Petra Kavšek Vrhovec: “Na govorni razvoj otroka imajo največji vpliv starši.”

Foto: osebni arhiv

Petra Kavšek Vrhovec je magistrica profesorica logopedije in surdopedagogike. Pri svojem delu na inovativne načine pomaga otrokom z težavami v govornem razvoju. Je tudi soavtorica knjige Gingo v deželi besed, ki s strokovno logopedsko podlago v obliki kratkih zgodb in vaj pomaga pri usvajanju govora. V intervjuju je spregovorila o dejstvu, da danes vse več otrok potrebuje logopedsko obravnavo in o vplivu pametnih naprav na razvoj govora. Povedala je tudi, kako lahko starši kar najbolje podpremo svojega otroka tako pri učenju izgovorjave kot pri bogatenju besednega zaklada. 

Dandanes vse več otrok potrebuje logopeda. Se težave v govoru prej diagnosticirajo, ali je dejansko več otrok z logopedskimi težavami?

Trend naraščanja govorno-jezikovnih težav vztraja tako v Sloveniji kot tudi v svetu. Razlogi za to so različni. V zadnjih desetletjih se izboljšuje prepoznavanje in diagnosticiranje govorno-jezikovnih težav pri otrocih, večja pa je tudi ozaveščenost staršev, vzgojiteljev, učiteljev, pediatrov ter tudi drugih strokovnjakov … glede problematike govornih težav, zato se strokovna logopedska pomoč išče že prej oziroma se daje velik poudarek tudi t.i. “zgodnji obravnavi”.

Kdo ima največji vpliv na razvoj govora?

Največji vpliv imamo običajno starši in ožja družina zaradi zgodnje in intenzivne interakcije z otrokom. Otroci se učijo komunikacije z opazovanjem, poslušanjem glasov, zvokov in jezika, preko igre in drugih socialnih interakcij. Otroci, ki so izpostavljeni bogatemu in stimulativnemu okolju, kjer se pogosto pogovarjajo, prepevajo, otroku opisujejo in berejo, imajo običajno boljši razvoj govorno-jezikovnih sposobnosti. Kasneje, ko se otrok vključi v vrtec ali šolo, pa imajo pomembno vlogo tudi vzgojitelji, učitelji in vrstniki.

Kako pa na razvoj govora vpliva velika izpostavljenost otrok pametnim napravam? 

Pametne naprave se povsem odsvetuje otrokom do 2. leta. Tako majhen otrok naj ekranom sploh ne bi bil izpostavljen, saj ni spodbudno za sam razvoj možganov. Interakcija z ljudmi in igra z resničnimi predmeti najbolje podpirata ta razvoj – pametne naprave ne nudijo enake stimulacije kot neposredna človeška interakcija. In prav ta interakcija z ljudmi pozitivno vpliva tudi na sam proces usvajanja govorno-jezikovne komunikacije. Čas, ki ga preživimo z otrokom, je bolj kakovosten in vpliva tudi na čustveno vez ter izgrajevanje socialnih veščine. Pretirana uporaba modernih tehnologij lahko med drugim negativno vpliva na samo pozornost, osredotočenost in tudi spanje. In še bi lahko naštevala.

Ko je otrok starejši, se po priporočilih Zdravniške zbornice Slovenije dopušča nekaj več uporabe pametnih naprav, pa vendar je pomembno, da starši dobro premislijo in zadevo omejujejo.

Otroci, ki so izpostavljeni bogatemu in stimulativnemu okolju, kjer se pogosto pogovarjajo, prepevajo, otroku opisujejo in berejo, imajo običajno boljši razvoj govorno-jezikovnih sposobnosti.

Vse več strokovnjakov opozarja na to, da bi bil glede uporabe pametnih naprav in ekranov v otroštvu nujen zakonodajni korektiv – podobno kot je za alkohol in cigarete. Kaj menite vi o tem?

Verjetno bo dolgoročno gledano potrebno narediti nekaj v tej smeri, saj otroci in mladostniki uporabljajo pametne naprave tudi med poukom, razni (neprimerni) video posnetki nato krožijo po spletnem in socialnem omrežju, kar lahko posamezne otroke spravlja v stisko, tesnobo, dogajajo se tudi spletne prevare itd. Internet, spletna medmrežja res niso varna za otroke.

