Sinead Watson po operaciji spola: »Še vedno poskušam odpustiti sebi in zdravniški stroki«

Vir: YouTube

Zahodna družba ob množici dejavnikov, ki na to vplivajo, zaznava porast transspolnosti – občutka odtujenosti oziroma razklanosti med biološkim spolom in »spolom, s katerim se oseba notranje identificira«. Ta občutenja, ki jih pogosto spremljajo hude duševne stiske, lahko v manjši meri doživljajo že otroci, v zadnjih desetih letih pa so prisotna predvsem pri najstnikih, starimi med 13 in 17 let.

Strokovnjaki so zaradi tega zaskrbljeni, saj so samo v Združenem kraljestvu v desetih letih, med 2009 in 2019, zabeležili več kot 1000 odstotni porast dečkov in mladostnikov, ki so iskali zdravniško pomoč zaradi odtujenosti ali celo sovražnosti do lastnega telesa, med deklicami in najstnicami pa se je ta problem povečal kar za 4400 odstotkov – s 40 primeri v letih 2009–2010, na več kot 1800 desetletje pozneje.

Čeprav v medijih bolj ko ne zasledimo evforične zgodbe o »končno pravi avtentičnosti«, kot so to pisali okrog Caitlyn Jenner (biološki moški, olimpijec Bruce Jenner) ali Elliot Page (biološka ženska, igralka Ellen Page), pa najdemo tudi redke izjeme, ko mediji izpostavijo ne tako bleščeče plati »zdravljenja« spolne disforije. Tako je storil znani britanski časnik Daily Mail, ko je predstavil zgodbo Škotinje Sinead Watson iz Glasgowa, ki je od 23. leta živela kot moški, pri 27 letih pa je ugotovila, da je naredila veliko napako.

S puberteto se je spremenilo ogromno, začela je sovražiti svoje telo

Sinead je živela običajno otroštvo, dokler ni prestopila praga pubertete. Takrat se je začela telesno razvijati, zrasle so ji velike prsi, kar so moški hitro opazili, pripoveduje. »Celo družinski prijatelji so začeli komentirati in iskati izgovore, da bi me močno objeli. V sebi sem bila še majhna punčka, prestrašena in zapuščena. Nenehno sem bila deležna neželene pozornosti, gledanja in žvižganja,« pripoveduje. Svojega nelagodja ni mogla nikomur zaupati, niti sestri, saj je ta živela na drugem koncu mesta. Zaradi teh neprijetnih izkušenj je Sinead začela sovražiti svoje telo.

Doživela spolno zlorabo

Da se je njena stiska še povečala, jo je pri 16 letih med službo, ki jo je opravljala čez vikend, nek uslužbenec začel otipavati. »Bila sem preveč plašna, da bi ga ustavila. Ob vsaki priložnosti bi me poljubil in me prijel za zadnjico. Nisem si upala povedati mami, ker mi je pomagala dobiti službo.«

O tej zlorabi je sicer kasneje povedala svoji starejši sestri, vendar je ta ni jemala resno in ji je svetovala, naj vse skupaj raje pozabi, saj je po njenem to bilo samo: »Tipično seksistično vedenje, ki se ga vse ženske naučijo prenašati.«

Sinead se je zaradi tega počutila zavrnjeno, njen odnos s sestro se je začel krhati, na koncu pa se je po nasvete obrnila na internet. Vtipkala je »sem ženska, vendar si želim, da bi bila moški« in Google ji je dal zadetke o spremembi spola.  Takrat, pri 20 letih, je za to tudi prvič slišala in se ideje prijela kot za rešilni čoln.

Samodiagnoza in začetek »zdravljenja«

Sprejela sem največjo odločitev v svojem življenju, vendar mi niso ponudili poglobljenega svetovanja. Namesto tega sem bila dejansko prepuščena samodiagnozi.

Ko je zdravnikom na kliniki za spol povedala, da sovraži svoje telo in da želi biti moški, je niso nikoli spraševali, zakaj. »Če bi,« pravi, »bi morda odkrili, da moja telesna disforija ni vzrok za moje težave. To je bil simptom. Sprejela sem največjo odločitev v svojem življenju, vendar mi niso ponudili poglobljenega svetovanja. Namesto tega sem bila dejansko prepuščena samodiagnozi.«

Ko je v začetku leta 2015 končno začela z »zdravljenjem« v Sandyfordski kliniki za spol, si je spremenila svoje ime v Sean in se identificirala kot moški. Najprej so ji predpisali testosteron. V nekaj tednih je njen glas postal oster in moški. Njene obline so začele izginjati in telo je postalo oglato. Sedem mesecev kasneje, okoli njenega 25. rojstnega dne, so se ji na bradi začele pojavljati dlake.

Toda največji izziv je bila Sineadina osebnostna sprememba. Testosteron jo je naredil jezno, nerazpoloženo in agresivno.

Dolga pot nazaj

Sinead je bila stara 26 let in je dve leti jemala testosteron, ko jo je klinika Sandyford napotila na dvojno mastektomijo (odstranitev dojk). Prepričana je bila, da se bo po operaciji počutila močno in popolno, a še vedno se je počutila slabo, prestrašeno in osramočeno. »Še vedno sem se sovražila,« je dejala za Daily Mail.

Nato je prek interneta stopila v stik s 100 ženskami, ki so se po t.i. »tranziciji« ponovno identificirale s svojim biološkim spolom in za katere pravi, da so le vrh ledene gore. »Pomagale so mi razumeti vse obžalovanje in bes, ki sem ju čutila,« je dejala, »saj še vedno poskušam odpustiti sebi in zdravniški stroki.«

Nov začetek in glas tistih, ki si ne upajo spregovoriti

Visok odstotek pacientov po kirurški spremembi spola ostane travmatiziran, neredko jih to vodi celo do samomora.

Oktobra 2019 je Sinead prenehala jemati testosteron. »Prvo leto je bilo grozljivo. Imela sem grozljiva nihanja v razpoloženju. Zvenela sem kot moški, a vsak dan sem bila bolj podobna ženski z dlakami na bradi. Mimoidoči niso vedeli, kaj naj si mislijo. Počutila sem se kot čudakinja.«

Danes je bolj podobna ženski, vendar so nekatere posledice ostale nepopravljive – popolna mastektomija in dvoletno jemanje testosterona, zaradi katerega ima še vedno oster glas in dlake na obrazu.

Kot pravi, po vsem, kar je izkusila, ve, da je veliko njej podobnih žensk, ki so preveč prestrašene, da bi spregovorile. Toda prepričana je, da mora biti njihov glas slišan za zaščito ranljivih deklet in mladih žensk pred nepotrebnimi in nepopravljivimi postopki »zdravljenja«.

»Pomembno si je zapomniti, da ni vsakdo, ki ima spolno disforijo, transspolen in da od tega ne bo imel koristi vsak pacient, ki si spremeni spol. Hormoni drugega spola so močni, v veliki meri je njihov vpliv nepovraten in predstavljajo tveganje za zdravje,« še zaključuje.