaj gre. Kombinacija zmede in nadutosti.

    2. Zelo dobro napisano. Še posebej tole o scrkljanih in dekadentnih ritih. Kar je zelo točen opis vseh teh prekucuhov.

      Problem je o tem, da so se ti pametnjakoviči tipa Blažič, ki bi spreminjali tudi Božje zakone, posebej v zadnjih dvajsetih letih zelo namnožili. Še večji problem pa je v tem, da imajo očitno celo tiho podporo škofov, ki bi morali nemudoma ukrepati, ne pa dopustiti, da se take traparije širijo med ljudmi, ustvarjajo zmedo in razkole. Tudi zato se ta virus tako širi.

  3. Žal se zadeve v Cerkvi odvijajo podobno kot v javnem od Cerkve relativno (nedomiselno in nedoraslo) ločenem paralelnem svetu civilizacijskega norega razvoja, ki s seboj in v sebi nosi maso spremljajočih zadev kot je zlo v premnogih pojavnih oblikah kot je osebnostni Satanizem na nivoju enega človeka, organizirani Satanizem v sektah, splošno malomarno in komfortno ter sovražno in organizirano naklepno brezboštvo, razuzadni in s ketne sneti Lgbt, dozirano pišmeuhovstvo nekakšnega socializma namesto Dobrote samarijanstva in usmiljeništva iz sodobnega Doma sv,Marte (težka formulacija na kratk, a nede?)

    Teorije sprememb, ki so edina stalnica v Stvarstvu že od nekdaj, se po mojem skromnem in nepoznavalsko nereferenčnem mnenju, ki se je oplajalo komaj nekaj desetletij, brez, da sem se poglabljal v zadeve, so čudna in skrotovičena muka voditeljev Cerkve na , verjetno, tak je moj dojem, na vseh nivojih Pasatirovanja in vodenja Cerkve, tako, da sem mi ljudje, ki so odgovorni enostavno smilijo. Smilijo se mi predvsem zato, ker so to sila nepotrebne in mučne zadeve.
    Da skrajšamo in se ne mučimo, kako povedati?
    Lahko zatrdim, pa če provociarm al pa ne, da je Cerkev vsaj v preteklih 50 letih, vsaj od Koncila v 60-ih zamudila veliko in preveč, ker vedenja, izkušenj in možnosti za sebe ni presnesla iz “civilnega” v Cerkveno življenje. Tega je toliko, da glava peče, če pomislim kaj vse bi lahko povzeli, oplemenitili, obogatili, dopolnili in izboljšali za potrebe Cerkve…hudo!
    Zakaj si drznem trditi kar pišem ?
    Vidim kaj se dogaja od mojega otroštva tam v šestdesetih, ko sem s prižnice kot otrok&najstnik poslušal zadeve in so zadeve priletavale na površje skozi leta in so prisotne še danes in zdaj poslušam
    neke cukrčke pod nazivom Nova evangelizacija in zdaj še Frančiškova Sinodalna sinodalnost,tako, da me grabijo krči v kolenih…skratka, mi v Hribih rečemo takole, namreč, da ribe ne smrdijo pri repih in, kaj se zgodi, ko propade kupleraj in podobno, kar zamerite grdim besedam, ampak to so trpke zadeve in treba je reči Bobu Bob. Skartka hribouska filozofija vodenja in upravljanja pravi, da lahko usposobiš ovčjo čredo, lahko jo zamenjaš ampak firma ne bo laufala, če so direktorji za en drek…najslabše pa je še to, da zanič direktorji mašijo luknje na barki , ki se potaplja, namesto, da bi zbral čredo in povedali, da ne znajo, da niso sposobni in, da odstopajo ter k vodenju kličejo mlajši rod.
    Ne, ne dela se tako v diktaturi Cerkve, ki je zbankrotirala in noče priznati in se matra in si izmišlja in še laže sama sebi in drugim, tako, da je že smešno, žalostno in skozlano vse skupaj.

