O svojem možu govorim le dobro, razen kadar …

Foto: Shutterstock

Ko se več žensk zbere na kupu, se zelo hitro zgodi, da se začnemo pritoževati. In če smo vse poročene, so najhvaležnejši predmet pritoževanja možje.

Tega nikdar nisem marala, čeprav me je včasih zaneslo. A sem se v prvih letih zakona odločila, da ne želim biti tista, ki svojega moža kritizira pred prijateljicami in znankami, se posmehuje njegovim napakam, navadam, posebnostim ali njegovo vedenje celo korigira vpričo drugih. Ker mi je šlo neznansko na živce, kadar sem to opazila pri drugih ženskah. Ni se mi zdelo pošteno. Predvsem pa sem vedno doživljala, da s kritiziranjem moža vsaka pljuva v lastno skledo. Saj si si ga sama izbrala za življenjskega sopotnika! Če je res tako grozen, kot ves čas govoriš, moraš imeti pa ali res obupen okus za moške ali pa nisi mogla dobiti nič boljšega. Sploh pa tudi meni ne bi bilo všeč, če bi moj mož v družbi svojih prijateljev razkladal o mojih kratkih živcih in nagnjenosti k malomarnosti, recimo …

O svojem možu le dobro

Ob tem sem zanihala v nasprotno smer. Da nikoli nikomur nisem rekla nič čez svojega moža. Res nič. Čez njegove napake se nisem pritoževala nikomur drugemu kot njemu. No, in pa Bogu. (To pa seveda izdatno.) Kar je bilo dovolj opazno, da je znanka v nekem razgretem pogovoru v krogu prijateljic celo zinila: »Ah, Lucija tega ne razume. Njej se zdi njen mož popoln!«

Kar seveda ni res. Ravno obratno je! Nihče drug ne pozna vseh njegovih pomanjkljivosti tako dobro kot jaz, ki z njim preživim največ časa. A hkrati nihče ne vidi tudi vseh njegovih kreposti in močnih točk tako dobro in tako od blizu, kot jih jaz.

Pripomba mi je vendarle dala misliti. Tega res ne želim, da izpade, kot da si domišljam, da imam popolnega moža. Ker to tudi ni realističen zgled.

Nihče drug ne pozna vseh njegovih pomanjkljivosti tako dobro kot jaz, ki z njim preživim največ časa. A hkrati nihče ne vidi tudi vseh njegovih kreposti in močnih točk tako dobro in tako od blizu, kot jih jaz.

Resnica je, da je v vsak zakon, ki zdrži, treba vložiti veliko garanja. Potrpljenja, poslušanja, sprejemanja, odpuščanja, iskanja kompromisov, jasnega izražanja želja …

Ugotovila sem, da ni rešitev to, da nikdar nikomur ne omenjam moževih napak. Temveč, da moram le več pozornosti nameniti izboru oseb, okoliščin in načina, ko to z nekom delim.

Iskreno s pravim sogovornikom

Če stresam gnev nad možem v krogu znank, le zato, ker me je ravno tisti dan razjezil, je to preprosto opravljanje, ki nikomur nič ne koristi. Prej obratno. In vendar so situacije, v katerih je pošteno in celo koristno, da delim kaj o temah, zaradi katerih se midva prepirava, o področjih, kjer nama ne teče vse gladko, o trenutkih, ko oba nisva najboljša različica sebe.

Pravkar sem končala pogovor z ljubo, dolgoletno prijateljico, s katero sva druga drugi podelili nekaj zakonskih vzponov in padcev iz preteklega obdobja. Dolgo se že poznava in izkušnje mi kažejo, da ji lahko zaupam. Obe sva tudi kar dolgo poročeni in vem, da razume, da zakon niso samo rožice in metuljčki. In obe tudi razumeva, da mora včasih kaj ostati tudi zamolčano. Da so med zakoncema stvari, ki so preveč njune, da bi po njih sploh spraševala.

Taka prijateljstva so dragocena. Ko v takem pogovoru omenim moževe šibke točke, nimam slabe vesti. Celo nasprotno. Verjamem, da takšna podelitev bogati tako njun kot najin zakon.