Vir: Youtube/zajem zaslona videa Pints with AquinasJason Evert je znan ameriški govornik in avtor knjig, ki že 25 let mlade širom sveta navdušuje, kako zgraditi trdne temelje za pravo in dolgotrajno ljubezen. Nedavno pa je bil gost v podkastu Pints with Aquinas, kjer je spregovoril o ideologiji spola. Po svoje presenetljivo, a glede na to, da je v nenehnem stiku z mladimi, je razumljivo, da jih je želel razumeti v njihovih aktualnih stiskah.
Njegov pristop do tako pereče teme je zato drugačen, kot smo ga morda vajeni. Govori sproščeno in ne napada. Prepleta ostrost do ideologije (predvsem do njenih grozljivih posledic) ter sočutje do človeka, ki dejansko trpi zaradi spolne disforije (tj. občutkom neujemanja z biološkim spolom). Poleg številnih uvidov in širokega znanja o dotični temi pa hkrati odpira vprašanje, kje stojimo mi in kaj bi storili, če bi se nekega dne kdo od naših otrok predstavil kot “trans”.
Razlikovati med ideologijo in spolno disforijo
Razlikovati med ideologijo (napačno antropologijo) in človekom, ki je zmeden glede svoje spolne identitete, je ključno, pravi Jason. Po eni strani se moramo zoperstaviti zmotnemu prepričanju, da je spol ločen od telesa, poznati moramo tudi dejstva, da zaviralci pubertete, hormonska terapija, kirurška sprememba spola in vse, kar je s tem povezano, človeku neizmerno škodijo. Po drugi strani pa moramo pogledati na posameznika, ki občuti grozna občutja do svojega lastnega telesa. Na tem mestu Jason zagrizne v kislo jabolko: bi se takemu človeku znali približati ali bi se mu raje izognili?
Vsak otrok ali mladostnik nosi svojo zgodbo
Fantova “ženskost” je bil le kanal do starševske ljubezni.
Kakor pojasni, za spolno disforijo nikakor ne obstaja en samcati vzrok. Iz pogovorov z mladimi in številnimi strokovnjaki ve, da so vzroki lahko čisto biološke narave (hormonsko neravnovesje), lahko pa tudi izvirajo iz ranjenih družinskih odnosov, travm ali pa se ta oblutek pojavi sočasno z drugimi duševnimi boleznimi (avtizem, motnje hranjenja, depresija itd.). Včasih pa je vse skupaj ovito v neznanko in se ne ve, zakaj pride do tako močnega zavračanja lastne moškosti ali ženskosti.
Da bi vsaj malce približal, kaj lahko mladi s spolno disforijo občutijo, nam je opisal fanta, ki je zase trdil, da je ženska. Ko ga je Evert vprašal o njegovi družini, je ta fant povedal: “Imam dve starejši in dve mlajši sestri, ki ničesar ne naredijo narobe. V očeh mojih staršev so občudovane, jaz pa nisem nikoli dovolj dober. Čeprav sem dober v mešanih borilnih veščinah, sem del plavalne ekipe, imam same petice, sem v družini še vedno obravnavan kot črna ovca. Moji starši niso nikoli zadovoljni z mano.” Jason ga je na tem mestu vprašal, kaj bi bilo, če bi se rodil kot deklica: bi bil ljubljen na takšen način, kot so ljubljene njegove sestre? In fant je izstrelil: “Vem, da bi bil.” Ob tem je postal prepričan, da je fantova “ženskost” bil le kanal do starševske ljubezni.
Zaradi kompleksnosti in edinstvenosti vsake zgodbe pa Jason predlaga, da moramo vsakemu “prisluhniti s spoštljivo radovednostjo” in da je to “naše poslanstvo”. Ne v smislu, da otroka ali mladostnika potrjujemo v njegovi ideji, da je rojen v napačnem telesu, ampak da skušamo razumeti, kaj stoji pod vsemi temi občutji.
Kaj naj naredi starš, ki se mu otrok zaupa, da je “trans”?
Rad te imam in zato je tudi zame pomembno, da vem, od kod to izhaja.
Ob tem vprašanju, ki je prišlo iz publike, Jason staršem najprej polaga na srce, naj ne ponorijo. Naj ne pridigajo in naj svojega otroka ne prepričujejo, da napačno razmišlja ali da je to samo ‘faza’, ki jo bo prerasel, in da naj preneha s takšnimi neumnostmi. “Če je kak starš zaradi šoka in razočaranja vse to naredil, lahko vedno gre nazaj do otroka, se mu opraviči, ker ga ni dovolj poslušal“, pove. Naj se mu ponovno da na voljo: “Razumem, da je to zate pomembno. Rad te imam in zato je tudi zame pomembno, da vem od kod to izhaja.” Staršem nato priporoča, naj se otroku zahvalijo, da se jim je zaupal in naj ga pohvalijo za njegov pogum. Prav tako pa ga naj prosijo za potrpljenje, saj je za večino staršev to povsem novo in neznano področje. To učenje pa Jason nekako primerja z učenjem tujega jezika. “Če imaš nekoga rad, se boš zanj potrudil, da ga boš razumel, mar ne?!,” se mu zdi samoumevno.
Med poslušanjem naj torej starši postavljajo takšna vprašanja, da si bodo lažje izrisali ‘zemljevid’, kdaj se je disforija pri njihovem otroku prvič pojavila oziroma kdaj jo ta najbolje občuti. Ga motijo družbena pričakovanja, kaj pomeni biti moški ali ženska? So problem oblačila? So problem prepričanja na družbenih omrežjih, ki jim sledi? Ob tem ni zanemarljiv podatek, da se zaradi indoktrinacije na družbenih omrežjih mladi v najbolj ranljivem obdobju odločijo, da bodo “trans” ali “nebinarni” (ne moški in ne ženska).
Zaradi tega Jason predlaga odklop od ekranov in naj tak otrok preživi več časa v ‘3D prostoru’, v naravi. Hkrati pa preživi več skupnega časa z družino: preko skupnih obrokov in izletov, kjer bo doživel več medosebne interakcije. Vseeno pa je Evert prepričan, da je pot do ponovnega sprejemanja sebe “tek na dolge proge”. Otroka ali mladostnika ne bo mogoče s čudežno besedo prepričati, da ni trans, ampak bo to naporno. Starši naj se o tem izobražujejo, svoje znanje poglabljajo, prav tako pa naj poiščejo dobrega strokovnjaka, ki bo otroka spremljal na njegovi poti. Ne v spremembo spola, seveda.
In kaj lahko stori Cerkev?
Ne zagotavljam ti, da te bom v vsem razumel, tudi ti ne obljubljam, da se bom z vsem strinjal, vendar bom hodil s teboj.
Na to vprašanje Jason odgovori, da se iz trans otrok se ne smemo posmehovati. “To niso nekakšne čudaške karikature. Lahko sedijo v cerkvi poleg tebe in se tega niti ne zavedaš. Lahko je poročen moški, ki se vrsto let bori s spolno disforijo in ostaja neviden“, pravi. Kot kristjani bi po njegovem mnenju morali v sebi nositi sporočilo: vidim te in vem, da si tega nisi izbral. “Zaradi tega, kar doživljaš, se Bog nad teboj ne zgraža ali jezi. On je edini, ki je bil s teboj v najbolj temnih urah, ko še niti samega sebe nisi razumel. Takrat, ko te nihče ni razumel: nihče v tvoji družini, Cerkvi ali skupnosti, ko si se spraševal, ali je še vredno živeti, je On bil edini, ki te je spremljal. Samo On razume trpljenje, ki ga prestajaš“, pove sočutno.
Seveda pa se ob tem zaveda, da ni tako enostavno pomagati osebi s spolno disforijo, da odkrije svoje mesto v Cerkvi. Vseeno pa je prepričan, da se moramo kot Cerkev še veliko naučiti, vsaj kar se tiče spremljanja teh posameznikov. Če samo pogleda nazaj, kako smo se pred 20 leti soočali z istospolnimi, ni ravno ponosen na to. In tukaj nima v mislih spreminjanja cerkvenega nauka glede družine in zakona, ampak kako smo do njih pristopali. Zato je tudi glede spremljanja in razumevanja trans ljudi mnenja, da smo kot Cerkev še vedno kot “adolescenti, ki še nismo dokončno mutirali”. Naučiti se moramo, da jim povemo: “Bog te ljubi. Ne zagotavljam ti, da te bom v vsem razumel, tudi ti ne obljubljam, da se bom z vsem strinjal, vendar bom hodil s teboj“, dokonča svojo misel.
Podkast, v katerem izveste (skoraj) vse
Celoten podkast Odgovoriti na transspolnost z resnico in usmiljenjem si lahko ogledate na spodnji povezavi. Poleg Jasonovih močnih sporočil (med drugim “Spolna disforija ni tvoja identiteta. Je list v tvoji knjigi in ne naslovnica.“) ter odličnih razlag (kako se je ideologija spola razvila, na kateri točki smo danes, kaj se dogaja s trans otroci, katere države so stopile korak nazaj, kako gleda na Matt Walshev pristop itd.) podkast odstira še vedno prisotne stereotipe, predvsem pa sporoča, da je človek skrivnost in da še imamo veliko prostora za globlje razumevanje moškosti in ženskosti. Dve in pol urni podkast, ki daje več kot uravnotežen pogled na zelo aktualno problematiko.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Odličen članek! Sej to je problem večine ljudi, da skoz napadajo, ne da bi se prej izobrazili ali podučili o določeni temi. Nekateri ljudje se obnašajo, kot da se jim ne more ničesar hudega zgoditi, kot da so obvarovani pred vsemi preizkušnjami. In potem šok, kadar se kaj zgodi.
Nihče ni imun od nas na vse, kar se dogaja okrog nas. Ne vemo, po kakšni poti bodo naši otroci šli. Lahko jim želimo le najboljše in jih vzgajamo na način, ki je naš pravi in imamo zaradi tega mirno vest.
Pa kljub temu bo lahko naš otrok upornik, imel težave v najstništvu, imel dvome vase, bil zasvojenec, ne bo imel službe, bo imel psihične težave, se bo spraševal, ali je istospolno usmerjen itd.,. Kljub temu, da smo ga vzgajali po svojih najboljših močeh.
Važno je, da otroku damo vedeti, da bomo ob njegovi stiski vedno na volju, da ga ne bomo pustili na cedilu in da ga imamo neizmerno radi.
Ne vem,ali se Barbara zeza ali je zelo ozko usmerjena.Kako bomo otroku vedno na voljo?Otroke je treba pripraviti na samostojno življenje in da se sami spopadejo s tem kar jim življenje prinaša.Slej kot prej gre mama koklja v juho in piščanci so prepuščeni sami sebi.Ali tako zaupa v Luka in njegovo levico,da bo za vse poskrbela država.
Oprosti, strelec, škoda besed in pisanja. Nikakor pa nisem levičarka in podpornica Levice, sem pa občutljiva na stiske ljudi in vem, koliko stisk je okrog nas in kako ljudje trpijo v sebi.
Sem drugače konzervativno katoliško vzgojena, vendar imam svoje mnenje, ki ga ves čas izražam in si ne pustim, da me bo nekdo blatil, ki me ne pozna.
Barbara ni ozko usmerjena, pač pa zelo razgledana, vsaj kar jaz berem njene komentarje. Se vidi, da že po svoji strokovni izobrazbi pozna problematiko glede mladostnikov. Ona ni napisala, da je treba biti otroku vedno na voljo, pač pa, če se otrok znajde v stiski! Je treba znat brati.
Članek je dober in marsikaj razloži. Nikoli ne vemo, kaj nam bo življenje prineslo. Včasih nas zna zelo presenetiti. Karkoli se zgodi našim otrokom, vedno bodo naši!
Jaz pravim: Nikoli ne reci nikoli!
Samo barcaffe, hvala za podporo.! In tudi vam podporo, kar ste napisali. Res je, nikoli ne reci nikoli!
Če bi se meni kaj takega zgodilo, bi se gotovo spraševal, kaj sem naredil narobe? Da je moj sin ateist, koruznik, transpolnik, zasvojenec. To bi bil moj osebni poraz. To bi mu moral povedati, kar pa ne pomeni, da ga imam kaj manj rad ali da ga ne spoštujem. A da bi otroku kar pustil, da v moji hiši kadi/se zadeva/živi na koruzi itd – tega pa res ne. S takim popuščanjem poteptam vse svoje vrednote in ponižam sam sebe.
Dobro ste to napisali,bil bi vas poraz – ne pa sinov poraz. Ampak če bi vas sin bil drugačen,to nima zveze z vami. Vi v bistvu prevzemate sinovo življenje in si želite da bi živel tako kot vi želite in se čudite,če bi bilo drugače.
Otrok je svet zase in ima pravico da živi po svoje. Tudi če ga še ne vem kako dobro vzgojite.
Ne vem kakšno zvezo ima spolna usmerjenost z zasvojenostmi,zadetostmi?
Kaj lahko stori cerkev?
Po besedah Carla Maria Martinija, pokojnega kardinala in milanskega nadškofa, je katoliška cerkev v sto letnem zaostanku. To se še posebno dobro vidi in odraža pri problematiki spolnosti. Seveda so tudi izjeme: npr. sedanji papež Frančišek, za katerega mnogi še vedno trdijo da ima tumor na možganih.
Med izjeme bi mogoče lahko uvrstil tudi Domovino, pa me pri zgornjem članku takoj zablokira avtorica članka ali pa morda uredništvo, ko ugotovim razliko med komentarji na spletu in tistim kar je bilo objavljeno v tiskani obliki. Komentar Barbare Rakun je bil objavljen v skrajšani obliki.
Vedno sem bil namreč prepričan, da bi morala biti odgovornost za izrečene besede bistvena pri prepoznavanju vernih. Pa je nekdo v Barbarinem komentarju, ki je bil objavljen v tiskani obliki Domovine dne 20. 4. 2023 , RAVNO TO IZPUSTIL. To kaže na staro dejstvo, da so bogovi na zemlji tudi v katoliški cerkvi največji problem, kljub temu, da Kristus pravi, da nas bo resnica osvobodila.
Barbara pravilno ugotavlja, da ljudje napadajo, ne da bi se prej izobrazili ali podučili o določeni temi.
Stanislav,hvala vam za tole napisano. Jaz spremljam le spletni portal Dkmovina,ne pa tudi revije. Drugače pa do mi že drugi povedali da je v reviji mnogokrat krajši komentar kot na spletu.
Resnično sem ogorčena. Ker ravno Domovina se ima za nek verodostojen časopis in spletni portal,pa so velikokrat pokazali ravno nasprotno. Velikokrat podžigajo strasti in prispevajo k predsodkov,ne pa da bi jih odpravljali.
Zgodovinsko dejstvo je, da je skozi vso človeško zgodovino statistično gledano bilo zelo malo transspolnosti. Toda zadnjih 10 let je dobesedno “eksplodirala”. Razlog seveda ni v spremenjeni človeški biologiji, temveč v pojavu in nastopu deviantnih združenje kot je npr. LGTB+, ki neizoblikovane otroke zavajajo in hujskajo v početje neumnosti.
Tisti, ki se v svojem spolu ne počuti dobro, potrebuje psihiatra, ne kirurga ali farmakologa. Ali kot se popularno reče zadnje čase: moški potrebujejo urologa, ženske ginekologa, vsi ostali pa psihiatra.