Vir: ShutterstockKar je pred nekaj leti bilo še zamolčano in skoraj nepredstavljivo, da bi bilo obelodanjeno, danes dobiva svoj pravi obraz: pet mladih žensk, Chloe Cole, Kayla Lovdahl, Prisha Mosley, Soren Aldaco in Luka Hein, starih med 18 in 25 let, je prekinilo tišino in spregovorilo o zločinih, ki so se jim zgodili, ko so bile še mladoletne.
Letos so vložile tožbo proti bolnišnicah in zdravnikom, ki so jim postavili napačno diagnozo in jih usmerjali v spremembo spola. Čeprav so zdravniki na klinikah za spol vedeli, da se je v mladostniških letih vsaka izmed njih spopadala z duševnimi in čustvenimi težavami, so jih vseeno silili, naj zaupajo t. i. “potrditveni terapiji”, ki pa je na njih pustila grozovite in nepopravljive posledice. Mlada dekleta upajo, da bodo njihove tožbe pomenile tudi “začetek konca” uničevanja življenja najstnic in mladih deklet, ki jim nikoli ne bi smelo biti dovoljeno iti pod kirurški nož.
Chloe Cole: Naivno sem mislila, da ne morem biti privlačna ženska
Chloe Cole je v začetku leta v Kaliforniji prva vložila tožbo, v kateri je trdila, da so jo bolnišnice Kaiser Foundation Hospitals, The Permanente Medical Group in trije zdravniki neustrezno zdravili s kemičnimi in kirurškimi posegi, zaradi česar je utrpela “globoke telesne in čustvene rane, močno obžalovanje in nezaupanje v zdravstveni sistem”.
Coleova se je kot otrok in mladostnica spopadala z “zapletenim, večplastnim naborom simptomov duševnega zdravja”, trdi tožba. Kot mnoga mlada dekleta se je borila s svojo ženskostjo in videzom, imela je negativne poglede na to, da je ženska, in “naivno mislila, da ni in ne more biti privlačna ženska”.
Cole je odgovore iskala na spletu, kjer je odkrila “aktivistične skupine LGBT in transspolne vplivneže, ki so hvalili in promovirali posameznike, ki so se identificirali kot transspolni”.
Sčasoma je nekaterim vrstnikom “razkrila”, da je fant, in se vključila v različne spletne aktivistične LGBT skupine, pri čemer je prejela podporo in pohvalo za svojo odločitev. Stara je bila le 12 let. Ko je o tem povedala staršem, so jo naročili na srečanje s psihologom, ta pa je potrdil njeno zmedenost spolne identitete, namesto da bi raziskal njene temeljne težave.
Pri 13 letih se je srečala z endokrinologom, ki je “Chloe predpisal Lupron Depot, zaviralec pubertete, in testosteron”, čeprav večina otrok sprejme svoj biološki spol, če niso medicinsko “spremenjeni”. Ko je bila stara komaj 15 let, so ji zdravniki opravili radikalno dvojno mastektomijo. V tožbi je navedena škoda, ki jo je Chloe Cole utrpela, in zdravniška malomarnost tistih, ki so jo silili v te posege.
Kayle Lovdahl: Zdravnik me je po dobri uri pogovora diagnostirical, da sem transspolna
Druga mlada ženska, ki je junija vložila tožbo, je Kayla Lovdahl, ki prav tako toži bolnišnice Kaiser Hospitals in ista dva zdravnika, ki sta zdravila Chloe Cole: endokrinologinjo Liso Kristine Taylor in psihologinjo Susanne E. Watson.
Lovdahlova je imela kot otrok in mladostnica številne “simptome šibkega duševnega zdravja”, trdi tožba. Ko je bila stara 11 let, je bila “izpostavljena spletnim transspolnim vplivnežem, ki so Kaylo spodbudili k zmotnemu prepričanju, da je transspolna oseba”.
Žal so se zdravniki strinjali z njeno samodiagnozo in ji predpisali zdravila za preprečevanje pubertete in testosteron – ko je bila stara 12 let. Pri 13 letih je imela dvojno mastektomijo. V tožbi je navedeno: “Vse to se je zgodilo po tem, ko je dr. Watsonova v eni sami oceni, ki je trajala zgolj 75 minut, ugotovila, da je Kayla transspolna.”
Lovdahlina tožba pojasnjuje: V tem primeru gre za ekipo zdravnikov, ki so se odločili, da bodo izvedli škodljiv poskus spremembe spola na Kayli, takrat dvanajstletni ranljivi deklici, ki se je spopadala s kompleksnimi duševnimi motnjami in je potrebovala oskrbo, pozornost in psihoterapijo, ne pa hormone za spremembo spola in pohabljajoče operacije.
Prisha Mosley: Lagali so mi, da mi bodo zmanjšali prsi, v resnici pa so mi jih odstranili
Tretjo tožbo, ki jo je vložila oseba, ki obžaluje medicinske posege za spremembo videza, da bi bila podobna nasprotnemu spolu, je 17. julija vložila Prisha Mosley. Njeno življenje doma je bilo težavno zaradi matere, ki je bila alkoholičarka. Prisha je zbolela za anoreksijo in, ko je iskala informacije na spletu, je iz skupin za anoreksijo zlahka zdrsnila v skupine za transspolnost. Prepričana je bila, da je fant.
Danes trdi, da so bili razni svetovalci in zdravniki tisti ključni, ki so jo spodbujali k dokončni odločitvi za prehodu v drugi spol. Za njene psihološke in čustvene težave so ji predpisali testosteron in ji odstranili prsi.
Namesto da bi Prishi povedali resnico ter jo natančno in izčrpno obvestili, so ji lagali. Lagali so ji, ko so ji povedali, da je v resnici fant; lagali so ji, ko so ji rekli, da bo vbrizgavanje testosterona v njeno telo rešilo njene številne, globoke duševne in psihološke težave; lagali so ji tudi, ko so ji povedali, da ji bodo “zmanjšali prsi”, v resnici pa so ji popolnoma odstranili njene zdrave prsi in ji s tem onemogočili dojenje.
Poleg tega so ji zamolčali ključne informacije o dolgoročnih škodljivih posledicah za zdravje in trajno škodo, ki jo povzročijo tovrstni “načini zdravljenja”. V tožbi je navedeno, da so njena “ramena preširoka in težka”, pas in boki pa “premajhni in ozki”. Zdaj ima “neželeno nenaravno poraščenost telesa” v nasprotju s prejšnjo naravno poraščenostjo. V tožbi je še zapisano, da ima atrofijo nožnice in da morda nikoli ne bo mogla spočeti otroka. Zdravniki Prishe niso obvestili o alternativnih načinih zdravljenja njenih psiholoških težav ter ji niso zagotovili, da bi te alternativne možnosti jasno razumela.
Soren Aldaco: Trpim zaradi trajne iznakaženosti in globokih psiholoških brazgotin
Soren Aldaco je četrta ženska, ki je obtožila teksaški center za operacije transspolnih, več zdravstvenih in svetovalnih klinik ter posamezne zdravstvene delavce zaradi zdravniške malomarnosti. Trdi, da so “v svojem prizadevanju za eksperimentalne medicinske terapije za ‘potrditev spola’ izvajali vrsto uničujočih postopkov in zdravljenj”.
V pritožbi navaja, da so bili ti posegi, vključno z zaviralniki pubertete, injekcijami testosterona in dvojno mastektomijo, izvedeni, ko je bila Aldacova “ranljiva najstnica, ki se je spopadala s številnimi težavami z duševnim zdravjem”.
V tožbi še navajajo: “Sorenine izkušnje s temi ponudniki pretresajo [vest]. Posledice teh posegov so ji povzročile trajno pohabljenost in globoke psihološke brazgotine.”
Tako kot drugi najstniki, ki so bili deležni teh grozljivih posegov in so vložili tožbo, se je tudi Aldacova “spopadala ne le z vsesplošnimi izzivi odraščanja in telesne podobe, temveč tudi s kompleksnim prepletom diagnosticiranih sočasnih motenj na področju duševnega zdravja ter drugih psiholoških in socialnih težav”.
Tako kot oni je bila tudi ona “trajno in nepopravljivo” iznakažena in invalidna, trdi v tožbi, saj je zaradi te zdravniške napake utrpela “grozljive zaplete”.
Luka Hein: Brez prsi sem ostala po dveh obiskih klinike za spol
Luka Hein je danes 21-letna ženska, ki toži svoje zdravstvene delavce v Nebraski zaradi medicinske tranzicije, ki je bila opravljena, ko je bila še mladoletna.
Zdravstveni delavci v medicinskem centru Univerze v Nebraski so 16-letno Hein po dveh obiskih klinike za spol prepričali v dvojno mastektomijo in ji niso ponudili svetovanja, trdi v tožbi. “Šla sem skozi najtemnejše in najbolj kaotično obdobje v svojem življenju in namesto da bi mi zdravniki nudili pomoč, ki sem jo potrebovala, so ta kaos potrdili v realnost. Prepričali so me v medicinski poseg, katerega dolgoročnih učinkov in posledic nisem mogla v celoti razumeti,” je v sporočilu za javnost dejala Heinova, ki se od takrat ponovno identificira kot ženska.
V najstniških letih je Heinova zaradi različnih travmatičnih dogodkov doživljala zaplete v duševnem zdravju. Zaradi ločitve staršev in bivanja med “dvema domovoma” je padla v depresijo in imela pogosto panične napade. Zgodilo se je tudi, da jo je na spletu zalezoval starejši moški iz druge države in od nje zahteval gole posnetke. Heinova je zaradi teh težkih izkušenj podlegla samopoškodovanju, razmišljala je o samomoru in bila zaradi šibkega duševnega zdravja večkrat hospitalizirana. Toda zdravniki v medicinskem centru Univerze v Nebraski so jo pri 16-ih letih – kljub temu da so bili seznanjeni z njenimi duševnimi težavami – hitro pripravili na dvojno mastektomijo, preden so preučili obsežnejše možnosti zdravljenja njenega duševnega zdravja. Heinova trdi, da zaradi operacije in drugih medicinskih postopkov, povezanih s “prehodom v drugi spol”, čuti nenehne bolečine in da ji je bila morda odvzeta možnost, da bi postala mati.
Zgodb, v katerih mladi (predvsem dekleta) opisujejo svojo zmedo ali stisko glede sprejemanja svojega spola, je dandanes vse več. Pri tem pa je presenetljivo predvsem to, da so si izpovedi teh mladih žensk med seboj “grozljivo podobne”: družinske težave, spolno nadlegovanje, vstop v puberteto, čustvene in duševne stiske, nizka samopodoba itd. Odgovore na svoje težave in nelagodja v svojem telesu potem iščejo na internetu in družbenih omrežij, ti pa jih prepričajo, da za vsemi temi občutki stoji zgolj ena sama diagnoza (spolna disforija) in ena rešitev: prehod v drugi spol.
Zgodovina
Od kod torej ideja (in praksa) v medicinski stroki, da se za duševne in čustvene težave hormonsko in kirurško spreminja telo? V tem zelo jasnem članku, ki na kratko povzema vso ozadje, ki se je dogajalo 50. in 60-ih letih prejšnjega stoletja, si lahko preberemo, kje so njeni začetki in kdo so bili njeni pobudniki.
Ime, ki izstopa, je psiholog in seksolog dr. John Money, ki je leta 1965 v bolnišnici John Hopkins potihoma botroval odprtju prve kirurško kliniko za spol. Tam so na dojenčkih, ki niso imeli pravilno razvitih genitalij in na odraslih moških, ki so želeli izgledati kot ženska, izvajali operacije. Vendar so kliniko zaprli že leta 1979, saj se je izkazalo, da se zadovoljstvo njihovih pacientov ni znatno izboljšalo in da psihosocialne težave, ki so jih imeli prej, tudi po operaciji niso izzvenele.
Žalostna plat te zgodbe je, da se o teh primerih, ki so takrat bili v skoraj zanemarljivih odstotkih, ni govorilo, Dr. Money pa jih je po celotni ZDA predstavljal kot uspešne, kot vredne ponavljanja. Njegovemu zgledu so sledili še mnogi drugi psihologi, seksologi in kirurgi. Celotna zgodba blazne ideje o spreminjanju spola je opisana v pretresljivi (in svetovno znani) uspešnici: Bruce, Brenda, David.
Stanje danes
Danes samo v ZDA obratuje več kot 400 klinik za spol. Te imajo podobno prakso kot drugod: nobenega pacienta ne odslovijo, ampak ga po kratkem razgovoru potrdijo, da je »trans«, da je ujet v napačnem telesu in da se bo njegovo stanje izboljšalo, če bo prešel v drugi spol. Ta praksa, imenovana »oskrba potrditve spola« (ang. gender affirmative care) se je kasneje razširila tudi na evropske države. Razlika med Evropo in ZDA pa je v tem, da jo je Evropa začela hitreje opuščati oziroma gre v proces opuščanja – pa še to zaradi večjih intervencij države in tožb staršev. Lansko leto je prišlo do osupljivega razkritja, da so tudi v Veliki Britaniji mladoletnim postavljali napačne diagnoze, jim prehitro predpisovali zaviralce pubertete in druga “zdravila”, ki so na njih pustila doživljenjske posledice. Kliniko naslednje leto čaka zaprtje, prav tako pa skupinska tožba več kot 1000 družin, katerih otroci so postali žrtve nestrokovne obravnave malomarnih zdravnikov.
Do podobnih premikov je prišlo tudi na Švedskem, Finskem in v Franciji. Omenjene države so spremenile pristop do teh otrok in se veliko bolj trudijo, da bi jim najprej pomagale preko psihoterapije. Glede medicinskih posegov so prepričane, da jih je treba izvajati zelo previdno, brez zdravljenj, ki bi na telesu pustile nepopravljive posledice. V ZDA so glede tega šele na čistem začetku.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Mene pa zanima, zakaj ne tožijo svojih staršev, ki so prvi odgovorni za to, da so dovolili, da so te punce zdravniki pohabili? Saj so bile mladoletne vendar!
Dobro vprašanje. Vedno je kriv nekdo tretji. Starši so verjetno samo želeli, da imajo čim prej mir pred vsem, kar se je njihovim otrokom dogajalo in da “se ne rabijo s tem več ukvarjati”. Tako kot vedno, ko starši svoje otroke pošljejo v npr. psihiatrično bolnišnico. Da bi pa spremenilo svoj odnos do tega otroka? Ko večinoma stiske izvirajo iz domačega okolja? Ah, to pa ne, ane.
Beseda ZLOČIN opredeljuje dejanje, kjer je nekdo nekaj naredil ZLONAMERNO in vedoč za posledice. Ste prepičani, da je izraz v tem primeru pravi? Ali gre le za nabijanje teže očitne malomarnosti.