Da jih bomo lahko v bodoče zaščitili, saj tehnologija in splet hitro napredujeta, bo verjetno potrebno ukrepati tudi v tej smeri.

Nekateri otroci začnejo govoriti nekoliko pozneje, zlasti dečki. Je smiselno začeti zelo zgodnjo obravnavo (npr. pri treh letih)? Ali je morda bolje pustiti otroku njegov razvojni čas in se ne poigravati z njegovo samozavestjo in občutkom nezadostnosti? 

Če se v razvoju kažejo odstopanja, naj si bo to na govorno-jezikovnem ali kakšnem drugem področju, si želimo, da je otrok pravočasno voden in spremljan (torej čim prej, predvsem če so vidna večja odstopanja), vsekakor lahko tudi že pred 3. letom starosti.

Z vključitvijo v logopedsko obravnavo, kadar opažamo, da otrok ne vzpostavlja očesnega kontakta, ima težave z razvojem igre in/ali se ne vključuje v igro z ostalimi, ne razume ali slabše razume navodila, se v vedenju kažejo odstopanja (npr. ponavljajoči gibi in druga stereotipna vedenja), ima odkrenljivo pozornost, lahko tudi druge težave (npr. s sluhom, razcepi neba, ustnice, …) – v teh primerih ne čakamo. Če otroka kmalu (po posvetu s pediatrom ali drugimi strokovnjaki) vključimo v logopedsko obravnavo, to ne pomeni, da delamo paniko, saj lahko z zgodnjo obravnavo postavimo dobre temelje za uspešen razvoj komunikacije.

Nekateri otroci res spregovorijo kasneje in jih pogosto pogovorno poimenujemo “zakasnelčki” ali “pozni govorci”. 70-80 % teh otrok bo sčasoma res samostojno razvilo govor, medtem ko jih bo 20-30 % na poti usvajanja veščin govora in jezika potrebovalo spodbudo in pomoč. Ne vemo, kateri otrok bo dejansko zmogel sam premostiti ovire in kateri ne, zato je dobro, če je otrok voden v logopedski obravnavi.

Pametne naprave se povsem odsvetuje otrokom do 2. leta. Tako majhen otrok naj ekranom sploh ne bi bil izpostavljen, saj ni spodbudno za sam razvoj možganov.

Logopedske obravnave vedno poskušamo izpeljati preko igre, kar pomeni, da za otroka obiski niso zastrašujoči, obremenjujoči ali da bi kako drugače negativno vplivali na otrokovo samozavest. V večini primerov ne. Vsak otrok je edinstven, zato se v logopedskih obravnavah prilagodimo individualnim potrebam in značilnostim otroka.

Obravnave navadno vplivajo zelo spodbudno in pozitivno, zato vsekakor nagovarjam, da v kolikor starši ali skrbniki opažajo težave pri otroku, naj ne odlašajo, naj se pogovorijo s pediatrom in po potrebi obiščejo logopeda, kateri bo ocenil in svetoval, ali otrok potrebuje zgodnjo obravnavo, ali bi bilo morda boljše počakati ali zgolj spremljati otrokov napredek.

Najbrž smo za večino govornih nepravilnosti krivi starši … ? Dude, preveč ekranov, premalo branja in kvalitetnih vsebin, potročeno govorjenje … 

Vse to, kar ste našteli, so negativni dejavniki, ki absolutno pomembno vplivajo na potek govorno jezikovnega razvoja.

S primernim govorom – jasnim, s primernim tempom, brez pootročenosti, nepotrebnih pomanjševalnic … smo otroku vsekakor zgled in dober govorni model. Intenzivna uporaba dude in/ali tudi prsta vpliva na položaj in gibanje jezika in na razvoj ustne motorike.

Dolgotrajna izpostavljenost zaslonom zmanjša interakcije v živo, ki so ključne za razvoj govornih in jezikovnih spretnosti. Interaktivne igre na tablicah, računalnikih ali pametnih telefonih niso enakovredne kakovostnemu času, preživetemu v pogovoru in igri s starši. Kakovostne interakcije, vključno s poslušanjem, odzivanjem in spodbujanjem otrokovega govora so ključne za razvoj jezikovnih veščin.

Kako korigirati nepravilnosti ne da bi otroku dajali občutek, da mu nekaj manjka … Včasih se nepravilnosti odpravijo, otroku pa za vse življenje ali otroštvo ostane nizka samozavest na govornem področju … 

Pomembno je, da otroka ne popravljamo na način: reci TELEFON, no, kako, reci te-le-fon; otrok nekaj časa ponavlja »fon« ali »te-fon« ipd. Otrok tako zazna, da je neuspešen in ne želi več ponavljati, sploh če to ni igralno naravnano in če se s strani staršev in okolice prevečkrat pojavlja in se otroka stalno popravlja.

Bolje je, da govor otroka »modeliramo«, torej, če posamezno besedo napačno pove, za njim pravilno ponovimo. Lahko je to tudi misel ali poved, pri kateri je npr. zamenjal besedni red, npr. Mama bo juho dala tja.  Počakamo, da otrok pove, nato pa za njim ponovimo: Mama bo kuhala juho.

Če otrok v govoru kasni in govori samo po eno besedo, zraven mi dodamo še kakšno, torej razširjamo stavek, npr. otrok pokaže na avto in reče: a’to ali avto; mi dodamo: Avto se pelje.

 Kako pa lahko nasploh spodbujamo govor pri otroku? 

Preko igre, rutine branja knjig, opisovanja in pripovedovanja v vsakdanjih situacijah, vključevanja otroka v različne situacije, procese, kjer mu razlagamo … možnosti je ogromno.

Če se v razvoju kažejo odstopanja, naj si bo to na govorno-jezikovnem ali kakšnem drugem področju, si želimo, da je otrok pravočasno voden in spremljan.

Pogosto ni težava le izgovorjava, pač pa tudi reven besedni zaklad. Kako pomagati otroku v tem primeru – pogosto je namreč problem samo okolje, ki otroku ne nudi dovolj stimulacije?

Res je, artikulacija oziroma izgovorjava je ponavadi le delček, s katerimi se v sami terapiji logopedi ukvarjamo oziroma korigiramo glasove. Otroci imajo lahko kopico drugih težav. Reven besedni zaklad, težave s strukturiranjem stavkov, priklicem ali poimenovanjem, s pripovedovanjem zgodb ali opisovanjem situacij, težave z razumevanjem in podobno. Včasih je res lahko vzrok manj stimulativno okolje, vendar ne vedno. Nekateri imajo lahko že prirojene težave, zaradi katerih bo otrok lahko v prihodnosti imel bralno-napisovalne težave, kot je npr. disleksija. Lahko gre tudi za kombinirane težave, pridružene težave s pozornostjo ali druge.

Seveda pa toplo priporočam redno branje knjig, ki je eden glavnih načinov za širjenje besednega zaklada. O vsebini knjige se nato tudi pogovarjajte, postavljajte vprašanja in spodbujajte otrokovo razmišljanje (seveda prilagojeno otrokovi starosti in zmožnostim). Vključujte otroka v pogovor in interakcijo tudi preko dneva, skupaj razmišljajte o možnih odgovorih na določena vprašanja. Opisujte vsakodnevne aktivnosti in pri tem uporabljajte nove besede. Spodbujajte igro, ki vključuje komunikacijo in domišljijo, učite se pesmi, iščite rime, asociacije … Odlične so tudi besedne govorne igre, ki se jih lahko igrate v avtu.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Petra | LOGOPEDINJA, KI DA🤚 (@logopetka_logopedske_storitve)

Kako na državni ravni pristopiti k situaciji, ko je v številnih vrtcih že večje število otrok staršev, ki slabo ali sploh ne govorijo slovenskega jezika? Kako podpreti te otroke? 

Otroci tujih staršev, ki so se priselili v Slovenijo ali že dalj časa živijo tu, slovenskega jezika najbrž ne govorijo, ker imajo premalo stika z okoljem ali drugimi vrstniki. Slovenskega jezika se otrok zelo dobro, in če nima drugih jezikovnih težav, tudi dokaj hitro lahko nauči.

Sistem je trenutno tak, da se te otroke želi čim prej vključiti v vrtec, da spoznajo slovenski jezik, kulturo in družbo. Kaj bi lahko še naredili – težko rečem, saj bo verjetno potrebno resno pristopiti celostno, na državni ravni.

Toplo priporočam redno branje knjig, ki je eden glavnih načinov za širjenje besednega zaklada.

Napisali ste precej inovativno knjigo Gingo v deželi besed, ki je med drugim namenjena tudi lažjemu usvajanju izgovorjave. Kako konkretno lahko pomaga otroku pri govornem razvoju?

Knjiga je zasnovana tako, da se otrok pomika skozi zgodbe, starši, vzgojitelji ali učitelji pa s prebiranjem knjige pridobivajo dodatne nasvete, ideje za delo z otrokom in se učijo nastavkov za posamezne glasove. Izčiščene ilustracije spodbujajo, da se odrasel in otrok lahko ob knjigi tudi pogovarjata.

Posamezna zgodba je prirejena za prepoznavanje ali pridobivanje točno določenega glasu in ima skrbno zastavljen logopedski cilj in nasvet za vaje. Zgodbe so kratke in preproste, primerne tudi za tiste otroke, ki so ob branju manj pozorni ali se težje umirijo. V knjigi se izmenjujejo velike in male črke. Zgodbe se lahko berejo po vrsti ali pa glede na cilj, ki ga želimo doseči. Knjigo se lahko uporablja tudi v kombinaciji z Gingo lutko, ki ima gibljiv jezik, saj v knjigi Gingo praviloma govori v 1. osebi.

Knjiga je primerna tudi za otroke, ki imajo težave s pozornostjo, motivacijo za branje ipd., saj so zgodbe kratke. Če otrok zmore, jih preberemo več. Namenjena je otrokom med 2. in 8. letom starosti.

Priporočate učenje tujih jezikov v zgodnjem otroštvu? 

Absolutno nisem proti učenju tujih jezikov v ranem otroštvu. Je pa res, da se v določenih primerih na logopedskih obravnavah o tem pogovorimo, če je smiselno uvajati še dodaten jezik, če ima otrok že v materinem jeziku pomembne govorno-jezikovne težave. Res odvisno od primera do primera. Če pa otrok nima težav in starši menijo, da bi mu to koristilo, zakaj pa ne.

Kako otroku približati branje in mu pomagati, da bo vzljubil knjige? 

Starši naj otrokom ponujajo knjige že od rojstva. Rutina branja knjig npr. pred spanjem otroku ustvarja prijetne občutke in se zato tudi sam prične večkrat zatekati h knjigam. Izbirajte knjige, primerne otrokovi starosti in razvojni stopnji, naj ne bodo prezahtevne ali predolge, če ima otrok npr. težave s pozornostjo. V kolikor otrok odklanja prebiranje knjig, najdemo način, da ga pritegnemo npr. z vsebino (oz. interes otroka), ki mu je všeč, s knjigo, pri kateri odpira zavihke ipd.

Dobro je, če imamo svojo domačo knjižnico, po kateri lahko otroci samostojno posegajo, obenem pa jih tudi odpeljemo v knjižnico, kjer lahko prosto izberejo tudi druge vrste knjig. Otroka nikoli ne silimo v branje, vedno mora biti predstavljeno na prijeten način. Otroka za branje tudi pohvalimo. In seveda – bodimo dober zgled, torej, da tudi sami beremo.

 Kak nasvet za starše – kaj lahko to poletje storijo, da se bolj povežejo z otrokom in podprejo njegov razvoj – tudi govorni? 

Vzemite si čas za otroka, pogovarjajte se, igrajte se. Naj bo zabavno!

Kako ste prišli do tega, da ste se podali na samostojno podjetniško pot? Je bilo potrebno veliko poguma? Kako je delati v državni instituciji in kako v gospodarstvu? 

Zaposlena sem tako v javnem zdravstvu, hkrati pa nudim tudi zasebne logopedske storitve, kar se je začelo odvijati iz potreb dela. Tovrstna kombinacija je sčasoma zorela in se nadgrajevala. Zahteva pa seveda več časa in organizacije, večkrat tudi na račun prostega časa, pa vendar, ko lahko nekomu pomagaš, te to žene naprej.

Delo v državni ustanovi in privatnem sektorju se kar precej razlikuje, predvsem v tem, da si v privatnem sektorju lažje vzameš več časa za posameznega otroka, ki pride na obravnavo, medtem ko v javnem tega časa pogosto zmanjkuje in moraš v omejenem času ponuditi kar se da največ.