    Zakaj sem piker, žleht in korajžen?
    Nekaj tednov žće z užitkom gledam filme na yutubu o Izraelcih, Palestincih, o Jezusu, o Kristusu, pa o Galileji , Genezareškem morju /jeteru in z odprtimi usti zijam, poslušam in gledam ostaline časov v katerih je mladi Jezus pilil svopje poslanstvo, učil, užival življenje in spreminjal svet iz nič. Ničesar ni imel. Niti zidane cerkvice, svoje mislim, imel je židovske hrame, templje in tako dalje, ampak imel je jezero, ribiče, poljedelce, rokodelce, rimsko legijo, židovske večne upornike in je uspel.
    Danes pa je vsega, ni da ni, tudi bogastva, tisoči dušnih pastirjev, študentov, redovnikov, redovnic, cela mašinerija ionj nepregledna zapletenost – ampak – za isti obseg VSEBINE kot pred 2000 in nekaj
    leti …in ? prihajajo človečki iz epruvet, moški se poročajo z moškimi, otroke dobijo od neporočenih občasnih naključnih parov, s pomočjo države in celo cerkve, marsikje, je vse to še požegnano, vdira
    že umetne inteligenca – ja kako bomo preživeli ?
    Tako kot je to bilo do sedaj, zagotovo ne. Vrnitev h koreninam. In tako dalje…

    Ali ste zaznali kaj je ratalo dr.Logarju, veste kaj sem zapisal pred dnevi v Domovini ? Najbrž ne.
    Ok, bom skopiral, če se vam še bere, sledeče , ker gre za Evangelizacijo v trdo – samo, da me boste morda razumeli kako razmišljam, takole, kopija mojega zapisa :

    Dragi farani in predrage tovarišice Udbokučanistana!
    V mojem prejšnjem zapisu sem na koncu pozabil pribiti zveličavno svetopisemsko dejstvo, ki ga je nebeščansko izpeljal dr.Logar za sedanjost in za prihodnje rodove Slovencev in Slovenk, kolikor jih sploh še bo.
    dr.Logar je do potankosti in do najbolj rafinirane realne nesfrizirane dejanskosti, brez da bi trenil z obrvjo, v polnem zanosu prepričanosti, da ravna pravilno in mesijansko, izpeljal Božjo zapoved, da naj ljubi svoje nasprotnike, konkurente, spotakljivce, dežurne žlehnobe, sejalce sovraštva in dvomov, plačane intrigante in provokatorje in sovražnike! Da, to je brilijantno in z veliko osebne moči v mojih očeh izdelal dr.Logar, človek, ki je vstopil na velika vrata slovenske sedanjosti, ki je kruta in je na točki obrata.
    S tem je slovenski stvarnosti v svojem bohotenju, recimo, kar v erupciji nihilizma, sovraženja, razpadanja, kaosa in revolucionarnega ustrahovanja, razpihovanja, žaljenja dostojanstva slovenskega človeka, uničevanja zahtev Ustave i zakonov ter civilizacijskega uveljavljenega reda v razvoju, v uporu Bogu z povzdigovanjem Hudičevega dela postavil neuničljiv opomnik, nesmrten zgled, vodilo in oporo v narodovem prihodnjem obstoju. dr.Logar je zaustavil prosti pad slovenskega rodu.
    Jih bom naštel, za katere verujem, da mu na Nebesih v spremljavi Angelov aplavdirajo in se veselijo najmanj sledeči Slovenke in Slovenci svetniki : Mohor in Hieronim, potem blaženi Slomšek in Alojzij Grozde , pa Magdalena Gornikova, Izidor Završnik, in dolga vrsta velikih Slovencev kot Maver Orbini, Vodnik, Prešeren, Gregorčič, Cankar, Marija Škrabčeva, Erlich, Natlačen, Pahor in desettisoči slovenskih mučenk in mučencev za katere niti slovenska vrhovna Cerkev ni več vedela zakaj so bili žrtvovani.
    dr.Anže Logar, velikanska hvala še enkrat – narod zaklade svoje hrani in brani – zdaj ste, hoteli ali pa ne, zavestno ali pa spontano, naredil nekaj gromozanskega, odrešenjskega, postavil ste mejnik in zabili ste hrastov kol v kolesje slovenskega zla.
    Bog Vas čuvaj. ALELUJA!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja