Od materinske osamljenosti in kritičnosti do sočutja do sebe

Foto: Shutterstock

Morda se v zadnjem času nekoliko prebujamo in vedno močneje čutimo, da podporo in povezovanje z ostalimi mamicami še kako potrebujemo. A vseeno je okrog nas še toliko mamic, ki sicer niso same, so pa osamljene – mamice, ki imajo morda celo podporo svoje družine in prijateljic, a nikogar, s komer bi lahko govorile o svojih najglobljih stiskah, ki jih s seboj prinese tudi materinstvo.

V letošnjem letu sem imela priložnost sodelovati na terapevtskih skupinah za mamice z dojenčki. Po vsakem srečanju me je preveval občutek hvaležnosti in veselja, da živimo v času, ko se vedno več govori o pomenu osebnostne rasti v starševstvu in se tovrstne dejavnosti razvijajo. Naše mame tega niso imele, knjig je bilo mnogo manj, strokovnjakov tudi. Sicer bi mnogi člani starejših generacij rekli, da je bilo to bolje, sama pa se s tem strinjam le delno.

Zakaj?

Preprosto zato, ker danes – po mojem občutku – z mnogimi spoznanji korakamo otrokom in povezani družini naproti. Veliko več govorimo o pomenu odnosov, tako z otroki, kot tudi med zakoncema in z drugimi. Pa ne le to – ker govorimo o pomenu zgodnjih izkušenj, ki jih je tudi mama doživela v svoji družini v odnosu s svojimi starši, ji mnogokrat šele damo dovoljenje, da začuti kaj v njenem otroštvu ni bilo v redu (nekaj, kar je morda le slutila) in da danes, kot odrasla lahko postavi meje in se tudi delno prestrašeno, a pogumno razvije v svoji smeri.

Vendar nekaj pomembnega pri vsem tem zgrešimo …

Danes namreč mnogo govorimo o tem, kakšna naj bi bila vzgoja, prehrana, odnos med zakoncema in njegov vpliv na otroke ter tudi o pomenu vrednot, za katere je pomembno, da jih predajamo na otroke. Pomembni so vrtec, šola in pedagogika, v katero otrok hodi in iščemo alternative. Pomembno je naravno zdravljenje otrok in tudi v tem iščemo rešitve. Pomembno je varovanje naše ljube narave. Ob vsem tem je najpomembneje, da je mama v redu, ker če ni, tudi otroci ne bodo. Pritiskamo, potiskamo, a ne poslušamo in začutimo ter konstantno grešimo bistvo.

Namreč vse to je tudi v resnici pomembno! Če naredimo en hiter pregled vsega lahko samo rečemo, »hej, v resnici spreminjamo svet!«. A obenem izgubljamo zavedanje, da se spremembe ne naredijo Ampak hej, mama se ne sme sesuti. Bolj kot kdajkoli smo mame kritične do sebe in tudi drugih!čez noč (tako kot pravzaprav tudi otrok pride v vsakdanjik staršev), ampak počasi. Mnogokrat delamo spremembe iz popolnoma napačnega razloga – iz samega strahu, ne pa iz pomirjenosti, nežne, sočutne ljubezni do sebe, svojih bližnjih in sveta, zaupanja, da za vse pride čas. Pozabljamo tudi kaj pomeni biti v redu – namreč da pridemo do pomirjenosti moramo pogosto iti čez hude preizkušnje osebnostne rasti, to pa ni lahko in posameznika pogosto tudi sesuje – ampak hej, mama se ne sme sesuti. Bolj kot kdajkoli smo mame kritične do sebe in tudi drugih – mogle bi znati bolje, vedeti bolje, zmoči bolje!

Se tudi vam zdijo vsa ta pričakovanja nerealna in previsoka?

In ustavi se tukaj, namreč vse to bi mogle zmoči same, kar pa je popolnoma nerealno. Potrebujemo druge – naše drage partnerje, prijatelje in druge mamice, tudi svoje starše (če so nam ti v oporo in smo ob njih lahko resnično pristne in ranljive). Potrebujemo skupnost, a ker se je ta v vsakdanjiku izgubila, si jo moramo pogosto ustvariti same. To je seveda lahko težje, ampak je v resnici velika prednost, saj takrat resnično lahko izbiramo, ob kom se počutimo dobro, sprejeto, mirno in obenem dobimo zagon za nove izzive. To je namreč edino, kar največkrat potrebujemo – nekoga, ki posluša in nas sprejme v tem, kar čutimo, nekoga, ki verjame v nas.

Kje je sočutje do sebe?

Veliko govorimo o sočutju v vzgoji, pa vendar njegovo bistvo pogosto zgrešimo in ga v resnici ne razumemo. Namreč kje je sočutje do sebe? Sploh razumemo, da je prav sočutje do sebe bistvena vrednota, ki bi jo na otroke morali predajati? Mar ni to tisto, kar jih želimo naučiti – da sicer vedo, kaj zmorejo in pričakujejo od sebe najboljše, a obenem rastejo v svojem ritmu, korak za korakom, nežno, mirno in predvsem – z zaupanjem vase?

In to zavedanje želim, da se nam, mamam bolje usede v srce in razum.

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja