Imate radi filme z romantično vsebino? Najdete veliko vzporednic med ljubeznijo v njih in med vašim osebnim ljubezenskim življenjem in doživljanjem romantike?
Jaz niti ne. Pa čeprav jih rada gledam. Lahko da sem po nekaj letih zakona malce romantično otopela. Lahko pa, da se resnična romantika skriva tudi v veliko bolj vsakdanjih in manj filmsko zanimivih stvareh, kot smo jih vajeni občudovati na velikih platnih (in malih zaslonih).
Pravzaprav sem vedno bolj kritična do filmskih upodobitev ljubezni. Včasih že prav stroga. Če sem se ob Angleškem pacientu kot najstnica utapljala v solzah in medlela ob občudovanju usodne ljubezni na platnu, vidim danes skoraj samo še zelo estetsko upodobljeno in romantizirano napihnjeno zgodbo o prešuštvu. In ko v kaki romantični komediji junaka že kmalu po prvem usodnem srečanju skočita med rjuhe in je tako njima kot vsem nam jasno, da sta si bila od nekdaj usojena in da ju nič več nikoli in nikakor ne more ločiti (niti filmski scenarij, ki ju za potrebe zapleta in razpleta za nekaj časa nujno mora razdružiti), z dobršno mero skepse zrem v domač zaslon (ob majhnih otrocih pač človek pozabi na to, kaj je filmsko platno). In včasih si grem že prav malce na živce.
A zna biti, da ni težava samo v moji percepciji/otopelosti/zateženosti. Podobno kritični do predstavitve ljubezni v filmih so bili raziskovalci, ki so preučili vsebino 200 romantičnih komedij in opazili naslednje:
- nova razmerja so prikazana kot pozitivna in vznemirljiva;
- v novih razmerjih je prikazana stopnja intimnosti, kakršna se običajno izgrajuje več let;
- pretekle napake so v hipu pozabljene;
- starejše zveze, ki jih veže zvestoba, so prikazane v negativni luči kot zagrenjeni pari, ki se stalno prepirajo; poročeni pari običajno trpijo.
Ljudje, ki pogosto gledajo romantične komedije, po neki drugi študiji pogosteje od drugih verjamejo:
- v ljubezen, ki ti je usojena,
- da popolno razmerje nastane v trenutku (brez dela),
- da par, ki si je usojen, v hipu razume drug drugega.
Ni čudnega, da je v neki avstralski raziskavi kar polovica od 1000 vprašanih za polome v svojem ljubezenskem življenju krivila nerealistične romantične zgodbe. Četrtina jih je recimo opažala, da na podlagi teh zgodb od sebe pričakujejo, da bi morali vedeti, o čem njihov partner razmišlja.
Še toliko bolj sem se zato razveselila zapisa zakonske in družinske terapevtke dr. Lori Cluff Schade, ki se je po lastnih razočaranjih nad filmsko upodobitvijo ljubezni lotila sestavljanja svojega seznama vsebin, ki bi jih po njenem morala vsebovati realistična upodobitev ljubezni (tudi v filmih).
Tudi ona namreč opaža, da je v tovrstnih filmih kot prava ljubezen predstavljena hormonsko privzdignjena izkušnja zgodnje romantične povezanosti, ki sčasoma neizogibno zbledi, ko odnos postaja bolj predvidljiv in varen. Če nato po tej meri presojaš svoj odnos, se hitro lahko zazdi, kot da ni »tisto pravo«, kot da je nekaj dolgočasnega in vsakdanjega, kar ti preprečuje, da bi bil zares srečen (in daje legitimnost novim ali zunajzakonskim razmerjem, ki spet prinašajo tisti vznemirljivi občutek »pravega«).
In kakšne realistične filmske upodobitve ljubezni predlaga dr. Cluff Schadova? V nadaljevanju citiram njeno besedilo:
Realnost
Takšna, kot jo živimo v resničnem življenju. Kot recimo to, da cela družina prične sredi noči bruhati, oba starša pa morata zjutraj nujno nekam, a bdita in čistita hektolitre bruhanja, drgneta preproge, sta sitna in smrdljiva … aha, pa položnice bi morala plačati že predvčerajšnjim. No, pa saj veste, o čem govorim.
Ovire
Kot na primer brezposelnost. Morda izčrpavajoča kronična duševna ali telesna bolezen. Ali pa recimo vaš malček, ki se medtem, ko dojite dojenčka, odloči, da bo skupaj stresel posode riža, moke in sladkorja, nekaj mešanice vsul v pomivalni stroj, preostanek pa prelil z medom, da bo mera polna. In to ste odkrili 15 minut pred tem, ko ste naročeni z dojenčkom pri zdravniku.
V to kategorijo spadajo tudi otroci, ki v garaži odkrijejo lučke za božično okrasitev in ugotovijo, kako lepo škrta in poka, če stopiš nanje – na prav vsako posebej na vseh 20 metrih vseh lučk, kar jih premorete. In drobni steklene delci, ki bodo na skrivnosten način od tam zašli v vaše stanovanje, in bodo v njem še vsaj do naslednjega božiča.
Spomini
Spomini se vedno izgrajujejo in so povezani z zgodbo, ki so jo pripovedujemo. Ljudje, ki hočejo ostati poročeni, pripovedujejo zgodbo o svojem zakonu s pozitivnimi stvarmi v ospredju. Kot recimo to, ali se želim spominjati dne, ko sva si z možem delila isti avto in me je pustil stati na mrazu, ker me je pozabil priti iskat (in to v času pred mobilnimi telefoni), ali se raje želim spominjati trenutka, ko sem po nekajdnevni odsotnosti prišla nazaj domov v polno sobo rož? Bodite pazljivi, ko obujate zgodbe o tem, kako ste bili zaljubljeni v koga drugega. Možgani si namreč stvari zapomnijo kot boljše (ali slabše), kot so v resnici bile. Spomini so tudi strašansko nenatančni in bolj fluidni, kot si večina želi priznati.
Naravnanost
To, ali se boš osredotočal na pozitivne ali negativne vidike vajinega odnosa, je povsem pod tvoj lastnim nadzorom. Lahko se osredotočam na dejstvo, da zmore moj mož prestopati košaro s čistimi oblekami, ki jih je potrebno odnesti v zgornje nadstropje in zložiti, v nedogled (težko je reči, kako dolgo, ker sem nad eksperimentom obupala po petih dneh) in se nikakor ne spomni, da bi to sam naredil; lahko pa se osredotočim na dejstvo, da mu nikoli ni težko, ko ga prosim, da po petih dneh vendarle prinese košaro v zgornje nadstropje in obleke zloži.
Pogajanja
Pogajanja so stalnica v odnosu in so potrebna za to, da odnos deluje in se razvija. Kot recimo najti rešitev, kadar hoče mož gledati romantičen film po zgodbi Nicholasa Sparksa, žena pa na vsak način hoče videti kak akcijski film (dragi bralec, prosim za potrpljenje … tole podrobnost sem vključila zato, da bi preverila, ali moj mož res bere moje zapise, tako kot zatrjuje).
Zaveza
To je najpomembnejši dejavnik za dolgoročni obstoj zveze in je nujen za vsako pravo ljubezensko zgodbo. V tem kontekstu so pomembni tudi otroci, ki ob sebi potrebujejo starše, za katere vedo, da se imajo radi, ki pa nas lahko tudi odvračajo od skrbi za partnerski odnos, saj so od nas življenjsko odvisni. Ob njih pa sta zagotovljena tako smeh kot solze.
Napor
Lepa ljubezenska zgodba preprosto povedano zahteva delo in v njej ni vedno vse v metuljčkih in rožicah. Nekoč, ko so bili najini otroci še majhni, sem bila precej nejevoljna, ko je šel mož na službeno potovanje. Ni bilo všeč, kako razmišljam o njem, predvsem zato, ker sem mu zavidala to, da lahko gre sam na stranišče. Skušala sem se spomniti na kako stvar, ki bi jo lahko storila zanj, in se spomnila na kup srajc, ki bi jim bilo treba prišiti gumbe, a sem jih uspešno skrila pod kup drugih (bolj zanimivih) šiviljskih projektov v upanju, da bo nanje pozabil. Privlekla sem jih na plano, prišila gumbe na osem srajc in ga z njimi presenetila ob vrnitvi. Ko sem videla, kako vesel je bil tega in kako je znal ceniti moj trud, sem bila tudi sama zelo srečna. Vsekakor romantično.
Prosim, uživajte v romantiki, ampak o njej se izobražujte kje drugje kot pa v Hollywoodu,« zaključuje svoj zapis dr. Cluff Schadova. Jaz pa že čakam na kak romantični film po njenih smernicah.
Vir: drlorischade.wordpress.com
