Vemo dovolj o zaviralcih pubertete? Po poročanju New York Timesa očitno ne

Vir: Shutterstock

Pred dnevi so prvo stran New York Timesa namenili pretresljivim dejstvom o dolgoročnih vplivih zdravil, s katerimi “zdravijo” otroke in mladostnike, ki trpijo zaradi spolne disforije, tj. občutka neskladnosti med biološkim spolom in spolom, ki ga subjektivno doživljajo. Prispevek je govoril o zaviralcih pubertete, ki jih pediatri na klinikah za spol dajejo otrokom, da bi preprečili njihov nadaljnji naravni spolni razvoj in tako podaljšali čas, dokler se otrok ne odloči, katerega spola bo.

Več evropskih držav (vključno s Švedsko, Finsko in Združenim kraljestvom) je priznalo slabo kakovost znanstvenih dokazov, ki bi govorili v prid tovrstnemu zdravljenju, zato so se odločile za bolj previden pristop. A ZDA še niso na tej poti. Zato je prispevek v tem časniku zanje toliko pomembnejši.

Do kakšnih ugotovitev se je torej dokopal New York Times?

Zdravljenje 8-letnikov, vpliv na njihove kosti in možgane

Medtem ko so najstniki jemali zaviralce pubertete, “v povprečju niso pridobili nobene kostne gostote – in močno zaostali za svojimi vrstniki”.

Izpostavil je, da zaviralce pubertete predpisujejo že otrokom, starim od 8 let naprej, hormone nasprotnega spola pa najstnikom od 12. ali 13. leta naprej. Najbolj znan zaviralec pubertete v ZDA je zdravilo Lupron, ki ga proizvaja podjetje AbbVie iz Illinoisa. Lupron in podobna zdravila delujejo tako, da zavirajo estrogen in testosteron, kar lahko vpliva na kosti, možgane in druge dele telesa. Ta zdravila tudi niso odobrena s strani FDA, da bi se uporabljala za otroke in najstnike, ki se identificirajo s transspolnostjo, in obstajajo dokazi o morebitni škodi, poroča Times.

Med tistimi, ki so najprej jemali zaviralce pubertete in nato hormone nasprotnega spola, so ugotovili, da se njihova rast kosti ni povrnila v celoti. “To bi lahko vodilo tudi do povečanega tveganja za izčrpavajoče zlome prej, kot bi pričakovali pri normalnem staranju – v 50. namesto v 60. – in do neposrednejše škode za bolnike, ki začnejo zdravljenje z že nasploh šibkimi kostmi,” piše časnik.

Ob tem dodaja raziskavo, ki navaja, da se “v najstniških letih gostota kosti običajno poveča za približno 8 do 12 % na leto”. Analiza “sedmih študij z Nizozemske, iz Kanade in Anglije, ki so vključevale približno 500 transspolnih najstnikov od leta 1998 do 2021, pa je pokazala, da medtem ko so najstniki jemali zaviralce pubertete, “v povprečju niso pridobili nobene kostne gostote – in močno zaostali za svojimi vrstniki”.

Nekateri raziskovalci in zdravniki so tudi izrazili zaskrbljenost, da bi lahko zaviralci pubertete vplivali na hormonski razvoj in motili duševno rast in razvoj možganov na področjih, kot so kritično mišljenje, prefinjena samorefleksija, socialne veščine in veščine reševanja problemov.

Ne obstaja baza podatkov

Nihče ne ve, koliko otrok prejema ta zdravila.

V Times še omenjajo, da je Nacionalni inštitut za zdravje je dodelil 7 milijonov dolarjev štirim vrhunskim ameriškim klinikam za spol, “da bi preučile učinke zaviralcev pubertete in hormonske terapije na transspolne mlade. V razlagi svoje študije so poudarili, da Združene države niso predložile nobenih podatkov o vplivu ali varnosti zaviralcev pubertete, zlasti med transspolnimi bolniki, mlajšimi od 12 let. Prav tako nihče ne ve, koliko otrok prejema ta zdravila, saj “v Združenih državah ni centraliziranega sledenja receptov za zaviralcev pubertete”.

Na klinikah pravijo, da bodo svoje ugotovitve objavili prihodnje leto, in za zamudo krivijo pandemijo.

So zaviralci pubertete zares brez trajnih učinkov?

Kaj se zgodi, če možgani pričakujejo, da bodo prejeli hormone ob določenem času, in jih ne?

Še letos smo lahko slišali ameriško pediatrinjo dr. Michelle Forcier, ki je v dokumentarcu “Kaj je ženska?” povedala, da zaviralci pubertete delujejo kot “pritisk na gumb za pavzo” in da so “popolnoma reverzibilni” (po prenehanju jemanja naj bi se telo mladostnika povrnilo v prejšnje stanje) ter “brez trajnih učinkov”. Toda “kaj se zgodi, če možgani pričakujejo, da bodo prejeli hormone ob določenem času, in jih ne?” se sprašuje dr. Sheri Berenbaum, vodja laboratorija za raziskave spolov v Penn Stateu.

Paul Hruz, pediater in endokrinolog, je za spletno stran National Catholic Register povedal, da “članek iz NYT razkriva številna znana in potencialna tveganja, ko se preko tovrstnega zdravljenja prepreči običajen razvoj pubertete”. Ob tem pa je poudaril, da “nujno potrebujemo visokokakovostne znanstvene raziskave o tveganjih in koristih zaviranja pubertete” in da bi samo zdravljenje moralo “vključevati ustrezno kontrolirano preizkušanje alternativnih hipotez, vključno s koristmi psiholoških obravnav”.