Dr. Urh Grošelj: “Otroci in mladostniki s spolno disforijo potrebujejo predvsem veliko empatije ter individualno strokovno obravnavo”

Foto: Jernej Prelac

Izr. prof. dr. Urh Grošelj, dr. med., mag. bioetike, je specialist pediater endokrinolog, zaposlen na Kliničnem oddelku za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Prav tako predava na katedri za pediatrijo in medicinsko etiko na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in je tudi član Komisije RS za medicinsko etiko.

K pogovoru smo ga povabili, da bi nam osvetlil področje v medicini, ki je za marsikoga v Sloveniji še neznano, vendar niti približno oddaljeno od življenja mladih: spolna disforija oziroma občutek neskladja med biološkim spolom in spolno identiteto. Resna in huda diagnoza, ki je v zadnjem desetletju “zahvaljujoč” asertivni propagandi in mainstream medijem postala trend, zaradi česar se mladi o svojem spolu sprašujejo bolj intenzivno kot neverjetneje kadar koli prej v zgodovini. Pri nas že nekateri osnovnošolci konec druge triade.

Zato nas je zanimalo, kako kot pediater endokrinolog gleda na ta pojav, kaj se je po dobrem desetletju preuranjenega “zdravljenja” teh otrok v tujini že izkazalo in kaj se dejansko zgodi v telesu mladega človeka, če se poslužuje t. i.  “potrditvene terapije” (jemanje zaviralcev pubertete, hormonov nasprotnega spola in kirurške odstranitve spolnih organov). Poleg jasnih in temeljitih odgovorov znotraj medicine in etike, nam dr. Grošelj s svojo širino odstre še druge vidike te problematike, s tem pa omogoči celovit pogled na trenutno stanje.

Dr. Grošelj, v javnosti se kot mantra ponavlja stavek, ki ga je leta 2013 zapisal profesor biologije na Stanfordski univerzi v Kaliforniji Robert Sapolsky, da se včasih ljudje rodijo v napačnem telesu. Kaj je s tem želel povedati? Ali njegova trditev drži?

Nekoliko poenostavljeno: Sapolsky na podlagi znanstvenih raziskav trdi, da zgradba možganov lahko ne ustreza pričakovanemu biološkemu spolu posameznika, ustreza pa socialnemu spolu tega posameznika. S tem vsaj posredno pritrdi tezi, da obstajajo tipični biološki vzorci za moške in ženske, kar je sicer nesporno znanstveno dejstvo. Se pa ljudje včasih res rodijo v napačnem telesu. Od nekdaj so obstajali – sicer izjemno redki – posamezniki, katerih spolna identiteta se ni ujemala z njihovim biološkim spolom. Pri vseh teh je to drugačnost večinoma mogoče spoznati ali po značilnih telesnih posebnostih (npr. nejasna spolovila) ali pa po zgodnji, vztrajni, dolgotrajni ter tudi samonikli želji po tem, da bi bili drugega spola. Tako stanje potrdi tudi ustrezen strokovnjak, praviloma pediater endokrinolog, pedopsihiater ali klinični psiholog. Hkrati pa vemo, da so lastnosti vsakega posameznika v populaciji nekje na spektru: večina je tipična za svoj biološki spol, nekateri pa manj. To nas kot populacijo bogati.

Od nekdaj so obstajali – sicer izjemno redki – posamezniki, katerih spolna identiteta se ni ujemala z njihovim biološkim spolom.

Vendar pa, zakaj bi to vprašanje omejili na spolno identiteto? Še marsikdo drug ima tudi lahko občutek, da je (rojen) v napačnem telesu. Dekle (ali fant) z anoreksijo je prepričan(a), da je predebel(a) in ima praviloma zelo popačeno samopodobo. Seveda pa temu pri zdravstveni obravnavi ne pritrdimo kar avtomatsko. Vsakič takega otroka ali mladostnika najprej diagnosticiramo in šele nato zdravimo z vso empatijo. Si predstavljate, da bi povsem koščeno mladostnico potrdili v izkrivljeni samopodobi ali pa pri njenem nesprejemanju kančka maščobe na telesu? Da bi koga drugega za vedno pomagali ohraniti spolno nedozorelega, ker ga te spremembe spravljajo v hudo stisko? To bi bil hud medicinsko-etični in strokovni zdrs. Spolna identiteta je za človeka zelo pomembna stvar, od nekdaj. Zato je smiselno vprašanje, ali je danes res toliko več tistih, ki se rodijo v napačnem telesu. Zakaj je tako? Gre res vsakič za trajno željo? Ter seveda, zakaj bi morali samo pri “napačnem telesu” z vidika spolne identitete opustiti obvezno, skrbno in empatično medicinsko in psihološko presojo? S slednjima lahko poiščemo morebitne podležeče motnje, preverimo utemeljenost želje in tako zagotovimo najboljšo možno obravnavo za vsakega posameznika posebej.

Diagnoza, ki stoji za posamezniki, ki čutijo, da so drugega spola, se imenuje “spolna disforija”. Bi nam jo malo pobliže predstavili?

Izraz spolna disforija opisuje neskladje med biološkim spolom in spolno identiteto posameznika oziroma s tem povezano psihološko stisko. Spolna disforija je lahko povezana z močno željo po prehodu na spol, s katerim se tak posameznik identificira. To lahko pomeni spremembo videza, željo po medicinskem zdravljenju, tudi spreminjanje dokumentov skladno s socialnim spolom. Spolna disforija je sicer še vedno klasificirana v mednarodni klasifikaciji bolezni. Pediatrična zdravstvena obravnava je bila tradicionalno rezervirana skoraj samo za primere s (prirojeno) motnjo v razvoju spola (interspolna stanja), ne pa za motnjo spolne identitete oz. spolno disforijo (transspolna stanja). V Sloveniji letno pri največ le nekaj otrocih spol ob rojstvu ni (povsem) jasen. V teh primerih vsakič zagotovimo interdisciplinarno obravnavo, pazimo na empatični način komuniciranja, pravo izbiro besed.

Tudi k nam prodira uvožena fraza o “dodelitvi spola ob rojstvu”, kar pa je strokovno gledano čisti nesmisel.

Vendar pa ne glede na navedeno dejstvo tudi k nam prodira uvožena fraza o “dodelitvi spola ob rojstvu”, kar pa je strokovno gledano čisti nesmisel, saj za do 99,99 % vseh novorojenčkov to ne velja. Pri teh namreč pediater ali kdo drug spol ugotovi, nima pa nobene moči, da bi ga “(do)delil”. Ni torej neke praktične potrebe za spreminjanje jezika, saj besede s tem zgolj izgubljajo na pomenu, ustvarja se nepotrebna in škodljiva pojmovna zmeda v glavah ljudi, zlasti glavah otrok v občutljivih letih.

V preteklosti so spolno disforijo imeli predvsem fantje ali pa odrasli moški, v zadnjih desetih letih pa se na Zahodu (ZDA, Velika Britanija, skandinavske države …) poraja nov fenomen: porast najstniških deklet, ki si želijo spremeniti spol. Zakaj so po vašem mnenju dekleta na udaru?

Nisem pravi strokovnjak za to vprašanje, sem pa zelo tehtno razlago tega fenomena našel v knjigi priznane ameriške avtorice Abigail Schrier (naslov izvirnika: »Irreversible Damage: The Transgender Craze Seducing Our Daughters«, Regnery Publishing, 2020). Celo »v levo« nagnjena revija the Economist jo je izbrala za eno od najboljših knjig leta, kar moramo seveda imeti v mislih ob pavšalnih zavrnitvah knjige, ki jih ni manjkalo. Schrierjeva je to tematiko začela preučevati po tem, ko je stik z njo poiskala mama dekleta s spolno disforijo. Postala je pozorna zlasti na nerazložljivo in velikansko povečanje pojavnosti spolne disforije pri najstnicah v kratkem obdobju le nekaj let (izrazito po letu 2012 ali 2013; v času, ko so »pametni« telefoni postali vsesplošno razširjeni). Če je bil do pred desetih let »tipični« otrok s spolno disforijo predpubertetni otrok moškega (biološkega) spola pravzaprav zelo, zelo redek v populaciji, se je v le nekaj letih situacija postavila »na glavo«. Kar naenkrat so spolno disforijo začele kazati mladostnice ženskega (biološkega) spola, stanje je skoraj v vseh primerih nastalo na novo (se pravi, da ta dekleta niso imela osebne zgodovine spolne disforije v zgodnejši, predpubertetni fazi). Pogosto je bila spolna disforija že prisotna pri kom v njihovem prijateljskem ali socialnem krogu, praviloma je šlo tudi za uporabnice socialnih medijev. Zlasti pa je bilo iz epidemiološke perspektive nenavadno tudi več kot 1000% povečanje pojavnosti te motnje v tej demografski skupini (o čemer poročajo v več razvitih državah). V medicini smo takemu povišanju pogostnosti nekega stanja v tako kratkem času sicer redko priča – razen seveda pri epidemijah infekcijskih bolezni.

Glavni razlog za tako povečanje pojavnosti spolne disforije v sorazmerno kratkem času seveda ne more biti biološki.

Posredni dokaz za to, da je bila v še ne tako oddaljeni preteklosti spolna disforija sila redka oz. da smo priča precej nenavadnemu dogajanju na tem področju, je lahko tudi ta, da do nedavnega niti ni prišlo do kakega znatnejšega razvoja stroke in kapacitet na tem področju; strokovna terminologija je bila skoraj neobstoječa, praviloma tudi ne zelo dorečena. Še malo po prelomu tisočletja na Medicinski fakulteti te teme nismo več kot le zelo bežno omenili v kontekstu zdravstvene obravnave otrok in mladostnikov. Glavni razlog za tako povečanje pojavnosti spolne disforije v sorazmerno kratkem času seveda ne more biti biološki.

Na klinikah za spol v tujini (Velika Britanija in Švedska) opažajo, da imajo osebe s spolno disforijo, zlasti mladi, v primerjavi z ostalo populacijo visoko pogostost sočasnih psihiatričnih diagnoz, samopoškodovalnega vedenja ali poskusov samomora. Med diagnozami izstopajo depresija, anksiozne motnje, ADHD in avtizem. Ali ne bi bilo bolj primerno, da bi se te mlade paciente zdravilo na drugih klinikah in ne klinikah za spol?

Tisoči otrok in mladostnikov s spolno disforijo so bili kot kaže na tej kliniki obravnavani ne samo neetično, pač pa vsaj za nekatere primere, mirno zapišemo, kriminalno.

Drži, nekatere najbolj znane klinike za spol so se sicer šele nedavno v polnosti izkazale kot ne najbolj primerno okolje, v nekaterih primerih celo za žalostna pogorišča, zato se tak model (vsaj ponekod) že opušča. Najbolj razvpit primer je (bila) svetovno znana klinika Tavistock (s polnim imenom Tavistock Child Gender Identity Clinic) za obravnavo otrok in mladostnikov s spolno disforijo, ki je bil nedavno opisan v knjigi izkušene novinarke Hannah Barnes (z naslovom izvirnika: »Time to Think: The Inside Story of the Collapse of the Tavistock’s Gender Service for Children« (Swift Press, 2023)). Klinika Tavistock je dolgo časa predstavljala enega od epicentrov razvoja stroke na tem področju, orali so ledino na tem področju, s koreninami od 80-ih let dalje, lahko rečemo celo v globalnem merilu. Zato moramo ta primer vzeti skrajno resno. Tisoči otrok in mladostnikov s spolno disforijo so bili kot kaže na tej kliniki obravnavani ne samo neetično, pač pa vsaj za nekatere primere, mirno zapišemo, kriminalno. Pri eksperimentalnih metodah »zdravljenja« pogosto niso bila upoštevana običajna načela dobre klinične in raziskovalne prakse. Otroke in mladostnike so zdravili z zdravili in posegi, ki za njihovo stanje niso bila nikoli indicirana in klinično preizkušena, ter s tem brez dokazov o dobrobiti za mlade pacient(k)e. Mnogo teh primerov je bilo nedokumentiranih, nepovratnih, s trajnimi posledicami za zdravje in telo (zlasti, ko je šlo za hormonsko zdravljenje ter operativne posege), ni bilo prave etične presoje. Pri mladostnikih pod zakonito starostno mejo za samostojno odločanje so bili ti posegi vsaj v nekaterih primerih opravljeni tudi brez izkazane (ali celo mimo izražene) volje staršev, kar je že samo po sebi neetično in nezakonito. Vse to je postopno vodilo v povsem nevzdržno stanje in zaprtje te klinike, za katero je ostalo žalostno pogorišče. Mimogrede, knjiga je po objavi naletela na izjemno pozitivne odzive, eden najbolj prominentnih levo usmerjenih časopisov The Guardian je knjigo označil za natančno in pošteno napisano. Kar malo strašljivo pa je, da naj bi avtorico pred tem zavrnilo prvih 22 založb, ki jim je ponudila rokopis – običajne družbene varovalke za razkrivanje zlorab očitno na tem področju očitno ne delujejo! Ceno pa nato plačujejo najbolj ranljivi člani družbe.

Tako grob vdor aktivističnih skupin in politike v stroko, ko lahko slednja “obglavi” strokovni vrh nekega področja, in ko niti na znanstvenih dejstvih osnovana debata ni več mogoča, redko vidimo.

Foto: Jernej Prelac

Če govorimo o klinikah za spol, je skrajno problematičen tudi primer profesorja Kennetha Zuckerja, pedopsihiatra, lahko bi rekli enega globalnih utemeljiteljev in avtoritet tega področja. Prof. Zucker je na tem področju dolga leta vodil najpomembnejše raziskave in strokovne delovne skupine, tudi znanstvene revije. Ustanovil je ter dolgo vodil zelo znano kliniko za spol na Medicinski fakulteti Univerze v Torontu. Na začetku tisočletja pa so v nekaj letih njegovi – lahko bi rekli zdravorazumski ter na načelu previdnosti temelječi – strokovni pogledi postali nezaželeni kljub najvišjim strokovnih in znanstvenim standardom, na katerih so temeljili. Omenjeno kliniko so leta 2015 na pritisk aktivistov zaprli, prof. Zucker pa je doživel strokovni in osebni “pogrom”. Nekaj let kasneje so se mu sicer vsaj deloma opravičili, ampak velika škoda je bila že narejena, tudi za stroko. Kolaps klinike Tavistock je kasneje pokazal, da so bili pomisleki prof. Zuckerja večinoma pravilni. Tako grob vdor aktivističnih skupin in politike v stroko, ko lahko slednja “obglavi” strokovni vrh nekega področja, in ko niti na znanstvenih dejstvih osnovana debata ni več mogoča, redko vidimo. Mogoče si ga lahko zamišljamo v kaki Nemčiji v poznih 30-ih letih 20. stoletja.

Pri nas sicer ne poznamo specializiranih klinik za spol. Skladno z mnenjem Komisije RS za medicinsko etiko, ki je zadnji čas pozorna tudi na omenjene tuje tragične “eksperimente”, je osebam s spolno disforijo treba zagotoviti ustrezno zdravstveno obravnavo s ciljem zmanjšanja težav posameznika zaradi spolne disforije in celostnega osebnostnega razvoja ob ustreznem psihoseksualnem razvoju. Proces obravnave pa mora biti vedno prilagojen posamezniku na podlagi skrbne in empatične strokovne obravnave (zlasti pedopsihiater, pediater endokrinolog, klinični psiholog in po potrebi drugi strokovnjaki, združeni v interdisciplinarni konzilij).

Danes je širom sveta uveljavljena t. i. potrditvena terapija, ki otroke “potruje” v njihovi želeni identiteti. Dogaja se, da že predpubertetnim otrokom, starim 8, 9, 10 let, ki si želijo spremeniti spol, zdravniki predpisujejo t. i. zaviralce pubertete. Kaj so dejansko zaviralci pubertete in kako delujejo na telo?

Kako lahko brez ustrezne psihološke evalvacije “potrdimo” tako daljnosežno življenjsko odločitev predpubertetnega otroka?

Pri predpubertetnih otrocih (ali tudi tistih z že pričeto puberteto) gre v tem primeru za strokovno in medicinsko-etično gledano nesprejemljivo prakso. Gre za uporabo zelo specifične terapije brez strokovne indikacije (t. i. off-label uporaba) za to skupino. Taka uporaba ne temelji na ustreznih kliničnih preskušanjih, je brez dolgoročnih študij izidov zdravljenja, ogromno je “signalov” o potencialni škodljivosti tega pristopa. Kako lahko brez ustrezne psihološke evalvacije “potrdimo” tako daljnosežno življenjsko odločitev predpubertetnega otroka? Tako zdravljenje je zato skrajno sporno, gre za kršenje običajnih strokovnih in etičnih standardov v medicini. Pri nas se tega zdravljenja za tako indikacijo pri tej starostni skupini ne uporablja; če bi pa tako uporabo zaznali, bi bili dolžni o tem obvestiti pristojne organe (npr. JAZMP, KME RS in druge). Nikakor ne čudi, da je v zadnjem času to prakso več držav prepovedalo – med temi je treba omeniti zlasti Švedsko, Dansko in Finsko, kjer so imeli relativno dosti predhodnih izkušenj na tem področju in imajo nasploh zelo visoke strokovne standarde in varstvo pravic pacientov. Morda bolj čudi, da se to ni zgodilo že prej, da je moralo biti najprej narejeno ogromno škode, kot v primeru “paradne” klinike Tavistock. Gre za zelo jasen premik stroke k bolj neinvazivnim in celostnim pristopom, kot so skrbejša diagnostika ter sledeča psihološka obravnava in podpora tem skupinam otrok in mladostnikov. Te odločitve temeljijo tudi na potrebi po več raziskavah in dokazih o dolgoročnih koristih in tveganjih, povezanih s takšnimi medicinskimi posegi pri mladostnikih.

Pediatri zelo radi razglašajo, da gre samo za “pavzo”, ki jo naredijo pri otrokovem razvoju. Katere pa so danes že znane negativne zdravstvene posledice za otroka, ki je jemal zaviralce pubertete? Kaj za telo pomeni, če se mu umetno ustavi naravni proces pubertete?

S tem, da gre le za “pavzo”, se kot pediater endokrinolog in raziskovalec zelo težko strinjam. V eni od (sicer zelo redkih) raziskav iz Nizozemske so namreč prav vsi mladostniki, zdravljeni z zaviralci pubertete, kasneje nadaljevali s hormonsko terapijo. S tem so očitno vsem spodbudlii »kronifikacijo« tega stanja, kar pa je izredno zaskrbljujoče dejstvo – kakšna je verjetnost, da bi prav vsi po takem premoru nadaljevali v isto smer ali da je to pravi izhod za prav vse udeležence raziskave? Ni šlo torej za “pavzo”, ampak bolj za “preusmeritev” nadaljnjega razvoja otroka.

Zaviralci pubertete (strokovno gre za zdravila, imenovana GnRH agonisti) so sicer sami po sebi zelo varna zdravila; rutinsko jih tudi sami – neredko – uporabljamo. Strokovno so indicirani pri otrocih s prezgodnjo puberteto ali grozečo nizko rastjo. Glavni problem pa je v tem, da v kolikor jih dobi mladostnik s spolno disforijo, bo torej njegov normalni razvoj potekal drugače, kot bi sicer. Vsi, ki imamo doma mladostnike, smo priča dramatični spremembi njihovega obnašanja – praktično čez noč – ko njihovo telo preplavijo spolni hormoni, značilni za njihov biološki spol: možgani začnejo tudi zaradi vpliva hormonov delovati drugače, biološko pogojena spolna identiteta se pri skoraj vsakomur s tem okrepi.

Mladi, ki pa se po puberteti odločijo za spremembo spola, so napoteni na t. i. hormonsko terapijo. Kaj ta povzroča njihovemu telesu?

Če govorimo o otrocih in mladostnikih, gre tudi v tem primeru za strokovno gledano nesprejemljivo prakso, o kateri sicer že poročajo ponekod po svetu. Tudi tukaj gre, kot pri zaviralcih pubertete, za uporabo terapije brez ustrezne strokovne indikacije (off-label), brez ustreznih kliničnih preskušanj, brez dolgoročnih študij izidov zdravljenja in varnosti. Neverjetno je, kako so lahko – sicer praviloma zelo zahtevni – regulatorji za zdravila ponekod spregledali toliko rdečih luči … Pravzaprav gre še za korak naprej od zaviralcev pubertete. Tudi ta način “zdravljenja” je v zadnjem času več že omenjenih držav prepovedalo izven raziskovalnega okolja. Naslednji korak pa je pogosto vsaj pri dekletih operativna odstranitev dojk ali pa pri obeh spolih korekcija spolovila v smer želenega spola – te operacije ponekod v tujini opravljajo tudi že pri mladostnicah in mladostnikih, kar je skrajno problematično, zlasti pa nepovratno, lahko pušča hude zdravstvene posledice (npr. visoka stopnja nezadrževanja urina po takih posegih, neplodnost).

Kot pri zaviralcih pubertete, gre tudi tukaj za uporabo terapije brez ustrezne strokovne indikacije (off-label), brez ustreznih kliničnih preskušanj, brez dolgoročnih študij izidov zdravljenja in varnosti.

Druga zgodba so sicer tisti mladi, ki so že polnoletne osebe, ki lahko same odločajo o sebi … Možgani – zlasti frontalni del, pomemben za sprejemanje razumskih odločitev – sicer dozorevajo do okoli 25. leta, dotlej je potrebna velika previdnost pri nepovratnih odločitvah. Kot pediater nisem zares pristojen za komentar obravnave odraslih, bi pa vseeno opozoril, da morajo tudi za odrasle veljati primerljive varovalke in standardi za skrbno medicinsko in psihološko obravnavo ter za sledečo empatično podporo in obravnavo. Če damo v perspektivo – za sterilizacijo zakon določa spodnjo starostno mejo 35 let, za “navaden” tatu je praviloma meja 18 let! Pri spremembi spola pa gre pogosto za bistveno bolj daljnosežne odločitve, ki se ponekod dopuščajo tudi že mladostnikom in mladim odraslim – tudi brez vedenja staršev. Moramo pa seveda, ko smo enkrat odrasli, nato živeti s svojimi odločitvami, vendar je za etično in pravno verodostojno odločitev potrebna popolna in nepristrana informiranost, diagnostika, svetovanje. Vprašanje je, ali so te v teh primerih vedno ustrezne.

Pri mnogih se je že izkazalo, da kombinacija zaviralcev pubertete in kasneje hormonske terapije privede do neplodnosti. Je to nekaj, kar lahko doleti vsakega, ki se tega ‘zdravljenja’ poslužuje?

Dolgoročnih študij še nimamo, zato ni povsem jasno, katere in kako pogoste bodo dolgoročne posledice tovrstnega “zdravljenja”. Operativne korekcije spola sicer iz vidika plodnosti gotovo pomenijo še bolj nepovratno odločitev. Grozeča neplodnost ali zmanjšana plodnost je glede na podatke iz literature zgolj ena od teh. Tu se pojavlja tudi pomembno vprašanje, ali lahko neka mladostnica sama sprejme tako daljnosežno odločitev, s katero se odpoveduje plodnosti, morda je hkrati tudi v neoptimalnem psihičnem stanju. Če bo do tega enkrat prišlo, bo verjetno pod vprašaj postavila ustreznost in zadostnost informacij, ustreznost samo-diagnoze stanja, ter celotne podpore, ki jih je bila nekoč deležna.

Katere so še druge znane posledice t. i. hormonske terapije?

Ta “eksperiment” še poteka, šele v nekaj letih ali celo desetletjih bo znana njegova celotna razsežnost.

Vir: Shutterstock

Problem je zlasti v tem, da je telo v fiziološkem smislu “vajeno” bistveno nižjih količin spolnih hormonov nasprotnega (biološkega) spola. Lahko bi rekli, da gre pri hormonski terapiji za izrazito nefiziološko stanje. Nekateri strokovnjaki so mnenja, da utegnejo biti med posledicami take terapije zlasti rak spolnih žlez, bistveno večje tveganje za srčno-žilne bolezni, že omenjena večja verjetnost neplodnosti. V bistvu ta “eksperiment” še poteka, šele v nekaj letih ali celo desetletjih bo znana njegova celotna razsežnost; lahko le upamo, da bo bilanca čim manj tragična. Tudi na tem področju mora brez izjeme veljati, da je vsa eksperimentalna zdravljenja treba opravljati v skladu z etičnimi načeli raziskav in po predhodni presoji etičnih komisij.

Danes poznamo že veliko mladih, ki svojo prehitro odločitev za spremembo spola obžalujejo. Kakšna »pot nazaj« obstaja zanje?

Drži, čedalje več je znanega tudi o t. i. detranziciji, povratku v svoj biološki spol. Ob množičnih spremembah biološkega spola se ponekod v tujini že pojavljajo informacije, da del teh posameznikov nato svojo odločitev obžaluje. Spremembe so sicer pogosto nepovratne, odvisno od vrste zdravljenj. To vprašanje je žal bolj malo raziskano, doslej žal ni bilo pravega interesa za to. Zaslediti je že mogoče več primerov tožb zdravnikov in drugih strokovnjakov, ki so tem mladostnikom potrdili svojo željo po spremembi spola z opustitvijo dolžne skrbnosti pri informiranju, ustrezni diagnostiki, zdravljenju podležečih motenj in drugih stisk. Osebno niti ne bom presenečen, če bo to poglavje – vsaj če govorimo o otrocih in mladostnikih – nekoč končalo v učbenikih zgodovine medicine ob boku mnogih drugih nesrečnih eksperimentov v medicini. Na misel mi pride npr. široka uvedba lobotomije v 50-ih letih, za katero je sicer portugalski nevrokirurg Muniz leta 1949 dobil celo Nobelovo nagrado: sprva so lobotomijo dojemali kot izjemno obetavno metodo za zdravljenje različnih težkih duševnih motenj, veliko mladostnikov pa je po tem posegu ostalo nepovratno okvarjenih.

Kaj naj storijo starši, ki jim otroci doma povejo, da so drugega spola oz. da si želijo spremeniti spol?

Zagotovo pa otroci in mladostniki ne potrebujejo zaviralcev pubertete, hormonov ali celo kakih operacij, ki so strokovno in medicinsko-etično gledano nesprejemljivi, nevarni posegi v mlado in razvijajoče se telo.

To je zelo kompleksno vprašanje. Ker nisem pedopsihiater ali klinični psiholog, tudi ne morem podati zares strokovnega nasveta. Po človeški plati ti otroci ali mladostniki gotovo potrebujejo čim bolj miren pristop, izjemno mero empatije ter starševske podpore! Tudi podpora širšega okolja in ustreznih strokovnjakov je pri tem še kako pomembna. Predvsem pa je pomembno, da v takem primeru čim prej poiščejo strokovno pomoč, izkušenega kliničnega psihologa ali pedopsihiatra, ki ima izkušnje na tem področju, se bo znal povezati s konzilijem drugih strokovnjakov. Zagotovo pa otroci in mladostniki ne potrebujejo zaviralcev pubertete, hormonov ali celo kakih operacij, ki so strokovno in medicinsko-etično gledano nesprejemljivi, nevarni posegi v mlado in razvijajoče se telo. Tako je pri nas tudi stališče pediatrične endokrinološke stroke, kot tudi Komisije RS za medicinsko etiko.

Morda je spolna disforija le del normalnega raziskovanja in iskanja spolne identitete otroka ali mladostnika.

Žal pa mladostnike v mnogih primerih še vedno usmerjajo vprašljivi, strokovno nepreverjeni, večinoma spletni ali drugi viri, pogosto čisti neznanci (“trenerji”, razni aktivisti, spletni predatorji), o čemer pretresljivo piše med drugim že omenjena Abigail Schrier. Raziskave pa kažejo, da se pogosto v ozadju skriva neka druga duševna stiska ali razvojna motnja, ki jo je seveda vsakič treba prepoznati in ustrezno obravnavati. Morda je spolna disforija le del normalnega raziskovanja in iskanja spolne identitete otroka ali mladostnika. Druge znanstvene raziskave pa kažejo, da je ta želja pri večini otrok, mladostnic in mladostnikov vendarle prehodne narave. Bo torej prej ali slej pri večini sama po sebi minila – sploh če ne izvira iz zgodnejšega otroštva in če ne vztraja že dlje časa. V zelo redkih primerih pa bo morda vendarle vztrajala, tudi dozorela, upajmo, s strokovno pomočjo. Skrajni čas pa je, da glede tega vprašanja dozori tudi družba kot celota.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Zanimiv članek ob katerem se pojavlja veliko vprašanj. 1. Ali in v kolikšni meri je pojav ne zgolj družben temveč posledica nenormalnega razvoja možganov, predvsem fantov, zaradi vpliva hormonskih morilcev v še prenatalna fazi. Zanimiva obravnava tega področja je v knjigi Prva od suhih krav, avtorja BMZ. 2. Če torej ni bioloških razlogov, kot nakazuje članek, potem velja vsako delovanje, razen ob primerih fizičnih znakih dvospolnosti zaustaviti. 3. Zdravniška etika bi morala tu uveljaviti ugovor vesti. 4. Prav tako je na nas navadnih državljani, da dosežemo ugovor vesti tudi za nas in financiranje takega pohabljanje mladostnikov. Mar ni primer podoben primeru zločinskost lobotomije, za katero je bila leta 49 podeljena celo Nobelova nagrada?

  2. Ko se bo resnično začelo vlagati v družino,torej že pred osnovanjem družine,potem bomo na boljšem.

    Vse te istospolnosti,transpolnosti in ideologije ne vem koliko spolov in različne agende so škodljive in hkrati mamljive,seveda je glavna populacija otroci in mladi,ki so lahko zelo ranljivi,sploh če ne živijo v dokaj zdravi družini. Zato se jih tudi forsira,da gre otroček z 11 meseci v vrtec,se ne 6leten v šolo.

    Stran od družine,to je cilj.

    Ne vem,kako so starši tok neumni,nemočni,da to tiho prenašajo in rečejo,da ničesar ne morejo.

    Če je v družini prava navezanost med starši in otroci,iskreni in topli odnosi,zaupanje med njimi,spoštovanje,toplina in ljubezen ter hkrati zdrave meje med člani družine in brez tabu tem,potem ni govora,da bi si lahko nek otrok izmisljeval ali razmišljal,kaj bi rad bil – drevo,krava tele,roža ali ne vem kateri spol.

    Starši, berite, berite, družite se s podobno mislečimi, borite se pogumno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja